Dr. Igor Saksida, literarni zgodovinar

»Če poezijo jemljemo kot komunikacijo, ki želi biti aktualna, zanimiva, potem je tudi rap taka poezija.«

Profesor Igor Saksida je ugleden raziskovalec mladinske književnosti srednje generacije, ki v svojih delih nova dognanja in spoznanja predhodnikov združuje s sodobnimi teoretskimi izhodišči. Za diplomsko delo iz književnosti je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani prejel študentsko Prešernovo nagrado in se kot mladi raziskovalec posvetil preučevanju različnih literarnih zvrsti. V magistrski nalogi se je ukvarjal s poezijo (Komunikacijski modeli v slovenski mladinski poeziji, 1992), v doktorski disertaciji pa je obravnaval dramska dela (Umeščenost mladinske dramatike v slovensko književnost, 1996). Ne ukvarja pa se le z zgodovino in teorijo mladinske književnosti, ampak tudi z didaktiko književnosti. Je avtor številnih del o literaturi in poučevanju (med njimi so Mladinska književnost med literarno vedo in književno didaktiko, Slovenska mladinska dramatika in Bralni izzivi mladinske književnosti). Je dolgoletni predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in Kopru.

Pri pedagoškem delu se zaveda, da ustaljeni načini spodbujanja branja pri mladih očitno ne delujejo najbolje. V družbi, kjer bralne navade niso več vrednota, išče načine, kako bi mladim v duhu časa približali literaturo in tudi kritično razmišljanje ter vplivali na njihovo razgledanost, predvsem pa na osredotočeno razmišljanje, kakršno se v dobi interneta zaradi razpršene pozornosti zdi vedno težje dosegljivo. V najnovejši knjigi Kla kla klasika, ki jo je izdal v sodelovanju z raperjem Rokom Terkajem - Trkajem, si klasično slovensko književnost prizadeva promovirati s hiphopom.

Izbira avtorja je upravičena, saj je ravno Trkajev rap blizu najmlajšemu občinstvu. Dr. Saksida je pesmim dodal izvirne navedke iz številnih raperskih komadov, za katere meni, da imajo kljub različnemu slogu in duhu časa podobno sporočilnost kot klasična besedila. Knjigi je priložen CD, na katerem lahko prisluhnemo Trkajevim raperskim priredbam izbranih vrhuncev slovenske klasične poezije.

Za Mladino je profesor Saksida o svojem delu spregovoril v kabinetu na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Na srečanje je prišel v elegantnih oblačilih, ki se izrazito razlikujejo od siceršnje profesorske mode, in na fakultetnem hodniku mimogrede sproščeno komuniciral s študenti in kolegi, podelil kakšne tri suverene petkice ter na hitro ustrelil nekaj solidnih šal. Ko sva se končno namestila v skromnem kabinetu, nama je na steni delal družbo portret Franceta Prešerna, ki sva mu pred začetkom pogovora prijazno pomahala. Profesor Saksida se je izkazal za zavzetega in iskrivega sogovornika in je večkrat zelo temperamentno izrazil navdušenje ali nestrinjanje z obravnavanimi temami.

Ukvarjate se s tem, kako mladini predstaviti klasično literaturo na sodoben način. Pižama je v ta namen v uspešnici sLOLvenski klasiki uporabil medij družabnih omrežij, vi pa ste to storili z uporabo hiphopa. Kako da ste ravno v rapu našli potencial za promocijo klasične literature?

