Zgodba Staneta Ponikvarja

Zgodba Oskarja Schindlerja, člana nacistične stranke in nemškega industrialca, ki je med 2. svetovno vojno v taboriščih, najprej v poljskem Plozsowu in kasneje v češkem Brünnlitzu (Brněncu), z zaposlovanjem v svojih tovarnah, nato pa z bogatimi podkupninami nacističnim častnikom iz kolesja nacističnega uničevalnega stroja gotove smrti rešil 1200 Judov, je znana. Ravnanje »pravičnega med narodi« je že leta 1982 v knjigi Schindlerjeva barka opisal avstralski pisatelj Thomas Keneally, v zavest svetovne javnosti pa se je vtisnilo s filmom Stevena Spielberga Schindlerjev seznam. »Sovražil sem surovost, sadizem in norost nacizma. Nisem mogel mirno gledati uničevanja ljudi. Storil sem, kar sem lahko, kar sem moral storiti, kar mi je velevala zavest. To je vse. Resnično. Nič več,« je Schindler leta 1972 v enem izmed redkih intervjujev povedal za Judovsko tiskovno agencijo.

Slovenski »pravični med narodi«, tako jih imenuje judovska organizacija Jad Vašem, so Judom v glavnem pomagali z ilegalnim delovanjem. Prav zato je zgodba Staneta Ponikvarja (1924–2012) nenavadna. Sam ni bil taboriščnik, temveč je bil kot prisilni mobiliziranec v nemško vojsko vključen v enote SS in je bil stražar v koncentracijskih taboriščih Mauthausen in Auschwitz, kasneje pa je poldrugo leto opravljal različna stražarska in kurirska dela v Schindlerjevem taborišču.

Njegovo pripoved je v knjigi Schindlerjev vojak zapisal novinar Rasto Božič. Ponikvar mu je pripovedoval, kako so ga SS-ovci oktobra 1942 v Novem Sadu, kjer je opravljal vajeniška dela v tetini trgovini, prisilno mobilizirali in ga odpeljali v Nemčijo, tam pa so ga, najprej v Auschwitzu in nato v Mauthausnu, prisilno spreminjali v nemškega vojaka. Junija 1943 so ga odpeljali na rusko fronto, tam je deloval v zaledju, potem so ga zaradi pljučnice odpeljali v poljski Krakov, nato pa so mu zaradi bolezni namenili lažjo vojaško službo v bližnjem Plozsowu. Tam je bilo Schindlerjevo taborišče.

Da je prišel v nenavaden kraj, je zaznal, ko je na stenah barake opazil sedem velikih papirnatih pol z judovskimi imeni in priimki. Šele po ogledu Spielbergovega filma, pripoveduje Ponikvar, je doumel, da je bral resnični »Schindlerjev seznam« Judov, ki jih je bilo treba rešiti. Po približno dveh urah čakanja je nemške vojake prek ozvočenja nagovoril sam Schindler. Dejal jim je, »naj vsi, ki so pripravljeni za Jude s taboriščnega seznama žrtvovati življenje, vstopijo v bližnjo barako, kjer je visel omenjeni seznam, in tam stopijo podenj. Ti Judje morajo vojno preživeti, nam je zabičal.« Ducat naj bi jih bilo. Tudi Ponikvar ni omahoval, čeprav so ga drugi nemški vojaki zmerjali s »schweine« (svinja). Moral je podpisati prisego, da bo varoval Jude, »naše prisege pa so nato nalepili k taboriščnemu poimenskemu seznamu«.

Ti vojaki niso smeli zapuščati taborišča brez odobritve »Schindlerjevega oficirja«, pisati domov, bili so brez orožja, od osebnih stvari so lahko obdržali le zapestno uro in igralne karte.

Ponikvar pravi, da so mu dodeljevali različne naloge. Že naslednji dan je spremljal 50 judovskih taboriščnikov na delo na železniško progo, v resnici pa so v bližnji prodajalni kupili živila. Drugikrat je tri Jude spremljal v neko gostilno, kjer naj bi popravili vodovodno napeljavo, v resnici pa so se tam z nekom sestali. Veliko je potoval po tedanji okupirani Evropi. Božiču je pripovedoval, da so ga zaradi vnetega očesa poslali na Dunaj. Menil je, da so tako preverjali njegovo zvestobo. Poslali so ga v Prago, kjer je moral na nekem naslovu izročiti ovojnico. Bil je v Berlinu, kjer je na železniški postaji izročil aktovko. Novinarju je opisal tudi selitev taborišča v češki Brněnec, kjer so Schindlerjevi Judje do prihoda Rusov izdelovali precej neučinkovite topovske granate in drugo strelivo. Spomnil se je, kako so na Schindlerjev predlog ob selitvi – ta prizor je tudi v filmu – taboriščnike polivali z vodo, da bi jih ohladili v poletni pripeki. V dneh pred koncem vojne se je s Schindlerjevimi Judi razšel. Poslali so jih na vzhod, njega pa posadili na vlak proti poljsko-ruski meji. Aprila 1945 se je kot stražar znašel v taborišču Buchenwald in se 11. aprila, 15 minut čez tretjo popoldne, vdal Američanom.

V Slovenijo se je vrnil leta 1946. Kmalu po prihodu ga je zaslišala novomeška UDBA. Povedal je svojo zgodbo. Nato pa je o povezavi s Schindlerjem in svojem početju med vojno raje molčal. Veljal je za »nemškega vojaka«. Na rodni Mirni in kasneje v Trebnjem je opravljal delo trgovca in poskušal zaživeti mirno družinsko življenje, saj ga je »razjedala in peklila bojazen, da mu tega, kar ima povedati – s preprosto resnico, da kot nemški mobiliziranec in vojak med krvavo vojno ni nikogar ubil, ne bi verjeli,« piše Božič. Počutil se je samega in zapuščenega. Po objavi njegove zgodbe v podlistku v Dolenjskem listu, ki je bil tudi podlaga za nedavno izdano knjigo, pa mu je odleglo. »Poldrugo leto sem sodeloval pri reševanju judovskih taboriščnikov in danes sem ponosen na to,« je dejal.

Knjiga:

Rasto Božič: Schindlerjev vojak (Zgodba Staneta Ponikvarja)

Založba: Kulturni center Maribor

Cena: 15 evrov