Antigonina dilema

Trojno življenje Antigone, dramski prvenec filozofa Slavoja Žižka, je v režiji Matjaža Bergerja po formi minimalistična in v podajanju kompleksne vsebine premišljena in izčiščena predstava. Povsem jasno je, da režiser daje prednost tezam iz Žižkovega dela, z zanj značilnimi dramaturškimi postopki pa brez odvečnih posegov le poudarja ključne dramaturške zasuke, da bi izpostavil tragiko protagonistov Antigone. Na specifično zasnovanem, za to predstavo snežno belem odru novomeškega Anton Podbevšek Teatra zato Bergerjeva uprizoritev Žižkove interpretacije Antigone omogoči jasen razmislek o dilemah, ki jih zastavlja Sofoklejeva tragedija nekoč in danes.

Trojno življenje Antigone ni klasičen dramski tekst, temveč je, kot pravi v podnaslovu Žižek sam, Etično-politična vaja. Na podlagi Sofoklejeve Antigone – v njej je antični mojster na temelju Antigoninega prizadevanja o pokopu izdajalskega brata Polinejka tematiziral napetost med državnopravno in predpravno moralo – ponuja razmislek o tem, kaj so pravi etični in pravni temelji (sodobnih) družb. To je edina tema, ki je Žižka zanimala pri interpretaciji/posodobitvi Antigone. Iz njegove drame je jasno, zakaj mu gre lik Antigone, zlasti pa heroiziranje njene odločitve, da kljub prepovedi oblasti, torej vladarja Kreona, pokoplje izdajalca države, svojega brata Polinejka, »na jetra«. Antigona v Sofoklejevi tragediji svoje dejanje, zanj je usodno kaznovana, upravičuje s starodavnimi, »zemeljskimi« zakoni, ki naj bi imeli večjo težo od umetno določenih zakonov, ki so jih razvijale sodobne družbenopravne ureditve, od grških polisov naprej. Žižku se zdi sklicevanje na predpravne zakone v imenu starodavnih počel enako sumljivo in nevarno, kot so lahko nevarni in protičloveški stari in sodobni državni zakoni. Zanj takšni predpravni »zakoni«, s svojim sklicevanjem na apriorno višjo etiko v človeku per se – v obliki nekakšnega svetovnega etosa – in popreproščenim razumevanjem človeka in narave človeških skupnosti ne morejo biti moralna podlaga za tvorno sobivanje v sodobnih kompleksnih družbah. Zaveda se, da sodobne družbe delujejo po načelu konstruktivnega onemogočenja konfliktov znotraj njih samih.

Žižek v svoji interpretaciji antične drame ponuja tri različne odgovore na zastavljene dileme, vendar je do vseh enako neprizanesljiv. Ključno vlogo razsodnika o usodi Antigone ima še vedno Zbor. V prvem delu Žižek dosledno sledi Sofoklejevemu razpletu: Zbor na koncu slavi Antigonino brezpogojno vztrajanje pri lastnih načelih, saj je ostala zvesta svoji predpravni etiki in pokopala brata. V drugi različici prikaže, kaj bi se zgodilo, če bi Antigona dejansko zmagala in Kreona prepričala, da se vda njenim načelom. V tretji različici, ki jo v premislek ponuja Žižek, pa Zbor ni več podajalec zdravorazumskih modrosti, pač pa postane aktivni dejavnik. Oba, Antigono in Kreona, ošteje zaradi konflikta, ki utegne ogroziti preživetje mesta. Zbor »prevzame stvari v svoje roke kot kolektivni organ, ki uveljavi novo vladavino zakona in v Tebah razglasi ljudsko demokracijo«, piše Žižek.

Ta, tretji scenarij je begal nekatere naše filozofe. Tine Hribar ga je v prispevku za Delo opredelil kot apologijo stalinistične oblasti, ki naj bi ji bil Žižek naklonjen. Žižek je seveda daleč od tega. Njegov Zbor obsodi vsakršne tirane in vsakogar, ki si uzurpira pravico govoriti v imenu ljudstva. Kreon je kriv, ker je »pognal mesto v kaos v imenu svojega lažnega reda«, pravi gospodar pa mora državljanom razpirati prostor svobode. Kriva je tudi Antigona. Ne le zato, ker se je s povzdigovanjem svojega trpljenja povzdignila nad človeško, temveč zato, ker si je drznila vzeti glas slehernikom.

Žižek sicer na koncu dramskega dela relativizira vse tri scenarije, vendar nakaže svoj predlog v konstituiranju moralnega temelja sodobnih družb, kar je seveda ključna tema Antigone. Po njegovem božanski, državnopravni in tudi ne predpravni zakoni niso zadnja avtoriteta. Z navajanjem kol-nidre, nenavadne molitve iz Talmuda, judovskih svetih spisov, v kateri se verniki odpovedujejo vsem prisegam in zavezam, nakaže rešitev. Iz besed, ki jih v naslednjih verzih položi v usta Zboru, je razvidno, da po njegovem družbenih vezi ne veže samo moč Besede in območje logosa, temveč tudi tisto, »česar ni mogoče izreči«, v imenu »zvestobe neizrekljivemu« pa je mogoče kršiti besede tudi pradavnega zakona. Ključno besedo bi po Žižku morala imeti skupnost s svojimi racionalnimi in iracionalnimi vezmi, saj se lahko le s skupnimi močmi postavi po robu »demonskim izbruhom, ki sejejo pogubo«. Za dobro družbo si mora zato prizadevati vsak posameznik sam. Za to je potrebna življenjska modrost, saj: »… Kadar smo sami in se nič ne godi, / nas nenadoma zadane življenja mrmranje, / in tedaj modri vedo, kako odgoditi kaos, / in sprejmejo odločitev.«

Žižkov odgovor, tako očiten, pogosto prezremo. 

Gledališka predstava:

Slavoj Žižek: Trojno življenje Antigone

Režiser: Matjaž Berger

Kje: Anton Podbevšek Teater, Novo mesto

Kdaj: 17., 18., 19., 20., 22. in 26. april, 2017