Kje je Antijanša?

Anemičnost slovenskih politikov je danes še toliko vidnejša zaradi odločnih potez, ki jih zaradi reševanja Agrokorja vleče hrvaška vlada.

Le politika je zmožna popraviti napako z Mercatorjem, ki jo je Janez Janša storil v petek, 12. avgusta 2005

Ni prav jasno, kaj je želel predsednik vlade Miro Cerar ta teden sporočiti javnosti na posebni tiskovni konferenci, namenjeni Mercatorju. Na njej je dejal, da se je sestal z novim predsednikom uprave Mercatorja Tomislavom Čizmićem in direktorjema Mercatorja v Srbiji in Črni gori, ki so mu zatrdili, da »družba posluje dobro«. Cerar je dejal, da o domnevnem izčrpavanju Mercatorja ni nobenih dokazov, ponovil je, da člani vlade »zelo, zelo budno« spremljajo dogajanje v zvezi s finančno krizo hrvaškega Agrokorja, na novinarsko vprašanje, kaj konkretno vlada počne, pa je odgovoril, da vlada deluje aktivno tako, da »opozarja na probleme«. In pa, da je o kakršnihkoli konkretnih korakih zdaj še prenagljeno govoriti.

Čeprav je že dlje časa znano, da Mercator pod Agrokorjem odpušča zaposlene, odprodaja njegovo premoženje in seli poslovne funkcije na Hrvaško, je predsednik vlade »izrazil pričakovanje, da bo nova uprava Mercatorja dolgoročno zagotavljala nova delovna mesta«. Čeprav je znano, da je Mercator pod Agrokorjem relativno bolj zadolžen, je Cerar dejal, da pričakuje, »da se bo zadolženost podjetja zmanjšala«. Isti dan je sicer gospodarski minister Zdravko Počivalšek omenil, da ima tudi slovenska vlada pripravljen »zakon, s katerim bomo, če bi bilo to potrebno, zaščitili poslovanje Mercatorja in delovna mesta v Sloveniji«, a po našem preverjanju vlada s slovenskimi dobavitelji, ki naj bi jih ta zakon zaščitil, ni komunicirala. Kar kaže, da je bila tiskovna konferenca predsednika vlade namenjena predvsem reševanju predsednikove javne podobe, pripravi na trenutek, ko se bo Agrokorjev poslovni sistem zrušil.

Ni namreč dvoma, da bo propad hrvaškega Agrokorja s seboj povlekel tudi slovenski Mercator. Konec koncev je danes Mercator najbolj zdrav in najmanj zadolžen del koncerna, ki bo prej ali slej upoštevan pri končni sanaciji skupine. Dogodki se prehitevajo, vprašanje je zgolj še, kako bosta morala Mercator in njegov poslovni sistem plačati, morda v obliki odpisa dolgov v času sanacije, v obliki odpuščanja zaposlenih, t. i. racionalizacije ali optimizacije poslovanja. Pravzaprav Mercator že nosi Agrokorjevo breme, a za ta položaj Agrokor ni kriv. Za položaj, v katerem se je znašel Mercator, je kriva slovenska politika. Deloma vlada Alenke Bratušek, pod katero je prišlo do prodaje Agrokorju, kljub svarilom znanih ekonomistov. Deloma je za tak položaj kriva vlada Boruta Pahorja, ki je vprašanje nestabilnega Mercatorjevega lastništva prepustila stihiji posameznih akterjev, predvsem prezadolženi Pivovarni Laško. V prvi vrsti pa je za to kriva prva vlada Janeza Janše.

