Klavirski techno

Premierni slovenski nastop nemškega klasično izobraženega pianista in skladatelja Volkerja Bertelmanna, bolj znanega pod imenom Hauschka, smo poslušali posedeni v veliki dvorani ljubljanskega Kina Šiška. A tudi na kakšnem klubskem plesišču se njegove klavirske permutacije, ki spomnijo na detroitske ali, še raje, berlinske techno klasike, bržkone ne bi počutile kot tujek. Ne le zavoljo njihove repetitivne forme, pač pa tudi zato, ker je Hauschka eden največjih sodobnih mojstrov postopka preparacije klavirja, s katerim med strune in pod kladivca svojega inštrumenta vstavlja najrazličnejše plastične, lesene in kovinske tujke, kot so žogice, kocke, verižice, listi in kovanci, s temi posegi pa iz drobovja klavirja izvabi široko paleto zvokov, ki so bližje elektronski kot klavirski glasbi.

To prakso raziskuje in nadgrajuje že dobrih trinajst let. Pa ne zato, da bi se upiral kanonom klasične glasbe, ki mu je še vedno zelo blizu. Navsezadnje so mu dve plošči objavili pri najpomembnejši nemški založbi za klasično glasbo Deutsche Grammophon, letos pa sta bila z ameriškim pianistom Dustinom O’Halloranom s klasičnim filmskim soundtrackom za film Lev: dolga pot domov nominirana celo za oskarja in zlati globus. Toda Hauschka ima rad tudi elektronsko glasbo. In možnosti, ki se mu za tovrstno estetiko odpirajo z uporabo neelektronskih zvočil in klavirja.

To je pokazal tudi na ljubljanskem koncertu. Skladbe je oblikoval s pomočjo matric iz prenosnega računalnika, a v središču pozornosti je bila njegova uporaba klavirja, s katerim se je znašel nekje vmes med zapuščinama klasičnih minimalistov in techno producentov. Ker je pred aktualno turnejo objavil nov, izrazno nenavadno igriv album What If , bi bilo morda umestno pričakovati, da bo nekaj podobnega ponudil tudi na koncertu. Je pa hkrati res, da bi moral v primeru žive rekonstrukcije teh skladb praktično za vsako posebej inštrument sestaviti na novo oziroma klavir preparirati drugače. Zato smo namesto maratonskih premorov med skladbami imeli priložnost slišati en sam strnjen set, ki ga je Hauschka na stotinah koncertov v dobrem desetletju izpilil do perfekcije.

V užitek je bilo opazovati njegovo osredotočenost in preciznost, še osupljivejša pa je bila bogatost zgoščenega zvoka in harmonij. Ob vsej meditativnosti, (pretirani) dramatičnosti in ugajanju pa smo morda le pogrešali kakšen nepričakovan zasuk, ki bi zintrigiral radovednejša ušesa. Toda to je pač Hauschka, ki ga njegovi privrženci obožujejo, kar so na koncu potrdili tudi ovacije in pokoncertni odzivi. Kakorkoli že obrnemo, priča smo bili vrhunski izvedbi in koncertni izvirnosti, ki bosta ostali v lepem spominu.