Gre za vprašanje, kakšen odnos imamo do literature in katere vrste sporazumevanje spodbujamo. Načelno bi rekel – čeprav to ne velja kar na splošno – da socialna omrežja, spletni klepeti spodbujajo neke vrste razpršeno pozornost. To se pravi: odzivati se moraš hipno, čivkniti … Tudi odgovor dobiš nemudoma … Za promocijo knjige, torej za širitev zavedanja, da knjiga pač obstaja, je to gotovo primerna pot. Obstaja pa seveda druga vrsta pozornosti, ki jo skušava s Trkajem razvijati v tej knjigi: zmožnost poglobljenega, razmišljujočega branja. To pomeni, da je treba povezavo klasike in rapa ter klasike in sodobnosti (ob klasično poezijo so nanizani tudi odlomki iz sodobne slovenske poezije) jemati skrajno resno in ne »razpršeno«. Ne smemo se torej odzivati zgolj tako, da »čivkamo«, kaj nam je všeč in kaj ne; treba je razmisliti, kaj pojejo ti fantje, ki sami sebe označujejo za kulturo hiphopa. Rap namreč ni samo yo, yo, yo, tako kot death metal ni samo growlanje. Treba je natančno prisluhniti besedilom pesmi in v njih najti sebe, kritiko sveta in še marsikaj drugega. In se z istimi vprašanji lotiti tudi klasične pesmi!

Je razpršena pozornost, ki jo omenjate, posledica tega, da literarna razgledanost pri mladih ni več vrednota?

Verjetno je treba bolj kot o razgledanosti govoriti o bralni kulturi. Čisto vse raziskave kažejo na zelo preprosto ugotovitev: če je v družbi branje vrednota ne glede na starost bralcev, taka družba veliko bere in ima dobre bralne dosežke, visoke rezultate v raziskavah bralne pismenosti – taki so na primer Finci. Če v družbi branje ni vrednota, če je pojmovano kot izguba časa ali celo kot nasilje nad otrokom v prostem času (o takih neverjetnih stališčih do branja mi je pred nekaj dnevi pripovedovala izvrstna knjižničarka), potem mladi ne vidijo razloga, zakaj bi brali.

Ali po takem scenariju mladi lažje postanejo žrtve pop kulture? Ali lahko sploh govorimo o žrtvah? S tem namreč izrazito razlikujemo med visoko umetnostjo in med tisto dostopnejšo.

Zame je umetnost ena sama, če naslovnika izziva, bogati in nastavlja svetu in človeku v njem zrcalo. Čisto vseeno je, ali ji rečemo Mozart, Bach ali pa moderni kakovostni rap, metal ali kaj takega. Z istimi vatli seveda ne moremo meriti moderne in klasične umetnosti, saj je prva drugačna od druge, ampak obe nosita dovolj povsem sodobne sporočilnosti. Kaj je torej naloga vseh nas, ki se ukvarjamo z branjem, literaturo, mediji? Mladim moramo sporočati, da branje ni izguba časa ali celo kaj »nevarnega«; je način samopremisleka in spoznavanja sveta, je tudi klofuta stvarnosti. Če bomo znali literaturo videti in prikazati kot možnost za pogovor, kot izrazito problemsko pisanje o drugačnosti, o najrazličnejših stiskah ljudi in hkrati kot pot v magično, pravljično, v iskanje novih in drugačnih vrednot onkraj »matrice mobinga in suženjstva«, o kateri Trkaj poje v rapu Ptiček na veji, potem bo branje med mladimi dobilo drugačno mesto.

Kako lahko k temu pripomorejo pedagogi?

Mentorji branja ne smemo delati po logiki čim manj, tem bolje, saj se tako ali tako ne da nič spremeniti … Mladim je treba zastavljati zanimive, vznemirljive, tudi zahtevne bralne naloge. Poslušati je treba, kaj o knjigi menijo, kako izrazijo in utemeljijo svoje mnenje. Z njimi se je treba znati pogovarjati na visoki ravni. Mladi so ravno taki, kot so bili v vseh časih – so radovedni in obenem zmedeni, so bistri, radi raziskujejo. Če jim bomo znali v šoli postavljati prava vprašanja, bomo dobili sijajne odgovore.

Rap ni samo yo, yo, yo, tako kot death metal ni samo growlanje. Treba je natančno prisluhniti besedilom pesmi in v njih najti sebe, kritiko sveta in še marsikaj drugega.

