Hotelski blišč viktorjev

Čeprav smo letos že spremljali eno podelitev nagrad za medijske dosežke, podelitev žarometov, so v soboto po enoletnem premoru in po tem, ko so jih na podelitvi žarometov že razglasili za mrtve, spet podelili viktorje. Tiste nagrade, ki jih ponavadi domov odnesejo Odmevi, Slavko Bobovnik in Tanja Žagar. In tiste nagrade, ki jih ne podeljuje Borut Pahor. Že samo slednje je bilo verjetno dovolj, da nam je bila prireditev že kar malo simpatična, čeprav je bila nekoliko hecna in nerodna ter postavljena na retro preprogo in v napol prazno dvorano portoroškega hotela.

Zagotovo je pomagalo tudi to, da je bil voditelj Vid Valič tokrat zabaven, da je namesto predsednika države v dvorani sedel predsednik lovskega društva in da smo ob koncu spoznali domačo estrado v njenih skrajnih, bizarnih točkah, od baby fashion blogerke do voditelja oddaje Naj viža na lokalni televiziji VTV, v kateri ni oglasov. Niti tistih za drva ne.

Podelitev je sicer imela tudi svoje ganljive trenutke, na primer ko so ustvarjalci oddaje Infodrom, dobitniki in dobitnice viktorja za najboljšo otroško ali mladinsko oddajo, nagrado posvetili Robertu Bogataju ali pa ko si je Boris Kobal spet vzel svoj čas, da neko slovensko in demokratsko stranko določi, da škodi zdravju, dodaten čas pa je zapolnil s prikazom absurdnosti določanja prihodkovnih razredov, ki otrokom omogočajo ali ne omogočajo toplega obroka v šoli.

Manjkale niso niti minute za priložnostni rasizem ob omembi Sekuja M. Condeja, pa za mehki nacionalizem Alfija Nipiča, ki je na vprašanja Jasne Kuljaj, kaj rad gleda po televiziji, čisto resno zašel v večminutno naštevanje, ki se je začelo z dobrimi krimiči in končalo z oddajami, v kateri Slovenci Slovencem v Sloveniji zapojejo po slovensko.

Viktorji tako zaradi svoje dolge tradicije in različnih generacij estradnikov združujejo ostanke iz različnih obdobij slovenske zabave, a prevladujoči sentiment na tovrstnih prireditvah je že dolgo cinizem. Ta se večinoma kaže v humorju voditeljev, redko voditeljic, ki so tam zato, da tako občinstvu v dvorani kot pred televizijskimi ekrani zagotovijo, da vsi vemo, da nihče zares ne podleže medijskemu blišču, da se bedi domače estrade moramo posmehovati in da Jana Plestenjaka, ki je nastopil tudi tokrat, obožujemo zgolj ironično.

Seveda potem takšnih nagrad nekateri nagrajenci preprosto ne prevzamejo ali pa prevzem izkoristijo za napoved svojega novega medijskega projekta, kot je to storil Lado Bizovičar. A nagrada ob vsem cinizmu morda velja še več, zato ne preseneča, da je namrgodeni Lado Ambrožič ob prejemu viktorja za življenjsko delo omenil tako tradicijo te nagrade kot tudi to, da pomena nagrade ne bo zrelativiziral z lastno skromnostjo, saj ga dovolj kritizirajo že njegovi kolegi.

No, nas je predvsem vrglo, da je Slavka Bobovnika tokrat premagal Peter Poles, ki je nato zapel še skupaj z Janom Plestenjakom. Kakšna sobota za Polesa.