Zdajšnje stanje je posledica neodločne, šibke in nedržavniške politike po letu 2008. Vlada Boruta Pahorja je resda poskušala stabilizirati Mercatorjevo lastništvo, in sicer tako, da je skrivoma zagotovila denar za NLB, da ta ne bi rinila v prodajo Mercatorjevih deležev. A je imela celo vlada premalo moči in vpliva na banko. V NLB, kjer so si tedaj kljuko podajali različni Agrokorjevi lobisti, ga niso upoštevali, NLB je še naprej hotela Mercator na hitro prodati. Vlada Alenke Bratušek se je ravno tako trudila, da se ne bi zgodilo najhujše. Vsaj takšen vtis je dajala. Njen tedanji gospodarski minister Metod Dragonja in Bratuškova sta tik pred prodajo svarila Slovenski državni holding (SDH), naj ne proda Mercatorja kupcu brez denarja. A so ju finančniki na SDH na precej osoren in celo žaljiv način odpravili.

Nihče ni zmogel obratne in tako »politično« močne poteze, kot jo je 12. avgusta 2005 zmogel Janez Janša, ki se je tedaj kar v vladni palači z Boškom Šrotom in Igorjem Bavčarjem dogovoril, da bo država svoje deleže v Mercatorju prodala Pivovarni Laško in Istrabenzu, čeprav podjetji sami denarja nista imeli. A ta poteza ni bila politična, temveč politikantska. Janša je državne deleže Mercatorja prodal v zameno za politični vpliv SDS na Delo in Večer, ki sta bila tedaj pod lastniškim vplivom Pivovarne Laško. To ni bila poteza, narejena z mislijo na širšo skupnost, ampak poteza, narejena z mislijo na SDS, ki je tedaj prevzela uredniške vajeti v obeh medijih. Mnogi, ki danes svarijo pred novim vmešavanjem politike v gospodarstvo, danes pozabljajo na te podrobnosti. Ekonomist Jože P. Damijan je recimo ta teden posvaril pred novimi idejami, po katerih bi poskušali Mercator spraviti nazaj v slovensko lastništvo. Na blogu je zapisal, da se je kazalec neto zadolženosti Mercatorja v zadnjih letih poslabšal, da prenova trgovin in konsolidacija s trgovsko mrežo Agrokorja ni dala želenih rezultatov, da se torej napovedi o pozitivnih straneh prodaje Mercatorja iz leta 2014 niso uresničile. Slovenske sanje, da bi odkupili Mercator in s tem zaščitili njegove dobavitelje in zaposlene, tako ostajajo zgolj sanje, je zapisal in dodal, da pa »izvirni greh za to ni v Agrokorju, pač pa v letu 2005, ko je Janševa vlada v kravji kupčiji državne lastniške deleže zamenjala s Šrotom in Bavčarjem predvsem za pridobitev vpliva na časopis Delo«.

Kritika je upravičena, le da z opombo, da je zgolj mesec ali dva za to Janševo usodno napako Damijan postal njegov minister za razvoj z izjavo, da ima »predsednik vlade jajca in je reformator«. Damijan danes pravi, da za usodni sestanek avgusta 2005 uradno ni vedel, »saj nisem bil v zaupnem krogu Janeza Janše«. Pravi, da se je prodaje pod mizo zavedal šele, ko je o tem pisala Mladina: »Takrat, mislim, da je bilo konec avgusta, sem poklical Janeza Janšo in protestiral. Hkrati so protestirali tudi nekateri ostali člani odbora za reforme. Kolega Marka Simonetija, ki je bil vodja delovne skupine Odbora za reforme za privatizacijo in trg kapitala, sem spodbudil, da je v imenu celotne delovne skupine napisal protestno pismo, ki so ga nato vsi člani skupine – razen Andrijane Starine Kosem – in jaz podpisali in poslali Janši.«

Pismo nam je Damijan tudi priložil. V njem podpisniki Janšo opozarjajo na »aktualne dogodke na področju umika države iz gospodarstva«, ki bi lahko spodkopali verodostojnost Slovenije pri izvedbi načrtovanih reform. Zapisali so, da je načrtovana prodaja lastniških deležev KAD in SOD v Mercatorju netransparentna, sporna z vidika prevzemne zakonodaje, z vidika zaščite potrošnikov, poslovne etike, da gre za zavajanje javnosti … »Zaradi vseh naštetih razlogov podpisani člani skupine Privatizacija in finančni sektor pri Odboru za reforme predlagamo, da se ta transakcija ne odobri s strani nadzornih organov KAD-a in SOD-a,« so napisali. A jih seveda Janša ni upošteval. Speljal je, kar se je odločil, podpisniki pa tedaj prav tako niso javno protestirali.