Se vam zdi, da bi ta prava vprašanja mogoče lažje postavljali, če bi bil vsaj v kontekstu slovenske književnosti v učnem načrtu drugačen nabor del? Ustavite me, če bom predrzen, ampak zdi se, kot da smo bili z vrstniki po maturi še dolgo travmatizirani zaradi dejstva, da se vsaka druga ura slovenščine v gimnaziji začne s stavkom »Tudi v tej zgodbi gre za goli boj za obstanek«, torej zaradi močnega poudarjanja realizma oziroma socialnega realizma. Če bi vi sestavljali učni načrt, bi morda dali prednost drugim sporočilom, ki bi mladim bolj približala literaturo?

Da, tu imate zelo prav. Mislim sicer, da zgolj nabor literarnih del ni temeljno vprašanje književnega pouka, saj se je treba pri vsakem besedilu vprašati, kaj je relevantno za mladega bralca. Kako ga nagovarja? Vzemiva primer. Prešeren je lahko zelo aktualen, če se Povodnega moža ne lotiš literarnozgodovinsko, s samozadostno analizo sloga ali kaj podobnega, ampak se z mladimi sogovorniki pogovarjaš o ljubezni, spogledljivosti, preračunljivosti. Pogovor teče torej o stvareh, ki so, če uporabim patetično besedno zvezo, večne teme. Pri vsakem literarnem besedilu je treba natančno premisliti, zakaj bi lahko bilo za mlade zanimivo. Zavračam bipolarno razmišljanje, s katerim se nekateri lotevajo odločanja o učnih vsebinah, na primer ali France Prešeren ali Aleš Šteger, ali Desa Muck ali Josip Jurčič … Vse to je treba brati in mladim pokazati, da tudi starejša literatura lahko govori o stvareh, ki jih zanimajo. In še: ključna naloga šole je, da pouka literature ne spremeni v (m)učilnico za literarnozgodovinske in teoretske razprave – vrhovna modrost pouka pač ni iskanje okrasnih pridevkov in metričnih shem. Zastavljati je treba vprašanja, ob katerih bralec besedilo razume globlje, ga osebno vrednoti, se do njega opredeljuje in se o njem pogovarja s sošolkami in sošolci. To je ključna stvar. Tako kot vi tudi sam dvomim, da je vrhunski dosežek didaktike književnosti v gimnaziji obnova vsebine Ane Karenine v maturitetnem šolskem eseju.

Gre v Kla kla klasiki za promocijo klasičnih slovenskih pesmi ob pomoči hiphopa ali gre za obravnavo hiphop besedil kot poezije? Ali za oboje hkrati?

Natančno tako: za oboje hkrati. Slovensko klasiko poslušamo ob bitih hiphopa, toda na CD-ju ni »le« odrepana klasika, ampak je na njem klasika, predelana v sporočilnost sodobnega rapa. Samo nekaj besedil je povsem identičnih z izvirnikom. Pri več drugih je Trkaj naredil nekakšen pozitivni salto mortale: vzel je klasično gradivo in ga preinterpretiral v sodobni čas. Prešernova pesem Dekletom je v njegovem rapu povezana z osebnimi izkušnjami, s podobo nekdanje sošolke, ki odrašča in doživlja stiske na tej svoji poti. A tudi če je besedilo povsem nespremenjeno (taka je na primer Žebljarska), glasbena podlaga aktualizira besedilo pesmi, ga nadgradi. In še nekaj: ko povežeš rap z Vodnikom, Prešernom, Župančičem, Kettejem, Murnom in sodobnimi pesniki, ko prepoznaš literarno razsežnost tudi v rapu, dodatno razvijaš zmožnost branja in razumevanja prebranega (ali poslušanega). Povezava deluje tudi motivacijsko: poslušajte N’toka, poslušajte Zlatka! Razmišljajte, kaj nam o svetu sporočajo Amo, Nipke, Samo Boris, Klemen Klemen … In kako oblikujejo kritično sporočilo.

