Zgledni liberalni roman

Recimo, da je svetovna književnost nenehen boj za interpretacijo, in recimo, da je v letih, odkar sta si postkolonializem in feminizem izbojevala pravico do besede, interpretativna pestrost začela počasi, a vztrajno naraščati. Recimo, da je tudi Zadie Smith, ena najpomembnejših sodobnih britanskih pisateljic, odkar je njen prvi roman Beli zobje (2000) postal sodobna klasika, prevzela vlogo zastavonoše boja za to, da imajo ljudje, ki jih usoda ni obdarila s srečnim naključjem, da bi se rodili kot beli moški, pravico do pripovedi, in morda ne bi bilo nič narobe, če bi jim prisluhnili. Kaj bi lahko o njenih artikulacijskih bojih rekli danes, ko pred nami leži njen sveži roman Swing time (ki na slovenski prevod sicer še čaka)?

Swing time (Čas za swing) je ena tistih knjig, ki so bile kot mojstrovine postavljene na piedestal neoporečne književnosti, še preden so prišle iz tiskarne. V mesecih pred izidom smo spremljali intervjuje z Zadie Smith, ki so zagotavljali, da od pisateljice, ki zna o človeku in družbi, v katero je bil ta postavljen, govoriti s toliko nežnosti in ostrine, res ne moremo pričakovati ničesar manj. Smithova, potomka Jamajčanke in Angleža iz multikulturnega Londona, je postala ena tistih, ki jim mediji verjamejo na besedo. Tudi danes, ko je od izida romana minilo že nekaj mesecev, je nemogoče naleteti na recenzijo, ki bi nanj gledala s kritično distanco. A stvar ni tako preprosta.

Na kratko: Swing time je zgodba o mladi ženski, ki ni ne črna ne bela, niti revna niti bogata, življenje pa jo vztrajno potiska v situacije z ljudmi, ki dokazujejo njeno nepripadnost. Mama je jamajško-britanska feministično-marksistična-itd. aktivistka, oče pa neambiciozen poštarski lenuh, ki ga belost in možatost v ničemer ne odrešujeta bede, njena najboljša prijateljica je v plesu sicer uspešnejša od nje, a zaradi socialnih predispozicij za zmeraj obsojena na životarjenje, to pa jo nenehno peha v neobvladan srd, delodajalka je pop zvezda, ki na to, da so bili drugi rojeni za to, da ji strežejo, gleda s srce parajočo samoumevnostjo. Ona pa, naša pripovedovalka brez imena, ne ve, kako bi vse te ljudi, uravnovesila v podobo sveta, ki bi ji omogočala razumevanje.

Swing time se bere kot izraz nemoči ali pa vsaj meje diskurza, ki je Zadie Smith pripeljal do slave in kritiške naklonjenosti, a postaja mučno omejujoč tudi za avtorico samo

V zadnjih letih je iz ledine, ki jo je večinoma zorala italijanska pisateljica Elena Ferante, zraslo razumevanje, da v življenju žensk odločujočo vlogo večinoma igrajo druge ženske in da je zato z zgodbami, ki se vztrajno osredotočajo na to, da se žensko življenje vrti okoli moškega, nekaj temeljno narobe, če nanje gledamo s stališča tega, kako verno pripovedujejo o resničnosti. Naše mame, naše prijateljice, naša zapuščena ločena soseda so tiste, h katerim bi morale obrniti oko. Swing time večinoma črpa iz tega izvira. Je zgodba, ki je vprašanja erotične ali romantične ljubezni v ničemer ne zadevajo, zgodba o ženskah, ki druga z drugo vstopajo v odločujoča čustvena razmerja, delujoča na drugih ravneh. Bere se, kot bi bil roman napisan z namenom izpolniti pogoje slovitega preskusa Alison Bechdel za preverjanje zastopanosti žensk v literaturi.

Imamo opravka z ženskami? Se pogovarjajo druga z drugo? Ne govorijo o moških? Imajo vse med njimi imena? Zadie Smith je vestno odkljukala vse okvirčke, razen tega, da bi pripovedovalki nadela ime.

In Zadie Smith seveda ve, da je, enako kot vprašanje spola, tudi vprašanje rase bolj zapleteno, kakor se zdi na prvi pogled, saj se rasne ločnice že znotraj ene skupnosti hitro razplastijo glede na vprašanja sloja in spola, če pa nanje poskušamo gledati transnacionalno, postane vsa zgodba tako zapletena, da jo je komaj še mogoče misliti v enem kosu. Oseba, ki se na eni celini zdi bela, je na drugi rjava, nekdo, ki je glede na nekoga siromak, je glede na koga drugega mehko pogreznjen v privilegije. Swing time je relacijski roman, ki se poskuša nenehno zavedati, da iz prvoosebne pozicije nihče ne more objektivno razsojati niti o tem, kdo je srečen, kaj šele o tem, kdo ima prav.

Težava romana Swing time je v tem, da se bere, kot bi nenehno želel zadostiti nekemu zunanjemu kriteriju za to, kaj naj bi bil zgleden liberalni roman, ki bo znal zastopati vse pozicije enakovredno. A v tem občasno daje vtis, kot bi bil pisan iz hude intelektualne zapeke, in nelagodno opozarja, kako ozek pas svobode izražanja pravzaprav pusti za sabo diskurz politične korektnosti, ki od človeka hkrati zahteva, da se z nekaterimi identitetnimi vprašanji ukvarja brez prestanka, in zna razdeliti pravila za to, kako naj jih ne obravnavamo, ne pa tudi predlogov za to, kako naj jih. Zato se, presenetljivo, včasih zdi, kakor da mu zmanjka tehtnih uvidov. Bolj kot karkoli drugega se Swing time bere kot izraz nemoči ali pa vsaj meje diskurza, ki je Zadie Smith pripeljal do slave in še vedno priteguje neskaljeno kritiško naklonjenost, a postaja mučno omejujoč tudi za avtorico samo. Recimo, da z radovednostjo pričakujem nadaljevanje.