Goldfrapp: Silver Eye

+ + + +

Alison Goldfrapp in Will Gregory si že, odkar sta stopila na glasbeno pot, prizadevata za raznolikost glasbenega izraza; ta se giblje znotraj polja elektronike in popa, z opaznimi izleti v različne žanre popularne glasbe. Ravno ta odprtost do različnih glasbenih zvrsti ju loči od marsikaterega drugega izvajalca, saj znata izredno subtilno umestiti navidezno neločljive glasbene izraze v svoj značilni glasbeni jezik, ki temelji na izvrstnih aranžmajih in iznajdljivem eteričnem vokalu Alison Goldfrapp.

To dokazuje že hiter pregled njune dosedanje poti: od leta 2000, ko sta izdala prvenec Felt Mountain, se je vsaka izdaja precej razlikovala od prejšnje, tako da so poslušalci z vsako novo ploščo lahko pričakovali kaj drugega – Black Cherry (2003) je očitno črpala iz krautrocka in eksperimentalnega rocka, na albumu Supernatural (2005) sta se poigrala z glam popom, Seventh Tree (2008) je predstavil idealno mešanico folka in elektronike, Head First (2010) pa je njun poklon synthpopu osemdesetih let.

To nas pripelje do trditve, da se pri Goldfrappovi in Gregoryju kažeta dve prevladujoči ustvarjalni energiji: ena je usmerjena v plesno elektronsko glasbo, druga je intimna, eksperimentalna, včasih nedoločljiva; to oznako bi lahko uporabili tudi za njun album Tales of Us (2013).

Za Silver Eye lahko rečemo, da je znova potrdil pričakovanja poslušalstva – zdi se, da je duo spet postregel z osveženim glasbenim izrazom, pri čemer se pogosto vrača h klubski plesno usmerjeni izraznosti albuma Black Cherry, zlasti v skladbah Anymore in Systemagic.

Toda album nam v nadaljevanju postreže z nekaj skladbami, ki bi jih lahko brez težav uvrstili med material s plošč Tales of Us, Seventh Tree in Felt Mountain – intimne, eksperimentalne, atmosferične stvaritve, ki predstavljajo drugo plat dueta Goldfrapp, kot so denimo eterična Faux Suede Drifter, Zodiac Black in Beast That Never Was.

Skrivnost plošče Silver Eye je v tem, da uravnovešeno združuje vse pozitivne lastnosti dosedanjega ustvarjanja dua Goldfrapp, pri čemer v ospredje prihaja plesna naravnanost, pa tudi nagnjenost k zvočnemu in vokalnemu eksperimentiranju. Pri tem pomaga odlična produkcija, predvsem pa iznajdljivost dueta, ki že skoraj dve desetletji uspešno brska po različnih žanrih in jih učinkovito prevaja v elektronski glasbeni jezik, temu pa daje dodatno težo večplastna vokalna izraznost Alison Goldfrapp.

Ravno njen vokal je tisti, ki najbolj zaznamuje skladbe na albumu Silver Eye – dovolj melodičen za plesno usmerjene skladbe, hkrati pa izrazito ekspresiven in dominanten v skladbah, kot je denimo Faux Suede Drifter.

Sedmi album britanskega dueta nas torej znova preseneti, tokrat očitno z zmožnostjo vpogleda v lastni ustvarjalni potencial, ki ga Alison Goldfrapp in Will Gregory suvereno izkoristita.