Če si z uporabo rapa torej prizadevate približati klasično literaturo mladim, bi lahko akademska literarna analiza rapovskih besedil koristila tudi kot predstavitev rapa starejši, bolj skeptični populaciji, ki ji je sicer bližje poezija v klasičnem smislu? Torej obratno, kot ste storili v svoji knjigi.

In taka promocija rapa celo deluje, kot ste točno ugotovili. O Kla kla klasiki sem se večkrat pogovarjal s cenjenimi kolegicami slovenistkami. Ena od njih mi je rekla, da se nikoli ni poglabljala v rap; zdaj ugotavlja, da je to zelo zanimiva poezija. Se pravi: da, deluje! Zaiskrijo se povezave: Aškerc nam v baladi Ponočna potnica govori o kugi, ki vse pomori, Nipke o kugi modernega sveta: »Gledat mlade, kako hitr zapade u drogo alkohol, propade, sej bo bol, razmišlamo že čist z navade. Od namišlene estrade pa do vlade, use je ista gamad k nm krade.« Potem si rečeš: Vau! Zdaj drugače vidim Aškerca in Nipkejevo baladnost.

Vendar, če vzamemo rap besedila kot poezijo, jih damo na papir, jih izoliramo od izvedbe, emsija, od beatov in didžeja, storimo morda rapu krivico? Tu se zdi upravičena analogija med rapom in gledališko predstavo, saj tako kot gledališče ni zgolj dramski tekst, tudi rap ni zgolj besedilo.

Zagotovo: rap na papirju ni isto, kot če gledaš raperski nastop v živo, kjer imaš stik z MC-jem, čutiš njegovo energijo, vidiš njegove oči, mimiko, geste … A saj veste: pesem izhaja iz glagola peti, »pesem je tisto, kar se poje«, je zapisal Boris A. Novak; tudi poezijo smo ločili od njene prvotne vloge. Zato je nekaj malega izgubila, veliko pa tudi pridobila. Isto velja za rap. Ko postane literarno besedilo, ki je namenjeno branju, ga je mogoče brati večkrat, se je mogoče ustaviti, mogoče je isti verz prebrati trikrat ali štirikrat in ob njem premišljati. Gre torej za drugo vrsto doživetja, a brez dvoma je treba spodbujati poslušanje rapa, saj ta brez beata in izvedbe marsikaj izgubi.

Če v družbi branje ni vrednota, če je pojmovano kot izguba časa ali celo kot nasilje nad otrokom v prostem času, potem mladi ne vidijo razloga, zakaj bi brali.

Če bi raperja v literarnem smislu jemali tako resno in bi lahko morda začel doživljati samega sebe kot pesnika, bi nemara komunikacija prek rap glasbe izgubila pristnost?

Odvisno, kako opredeljujete pojem pesnika. Če si pesnika predstavljamo kot nekoga, ki osamljeno ždi v sobici in piše nesmrtno poezijo (razumeli jo bodo tako ali tako šele čez stoletja), potem raperjev vsekakor nima smisla spodbujati k takšnemu početju. Če pa tudi poezijo jemljemo kot komunikacijo, ki želi biti aktualna, zanimiva, potem rap je taka poezija. Če narediva primerjavo: Prešeren je napisal Koder se nebo razpenja, grad je pevca brez vratarja, v njem zlatnina čista zarja, srebrnina rosa trave. Ni to isto kot Trkajevi verzi Vse, kar mam, je moja muska, resnična čustva – prelita na papir?

Očitno vas je hiphop precej prevzel. Kako pokomentirate tezo, ki sem jo zasledil v spremni besedi k antologiji ameriškega hiphopa, da naj bi se pesniki bolj zanimali za to, česa se lahko naučijo od raperjev, kot obratno?

