Počivaj v medmrežju, na veke vekov, enter

Pred nekaj meseci je med vpeljevanjem nove funkcije Facebookovih spominskih profilov, s pomočjo katerih lahko uporabniki tega družbenega omrežja tudi po smrti »živijo« naprej, sistemska napaka čez noč »ubila« dva milijona uporabnikov. Njihovi profili so se po napaki spremenili v spominske račune in njihovi spletni prijatelji so že začeli z žalovanjem, javnimi posvetili in izreki sožalja. Četudi je bila nepravilnost hitro odpravljena, smo bili za kratek čas priče pravi spletni zombi apokalipsi. Pri tem spodrsljaju je najbolj ironično to, da se je med živimi mrtveci znašel tudi Mark Zuckerberg, ustanovitelj Facebooka. Njegov profil sta, tako kot je navada pri spominskih profilih, krasila podoba cvetlice in napis: »Upamo, da bodo ljudje, ki so Marka ljubili, našli tolažbo v stvareh, ki jih drugi delijo v spomin na njegovo življenje.«

Ta dogodek je nekatere zabaval, druge je opomnil, kako ranljivi smo na spletu, tretji pa so začeli premišljevati o uporabnikih Facebooka in drugih družbenih omrežij, ki so po odprtju svojih profilov zares umrli. Statistika kaže, da vsako sekundo v povprečju umreta dva človeka. Med njimi so, razumljivo, tudi uporabniki družbenih omrežij, ki so razširjena po vsem svetu. Med umrlimi je vsak dan približno osem tisoč takšnih, ki so imeli – in še vedno imajo – svoj profil na Facebooku. V prvih osmih letih obstoja Facebooka je število njegovih umrlih uporabnikov štelo že 30 milijonov. Podobno je na drugih družbenih omrežjih.

Z objavami na družbenih omrežjih v medmrežje zapisujemo nekakšno biografijo. Ko umremo, naša digitalna identiteta še vedno obstaja. Dokumentacija dejavnosti na družbenih omrežjih poleg fotografij beleži tudi naše verske nazore, politična prepričanja, okus za umetnost, naš značaj, odnose, smisel za humor, spomine, ideje in zgodbe. Nabor teh podatkov predstavlja našo digitalno osebnost, ki bo morda dostopna še desetletja ali celo stoletja po naši smrti. Kaj to pomeni za tiste, ki žalujejo za nami?

Programski algoritmi družbenih omrežij seveda niso zmožni prepoznati, da je uporabnik umrl. Zato imajo žalujoči na Facebooku, ki je to področje še najbolj dodelal, na voljo tri možnosti – da profil umrlega pustijo takšen, kot je, da ga spremenijo v spominski profil ali ga za vedno deaktivirajo. Če izberejo prvo možnost, bo profil še vedno dnevno prejemal sporočila, »lajke«, prošnje za prijateljstvo in vabila na dogodke, enkrat na leto pa bo vse virtualne prijatelje opozoril, da ima lastnik profila rojstni dan. Zato se žalujoči pogosto raje odločijo za drugi dve možnosti. Pri obeh morajo vložiti formalno prošnjo in predložiti dokazila o smrti. Če je uporabnik še za časa življenja izbrano osebo pooblastil, da bo za po smrti skrbela za njegov profil, pa lahko ta sama profil spremeni iz »navadnega« v spominskega.

Toliko o formalnostih, kaj pa širši, družbeni vidik? Z digitalizacijo naših življenj se je spremenil način, na katerega doživljamo smrt. Spremenile so se tudi prakse žalovanja. Za umrlimi zdaj žalujemo javno, njihova neprekinjena prisotnost na spletu – denimo v obliki spominskih profilov, spletnih osmrtnic ali zgolj s pogosto pojavnostjo njihovih podob – nas redno opozarja na njihovo odsotnost v resničnem življenju. Žalovanje je postalo tudi interaktivno, uporabniki se povezujejo, podpirajo in medsebojno komentirajo izrečena sožalja in posvetila. Raziskave so pokazale, da se skoraj polovica tistih, ki so sodelovali pri počastitvi spomina na družbenih omrežjih, redno vrača na profil, kjer so predhodno žalovali.

Število mrtvih na Facebooku naj bi še pred koncem našega stoletja preseglo število živečih uporabnikov.

Marsikomu to pomeni sentimentalno katarzo. Po drugi strani pa so profili pokojnih, četudi pasivni, za nekatere boleče opominjanje na smrt bližnjega. Tudi zato, ker posmrtna pojavnost na spletu pogosto ne spoštuje zasebnosti umrlih in njihovih svojcev. Spletno žalovanje je lahko izrazito neosebno in neiskreno; marsikdaj je prej kot spominu na umrle namenjeno vzbujanju pozornosti in lažni javni afirmaciji odnosa s pokojnimi. Šok lahko povzročijo tudi samodejne objave Facebooka v imenu uporabnika, če omrežje ne ve, da je ta preminil. Zgodilo se je že, da je Facebook mesece ali leta po uporabnikovi smrti njegovim prijateljem samodejno razposlal sporočilo, da išče nove soigralce za neko igro ...

Število umrlih uporabnikov vseh družbenih omrežij naglo narašča, zato bodo morala podjetja, ki stojijo za njimi, in tudi institucije, ki skrbijo za varovanje osebnih podatkov, tej tematiki v prihodnje namenjati še veliko več pozornosti in premisleka. Še toliko bolj, ker se omrežja postopoma spreminjajo v prava digitalna pokopališča. Poglejmo spet primer Facebooka – ob nazadovanju rasti števila njegovih uporabnikov in visoki smrtnosti uporabnikov lahko napovemo, da bo število mrtvih na Facebooku še pred koncem našega stoletja preseglo število živečih uporabnikov. Če seveda odmislimo možnost, da družbena omrežja, kot jih poznamo danes, v (bližnji) prihodnosti ne bodo več relevantna.