Evropsko klečeplazenje

Turki so na referendumu z 51,3 odstotka glasov pritrdili nameri vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj, da uveljavi ustavne spremembe, ki bodo predsedniku Recepu Tayyipu Erdoganu omogočile, da leta 2019 Turčijo preobrazi v državo s predsedniškim sistemom vladanja. Najspornejša ustavna sprememba je celoten prenos izvršilne veje oblasti na predsedniški položaj, položaj predsednika vlade pa bo odpravljen. Nova pooblastila bodo Erdoganu omogočila, da sam izbira ministre, lahko bo imenoval dva podpredsednika in 12 od skupno 15 ustavnih sodnikov. Odpuščal in imenoval bo lahko tudi državne tožilce.

Neodvisna mednarodna misija, ki je nadzorovala potek referenduma, je obsodila referendumsko kampanjo. Stran, ki je zagovarjala ustavne spremembe, je imela nepravično prednost pri oglaševanju v državnih medijih, izredne razmere, ki jih je Erdogan razglasil po neuspelem vojaškem udaru, pa so »omejile temeljno pravico do svobodnega demokratičnega procesa«. Misija je ugotovila, da »volivci niso bili nepristransko seznanjeni z vsemi ustavnimi spremembami, organizacijam civilne družne pa ni bilo dovoljeno sodelovati v kampanji«.

Turškega referenduma o ustavnih spremembah nista obsodili niti Evropska unija niti Trumpova administracija – Trump je predsedniku Erdoganu ob uspehu na referendumu celo osebno čestital. Čeprav so posamezni evropski poslanci obsodili turški referendum, je bil odziv evropskih institucij mlačen. Razloge za to brezbrižnost do predvidljivega zdrsa Turčije v diktaturo gre po besedah docenta dr. Primoža Šterbenca s Fakultete za management Univerze na Primorskem iskati v geostrateških interesih EU. Čeprav se morda zdi, da je glavni razlog za evropsko klečeplazenje pred Erdoganom strah pred begunci, ki jih zdaj pred vrati EU zadržuje Turčija, dr. Šterbenc vidi glavne geopolitične razloge onkraj dogovora o beguncih med EU in Turčijo. Prvi razlog je kakopak Rusija – Erdogan se vse od spodletelega državnega udara obrača proti njej, med drugim tudi s čistko med vojaškim kadrom, usmerjenim proti Zahodu. »Turčija z Rusijo sodeluje v okviru daj-dama v Siriji, z njo je sklenila dogovor o gradnji turškega plinovoda in jedrske centrale,« pravi dr. Šterbenc, ki omenja tudi strah evropskih članic zveze Nato, da bi Turčijo s preostro kritiko še bolj potisnile v naročje Rusije. Drugi razlog dr. Šterbenc vidi v vojni v Siriji: »Turčija ima pomembno vlogo pri pogajanjih v Astani, v Kazahstanu in tudi na ženevskih pogajanjih je njena vloga dokaj pomembna, saj ima največji vpliv na zmerne uporniške skupine, kot je Svobodna sirska vojska.« Turčija Evropo torej drži v šahu tudi v Siriji, saj bi premočno kritiko EU lahko izkoristila za »opustitev konstruktivne vloge pri pogajanjih«.

Ustavne spremembe Erdoganu omogočajo, da ob izvolitvi ostane na oblasti vse do leta 2034. V letu in pol izrednih razmer je počistil politične nasprotnike iz vseh plasti javnega življenja. Njegov škorenj bo z ustavnimi spremembami na pohodu k diktaturi še močneje in hitreje teptal človekove pravice. Evropa, marinirana v krutem pragmatizmu, pa zgolj opazuje in prešteva svoje interese oziroma kot sklene dr. Primož Šterbenc: »Veliki realisti so za percipirane, širše geostrateške cilje pripravljeni pozabiti na človekove pravice.«