(Smeh). Ne vem, ali gre res za povsem vzporedna svetova, in ne vem, koliko se moderna slovenska poezija srečuje z rapom in obratno, a logika pisca spremne besede je sijajna. Spominja me na moje prvo srečanje s Trkajem: zelo začudeno sva gledala – on mene in mojo klasiko, jaz njega in njegov hiphop. Takrat nisem kaj dosti vedel o rapu, poznal sem par komadov z radia. Pa mi je Rok rekel: Poglej, če hočeva delati rap na klasiko, boš moral zadeve spoznati. Ubogal sem ga in poletnega raziskovanja rapa mi ni žal. Seveda se je tudi on temeljito lotil branja in nato preintepretacije klasike. Nauk zgodbe? Treba se je znati pogovarjati, iskati v različnem skupno. Ali se torej moderna poezija lahko česa nauči od rapa? Zagotovo. Nauči se lahko aktualne komunikacije, da se ne zapira sama vase, da ni zagledana zgolj v svoj vzvišeni, od sodobnega sveta odlepljeni namen. Prepričan sem, da je literatura oblika komunikacije; lahko je bolj ali manj zapletena, bolj ali manj predvidljiva ... Na drugi strani se lahko tudi rap česa nauči od poezije, recimo načina »tkanja« besedila; ne vidim nobenega dramatičnega nasprotja, najboljši rap je odlična poezija in najboljša poezija je lahko odličen rap. Dokaz? Trkajeva besedila in njegovo rapanje Prešernove Glose.

Če se rap uporabi kot sredstvo, ki mladim predstavlja literaturo, kako potem kot pedagog gledate na razna negativna sporočila, ki so v rap besedilih razmeroma pogosta? Denimo objektivizacija žensk, droge, nasilje … V knjigo ste na primer vključili verz Klemna Klemna iz komada Leto 1600, ki je izdan na albumu Trnow Style. V eni izmed skladb z albuma Klemen pravi tudi: »Sovražim Maribor in Vijole, sovražim celo Pohorje, zdaj gremo s sekiro v roki, poklali bomo Štajerce!«

Ko sem poleti za domačo nalogo preposlušal več slovenskih izvajalcev rapa, sem seveda zasledil vulgarne, nasilne in predvsem provokativne vsebine. A vprašati se moramo o namenu, ki v besedilu praviloma ni zapisan neposredno in nedvoumno. Mimogrede – državno komisijo so leta 2011, ko smo za Cankarjevo tekmovanje izbrali provokativen roman Na zeleno vejo, ovajali policiji, ker nekateri preprosto niso prepoznali namena besedila. Namen problemskega romana ali rapa s takšno vsebino ni sovražni govor, ni pozivanje k nasilju, je opozarjanje na banalnost, krutost tega sveta. Ali niso ti verzi napisani, da razmislimo, kaj bi bilo, če bi se taka dejanja morda zares zgodila? To je ključna stvar. Če bi po metodi iztrganega citata iz besedila vzeli le verz, stavek, misel in to skušali interpretirati z napačnim namenom, lahko cenzuriramo skoraj vse, kar je napisano. Aškerc denimo piše: »Tu prestol! Glej ga pred sebo: nad ognjem žolt je ko zlato! Bojiš se trona?! Ti ječiš? … O vreden, da na njem sediš!« Živega človeka posadijo na žareč tron. Je namen teh verzov spodbujanje k sadizmu? Prešeren piše: »Šest mescov moči tla krvava reka, Slovenec že mori Slovenca, brata.« Je namen teh verzov poziv k bratomorni vojni? Mark Twain v enem od svojih mladinskih del piše, kako beli deček je s črncem za isto mizo, in doda: »Ampak tega nikoli nikomur ne pripoveduj. Kadar je človek strašno lačen, naredi tudi tako reč, ki bi je ne hotel delati zmerom.« Po mojem v tem primeru ne gre za rasizem, če seveda upoštevamo kontekst, čas, namen in učinek na bralca. Klemnovi temačni komadi se mi zdijo odlični. Saj sem navsezadnje po njegovem verzu naslovil enega od razdelkov: S krvjo pukaplan. In dodal: »Pršu je pršu ta črn rablj pršu bo do vs in vs nabodu bo na kavelj!« Svet groze grozi! Si del grožnje tudi ti?

