Arca: Arca

Šestindvajseteletni venezuelski producent Alejandro Ghersi, bolj znan pod psevdonimom Arca, si je kultni status pridelal že s prvima albumoma, a zdelo se je, da njegovi nenavadni glasbi nekaj manjka. Ne zato, ker mu z instrumentalnimi skladbami ne bi uspelo ukrojiti razpoloženja in čustev ali pa – sploh, če poznate njegovo življenjsko zgodbo – celo osebnoizpovedne narativnosti. Teh je bilo, kljub minimalistični podobi avanturističnih zvočnih ekskurzij, vselej dovolj, pogosto celo preveč. Toda ko smo slišali, kako samosvoj zvočni dizajn ovija okoli čutečega glasu FKA Twiggs ali Björk, je postalo očitno, da se šele takrat pokaže vsa njegova presežna vrednost. Ni presenetljivo, da se je na pobudo islandske zvezdnice na tretjem albumu v ospredje odločil postaviti svoj glas. Rezultat je osupljiv.

Ker je v petih letih, odkar ustvarja pod imenom Arca, v glasbenem svetu navezal veliko stikov in sodeloval z nekaterimi izjemnimi pevkami in pevci, mu za to ploščo verjetno ne bi bilo težko angažirati katerega izmed njih. Bi bil pa izkupiček nedvomno precej drugačen. Morda bi bile skladbe zapete »pravilneje«. Nedvomno bi bili glasovni razponi razkošnejši. Za nameček bi ga prek zvezdniških glasov spoznalo še precej širše občinstvo. Toda njegovih osebnih travm in spoznanj, povezanih z življenjem, minljivostjo in spolnostjo, tako prepričljivo ne bi zmogel (glasovno) interpretirati nihče drug. Pevskih izkušenj mu sicer ne manjka. V domači Venezueli je bil, takrat še pod imenom Nuuro, kot vokalist prepoznaven že, ko je bil najstnik. Je pa res, da s precej drugačnim izrazom. Za to, da je lahko začel ustvarjati in živeti brez (samo)cenzure, je bila selitev najprej v New York in pozneje v London tako rekoč nujna.

Najbrž ne bi težko našli še kakšnega ustvarjalca, ki se z glasbo podobno, skoraj že mazohistično razdaja (denimo Anohni), a zdi se, da gre Ghersi še korak dlje. Intenzivna (mesena) izkušnja njegove glasbe je pravzaprav bolj primerljiva s performansom ekstremnega body arta, ki s seciranjem telesnosti vzpostavlja stik z duhovnostjo. Ko ga zaslišite peti z opernim glasom, iz katerega pronica nekaj motečega, sprevrženega in hkrati osupljivega, ne morete mimo občutka, da poslušate enega od kastrirancev, ki so nekoč vzburjali poželenje vatikanskega klera. Verjetno ne po naključju, eno izmed skladb, sicer instrumentalno, je celo naslovil Castration, čeprav je s tem bržkone bolj meril na strahove in bolestnost družbe, ki ga je izoblikovala v to, kar je danes.

Ja, Arca je plošča, ki poslušalca mentalno (in fizično) izčrpa. A hkrati tudi plošča, zaradi katere Ghersi ne bo več dojet le kot inovativen elektronski producent, pač pa tudi kot izjemen avtor in pisec pesmi. Ali bo za sedanjo generacijo postal to, kar je bil za prejšnje denimo David Bowie, s katerim so ga primerjali v eni od recenzij, pa bo seveda pokazal čas.