Damijan pravi, da so po tem vsi podpisani sklenili, da kolektivno odstopijo. »Po nekajdnevnem premisleku pa je prevladalo mnenje, da bi s tem ogrozili delo celotnega odbora za reforme in vseh ostalih 11 skupin, tik pred iztekom roka za pripravo paketa reform. Zato smo počakali do druge polovice septembra, da je odbor končal delo.« Damijan dodaja, da je tedaj, leta 2005, Janša obljubil, da do takšnih anomalij ne bo več prihajalo in da ima vlada resne namene glede transparentne privatizacije, »a po dveh mesecih prepričevanj s strani Janše in kolegov – predvsem Šušteršiča – naj kot vodja odbora ostanem in nadaljujem implementacijo reform kot minister, sem pač na to pristal. In seveda naredil napako,« pravi Damijan danes.

A da je Janša bil »reformator«, sicer slab in škodljiv, nedvomno drži, problem je le v tem, da po njem ni bilo predsednika vlade, ki bi bil sposoben sanirati tovrstne njegove reforme. Anemičnost slovenskih politikov po Janši je danes še toliko bolj vidna zaradi odločnih potez, ki jih zaradi reševanja Agrokorja vleče Hrvaška. Hrvaška, kjer je prejšnji teden začel veljati zakon o reševanju velikih trgovskih sistemov, tako imenovani Lex Agrokor, je na čelo koncerna že postavila svojega pooblaščenca, preprečila stečaj podjetja in vsaj deloma prekrižala načrte Rusije oziroma banke VTB, največje lastnice Agrokorjevih dolgov in dejanske lastnice podjetja. Gre za model reševanja podjetja po vzoru Italije, ki je na isti način pred leti sanirala Parmalat. Model je poveden, ker so slovenski predsedniki vlad eden za drugim zadnja leta ponavljali, da se politika v gospodarstvo ne sme vmešavati, da pravila EU ne dovoljujejo razlikovanja na strateške in špekulativne investitorje, in celo, da posebna zaščita delavcev pomeni kršitev evropskih pravil konkurence.

V zadnjih desetih letih so se na področju trgovine v srednji in jugovzhodni Evropi spopadli močni državni interesi. Nemčija je kot država spodbujala širitev svojih diskontarjev, avstrijske državne banke so spodbujale širitev Spara, hrvaški pokojninski skladi so investirali v slovenske pridelovalce hrane, za investicije so se spopadli ameriški pokojninski skladi in ruske državne banke. Uradna slovenska politika pa je ves ta čas ponavljala floskule o prostem trgu in zagovarjala umik iz gospodarstva. Primer Mercatorja jasno kaže, kako izgubljeno in zmedeno je delovala politika v Sloveniji po letu 2008. Del paradržavnih podjetij, KAD, si je leta 2012 prizadeval za nakup Mercatorja, drugi del paradržavnih podjetij, NLB, pa za prodajo deležev. A kot vidimo danes, se zgodba s tem še ni končala. Ker je bila odločitev o prodaji Mercatorja Agrokorju napačna, se osnovni problem, ki ga je zakuhal Janša avgusta leta 2005, vedno znova vrača. Ravno zato tudi Damijan ne more imeti prav, ko trdi, da je ta vlak že odpeljal. Ne, ta vlak se bo vračal tako dolgo, dokler politika ne bo našla rešitve. Če je Janša storil usodno napako, Pahor in Bratuškova pa sta ostala nemočna, se zdaj problem kot bumerang vrača pred Cerarja. A zdi se, da tudi njega ob tem bolj skrbita ugled in javni vtis, zaradi katerega očitno sedaj ponavlja, da problem v vladi »zelo, zelo budno« spremljajo.