Prešeren je lahko zelo aktualen, če se Povodnega moža ne lotiš literarnozgodovinsko, ampak se z mladimi sogovorniki pogovarjaš o ljubezni, spogledljivosti, preračunljivosti.

Kakšno razmišljanje ste hoteli spodbuditi pri mladih, ko ste roman Na zeleno vejo predpisali za Cankarjevo tekmovanje? Gojite nekakšno afiniteto do bolj provokativnih, vulgarnih tekstov, ki morda ravno zaradi teh lastnosti v mladih zbudijo zanimanje? Negativno se na izbiro knjige za Cankarjevo tekmovanje niso odzvali mladi, temveč njihovi starši in učitelji, tisti bolj zadrti in konservativni.

Cankarjevo tekmovanje zajema najrazličnejše teme in žanre: od jezikovne igre do ljubezenske in družbenokritične tematike. Ko razpišemo problemska besedila, je temeljni namen izbire spodbujanje kritičnega branja in nikakor ne naivno posnemanje prebranega. Tudi v prvem triletju ne beremo pravljic zato, da bodo otroci tekli v živalski vrt, rezali volkovom trebuhe in gledali, ali je v njih skrita babica ali ne. To je preprosto stvar zdrave pameti. Učinek izbire problemskih tem je po navadi tak: nekateri se zgražajo, povzdigujejo glas, nas pošiljajo v zapor in podobno, številni mladi pa se tekmovanja udeležijo, problemske teme jih zelo zanimajo in nazadnje beremo odlične eseje – tako je bilo tudi s skrajno provokativnim Predinovim romanom Na zeleno vejo. Mentorji so zelo dobro bralno usposobljeni in ne nasedajo na odzive šibko pismenih posameznikov ter se znajo spoprijeti s problemsko literaturo, ker to počnejo že pri pouku. Sam se v šoli ne bi šel cenzorja. Če česa ne razumem, ne bom preprečeval, da to berejo mladi; tako početje je nesprejemljivo.

V uvodu Kla kla klasike pišete, da ste se udeležili freestyle spopada Rap skillz.  

Ja, sem se zelo bal, kaj bo (smeh).

V freestyle tekmah se raperji dissajo med sabo, se torej žalijo. Zanima me, ali poznate primere iz zgodovine slovenske književnosti, kjer so se klasični literati dissali med sabo v svojih besedilih in pesmih na način, ki bi spominjal na sodobne raperske beefe?

Le začniva pri Homerju oziroma pri Prešernu ... Prešeren ima zabavljive napise, kjer se dela norca iz sodobnikov in starejših uglednih kolegov. Na primer iz Vodnika: »Preoblečen sem menišič bil, in rad sem pel, še rajši pil.« Župančič se v glosi posmehuje teoretiku Žigonu: »Le ne uči pevcev peti! Mar učil boš cvesti veje? Ptič na veji se ti smeje: jaz sem pred teboj na sveti!« In tako naprej (smeh). Toda ali ni poezija sama – battle? Ko pišeš, si v konstruktivni opoziciji do tega, kar je nastalo pred tvojim besedilom. Nova romantika se vzpostavi kot odziv na realizem in naturalizem, Pesmi štirih so odziv na graditeljsko poezijo, pesniki se vračajo k novi romantiki in opuščajo ideološko »pesem za današnjo rabo«. Tudi to je Rap skillz ali battle; medbesedilni battle je vgrajen v bistvo literature, sicer bi se ponavljala in bi postala dolgočasna.

Seveda sem zasledil vulgarne, nasilne in predvsem provokativne vsebine. A vprašati se moramo o namenu, ki v besedilu praviloma ni zapisan neposredno in nedvoumno.

V tem kontekstu si ob verzu Dachota iz kamniške rap skupine Matter, ki pravi »Dacho mrki flow nikol ne battla prijatelje, jebeš MCje, lahk bi battlu pisatelje!«, zamislim rap battle klasičnih slovenskih pesnikov v denimo ljubljanski underground hiphop sceni v Cukrarni v 19. stoletju. Katera dva klasična slovenska pesnika bi najraje videli v freestyle battlu in kdo bi zmagal?

