Veronika Dintinjana, pesnica

Po desetih letih srečevanj na raznih pesniških dogodkih, predvsem na Mladih rimah, po nemalo izmenjanih besedah, me pred tokratnim srečanjem nenadoma prešine, da o njej vem zelo malo. Nič kaj dosti onkraj podatkov, vezanih na njeno pisanje: dve leti po zagonu Mladih rim, ki so svoboden prostor pesniške besede nasproti zaprti uveljavljeni sceni, izda prvenec Rumeno gori grm forzicij (LUD Literatura, 2008). Na literarno polje vstopi v velikem slogu, saj s svojo tankočutno poezijo, napisano s kirurško natančnostjo, prejme nagrado za najboljši literarni prvenec, obenem pa postane še vitezinja poezije in zmagovalka ljubljanskega pesniškega slama. Lani je po osmih letih premora izdala zbirko V suhem doku (LUD Literatura, 2016), ki dobiva odlične kritike, tudi nominacijo za kritiško sito. Kdor jo je slišal javno brati, jo pozna tudi po težko ubesedljivem učinku njenega branja, po raskavo toplem glasu, ki še trenutek prej bučen prostor umiri, ga spravi v ravnovesje in napolni s toplino. Nekaj na njeni prisotnosti je, kar pomirja in nudi uteho, toda – iz česa se vse to napaja?

Ko začnem drezati v njeno odraščanje, v spomine, se sprva izmika, noče govoriti o sebi. »Nisem človek, ki je najbolj spreten z besedami,« izreče kontradiktornost, ki je zgolj ena izmed mnogih, iz katerih je sestavljen pisan mozaik njene osebnosti. Tudi dejstvo, da je ob pesnjenju kirurginja (čemur pravi »moj drugi poklic«), nerada navaja, če pa že, takoj pove, da sta področji, čeprav podobni, striktno ločeni. »Poezija ne sodi zraven. Stvar je preprosta: rešuješ problem. Tam si zato, da nekomu pomagaš.« Ko se je odločala za poklic, je iskala nekaj »oprijemljivega«, kjer bi lahko pomagala ljudem. Nekaj, kjer delaš tudi z rokami. In nekaj, kjer »moraš zjutraj vstati ne glede na to, kako se počutiš. Vstaneš, se umiješ, oblečeš, greš na delovno mesto in funkcioniraš znotraj predpisanih ur na predpisan način.« Zdi se ji, da sta kirurgija in njej pripadajoča rutina tisti, ki jo sidrata, saj ne ve, »kako bi se mi obneslo bohemsko življenje«.

O pesnjenju meni, da je že zato, ker gre za prostor iskanja osebne svobode, »temeljno politično dejanje. Kar se dogaja v svetu, je vedno prisotno v poeziji. Za neposrednost ti ni treba povzemati naslovnic časopisov. Če si čuteč človek, se težko izogneš temu, kar se dogaja ljudem, živalim, naravi.«

Ko jo poslušaš, kako z mirnim glasom, ki ga nemalokrat preseka prostodušen smeh, govori o življenju in svetu – gre za pripoved o odnosih z rečmi in ljudmi, katerih vezivo je čas, ki jih spreminja –, se ti hitro začne dozdevati, da gola racionalost, tako značilna za zahodni svet, njej ne zadošča: »Vzhodne filozofije in načini mišljenja so mi blizu, zenbudizem, daoizem s tai-jijem ... Vse to govori o neki harmoniji, ravnovesju, o povezanosti. O pogledu na svet, ki je sočuten in vsevključujoč.«

Na vzhod se je začela ozirati v šestem razredu osnovne šole, ko se je ob dokumentarcu o Rumeni reki zaljubila v Kitajsko in se je želela kitajščine tudi učiti, a tedaj še niso obstajale jezikovne šole, kot jih poznamo danes. Pisala je na oddelek za primerjalno jezikoslovje na ljubljanski filozofski fakulteti in razložila, zakaj jo reč zanima (»Spomnim se le, da je bilo pismo napisano z zelenim črnilom,« reče v smehu). Zadevo so obravnavali in ji dovolili, da lektorat obiskuje. Tako je dvakrat na teden hodila na predavanja iz kitajščine in se ob tem čudila študentom, ki so se ji, dvanajstletni, zdeli »strašno stari, kot dinozavri«.

Ure kitajščine zdaleč niso bile edino, kar jo je okupiralo – hodila je na košarko, pa ure violine, slikala je in še marsikaj. Domov, na Fužine, se je običajno vračala šele pozno zvečer. Dejstvo, da jo zanimajo številna področja, med katerimi si prizadeva iskati sintezo (»Ni dovolj, da znaš uro razstaviti. Razumeti je treba tudi, kako dati reči skupaj.«), je vidno tudi v njenem pisanju, s katerim se približuje danes skoraj neobstoječemu renesančnemu idealu znanja.

Ob mojem poskusu portretiranja se ves čas vrača k misli, da posamični individuum ni najbolj pomemben: »Ne verjamem, da smo ločeni. Smo eno, v katero se naposled povrnemo. Nič ne nastane brez podpore drugih. Če ne drugega, je Einsteinu nekdo skuhal kosilo. Ob tem, da je bila njegova žena izjemna matematičarka,« reče in znova prasne v smeh.

Najbolj natančen odgovor, ki ga lahko ponudi o sebi, je, »da jo določa njena DNK, ta je povsem neponovljiva. Obenem te določa vse, kar se ti dogaja, od začetka do trenutka, v katerem si.« Težko eksplicitno govori o kakšnih podpornih stebrih identitete, ker v življenju zares nimaš ničesar »razen samega sebe, če sploh. Tudi ljudi, ki so ti blizu, v resnici nimaš. Te prisotnosti so zelo krhke. Ali pa umetnost. Kaj, če ne bi mogla ničesar več napisati?«

»Kaj bi potem?« vprašam. »Bi bila lahko zgolj kirurginja?« Zmaje z glavo, obmolkne. Nepredstavljivo.