Aškerca in Ketteja. Starejši Aškerc s svojo mrakobnostjo na eni in mladi Kette s svojo svetlobo na drugi strani. Zmagal bi Aškerc. Danes pa sploh. 

Trkaj: Glosa

Pojte, pojte o ljubezni.

Naj te prime za roko,

ko vse ostalo bo prešlo,

pelje po neskončni cesti.

Ko še spalo je vesolje

vanj stopla iskra iz nebes

kihnila je tisoč zvezd

je cvetelo sveta polje.

Pesnik dans jim je v napoto

nima dnarja, materiala

na tej cesti kapitala

kakor skala ma podobo

brcnen iz sveta robotov!

Kdo je pesnik, dej povej!

To nedolžno bitje neba

in bit srca mu šepeta

ljubezen pelje ga naprej

je kot vesolje nima mej

klic ki ga je imel Orfej

in v mrtvih svet je šel za njo

pesmi dal dušo in telo

da prebudil bi jim zavest

in da ostal bi sebi zvest

tudi ko ostalo bo prešlo.

A kaj je pesem, ni zlato

da bi kupil jo po meri

kako lahko se izmeri

kdo tehtnico ima za njo?

Če ji dam dušo in telo ...

Vemo vse, a ne o pesmi

kolko stane gram ljubezni?

Kolko vredna je magija

ki v eno nas zavija

pelje po neskončni cesti.

Simon Jenko in Trkaj: Nasprotni prošnji

Veter po cesti vleče,

v oči mi pesek meče;

veter po cesti brije,

dekletom krila vije.

Da naj prahu ne nosi,

deklica veter prosi.

»Nikar je ne usliši,

le huje, veter, piši!«

Všeč mi je ta veter, ki tko poredno pihlje damam maje štikle, v zrk dviguje kikle med vogali žvižga, za tabo se podi razkuštra ti frizuro, za njo porabla uro si vzgornik, jugo, burja, maestral pihaj še močneje kokr da je strašni zmaj. Tvojga srca, bi ključe mel k Sveti Peter takrat zaprem oči in sanjam da sem jst ta veter!

Trkaj: Dramilo

Tvoja zemlja je zdrava, lega je prava

posluši prebisana glava!

Sreča te išče, um ti je dan

našel je boš če nisi zaspan – Dramilo!

Hej zdej je cajt, da zbudimo vse

Dvignem veke ti not v novo upanje

pusti to pravilo, rapam višjo silo

1, 2, majk check

not v srcu mam to Dramilo!

Z eleganco lipicanca zdej ti mečem stance

premal se poznava da sva tujca si zato, brez distance

vplivam na prešerne duše, kaplje dežja sredi suše

dvigam mrtve pesnike izpod ruše.

»Ven planem iz plamena s svetlobo obdan«

čakam da se dih iz mojih ust transfomira v orkan

sreča tm je za naslednjim vogalom

nikol skor depresiven ker o jutru vem premalo!

Evo fnt ti ogledalo, lej se "lev in mlad", a v resnici "mladi lev"

moj "mijeev" je ratu "ROAR", želja vedno bolj delat tale rap

Tko k Triglav rast, stati inu obstati, mam ta true bar

slavo in čast!

Lahka rečeš pravličar a mi vseeno pust

da verjamem v srečen konec raj kokr večen plus.

Maš premalo argumentov v glavi da prepričaš me

glava misl a srce ve, ah!

Drgače kot ostali organi

mam dramilo not v dlani

da zapičem te v žilo že od lani

delam za dan zmage, vse je v pripravi

začne se v mojih mislih, konča se v večni slavi!

Začne se v mojih prsih, konča u večni slavi

dvignem majk k Mojzes, dirigiram tej poplavi

nej pokažem kdo smo mi in od kod se ti junaki

poeti – prepodijo se ti zmot oblaki!