Tito: 10 skrivnosti

V burnem življenju, kakršno je bilo Titovo, se je nakopičilo marsikaj. Junaška dejanja, kot je bil upor proti Hitlerju, Mussoliniju in kasneje celo Stalinu, iskanje socializma s človeškim obrazom, poskus premoščanja razklanosti sveta na dva sovražna bloka in oblikovanja mednarodne politike, v kateri bi imeli besedo tudi »ponižani in razžaljeni« narodi Afrike, Azije in Latinske Amerike, povojno krvavo obračunavanje z domačimi okupatorjevimi sodelavci, strahote Golega otoka in še veliko drugega. Tudi marsikatera skrivnost.

1

Najprej se postavlja vprašanje, ali je bil Tito res Josip Broz ali je identiteto tega prevzel nekdo drug. Ta dvom se je pojavil zaradi konspiracije, v kateri so živeli komunisti v obdobju med obema vojnama, in zaradi različnih psevdonimov, ki so jih uporabljali, tako da razen posvečenih nihče ni prav vedel, kdo je kdo. Botrovala pa mu je tudi Titova čudna lastnost. Bil je sicer poliglot, saj je govoril hrvaško, slovensko, srbsko, nemško, rusko, angleško, nekaj malega menda tudi madžarsko, češko in kirgiško, nobenega jezika, niti materinščine, pa ni povsem obvladal. Ti dve dejstvi sta bili vzrok za marsikatero fantazijsko ugibanje, ki se je začelo pojavljati že v drugi polovici tridesetih let, ko je poslovne kroge v Jugoslaviji vznemirilo živahno stavkovno gibanje. Kdo ga organizira? Škotski direktor rudnika Trepča na Kosovu je na primer menil, da gre za nevarnega agenta Kominterne, nekega Brosza, sina češkega Juda in Madžarke, ki je bil med prvo svetovno vojno menda avstrijski vojak, nato pa ruski ujetnik. Tako poroča angleška pisateljica in popotnica Rebecca West v znameniti knjigi o Jugoslaviji Karađorđevićev Black Lamb and Gray Falcon (Črno jagnje in sivi sokol). Vsaj kar zadeva priimek in Brozove dogodivščine v prvi svetovni vojni, je bil Škot kar dobro obveščen, bolje od Draže Mihailovića, ki je od jeseni 1941, ko je prvič imel opravka s Titom, vztrajal v prepričanju, da gre za bivšega diplomatskega poverjenika na veleposlaništvu v Beogradu V. Z. Lebedeva. Ko sta se septembra 1941 srečala v neki vasi blizu Ravne gore v zahodni Srbiji, je predlagal, da stopita iz hiše. Roko mu je položil na rame in vprašal: »Je li, burazeru, jesi li ti Rus?« – »Nisam, ja sam Hrvat.« – »Ako, nemam ja ništa protiv Hrvata, ja se borim protiv ustaša, ne Hrvata.« To zagotovilo ni bilo iskreno: Mihailović je še naprej vztrajal v trditvi, da je Tito ruski agent Kominterne. Verjetno je mnenje spremenil šele, ko so nemške tajne službe na začetku leta 1943 dokončno odkrile, da je Tito Josip Broz. Kar pa še ne pomeni, da je bilo s tem konec ugibanj o njegovi identiteti. Najdrznejši in najizvirnejši je bil v tem smislu angleški satirik Evelyn Waugh, ki je poleti 1944 prišel na otok Vis v spremstvu Churchillovega sina Randolpha. Vtepel si je v glavo, da je Tito ženska in še lezbijka po vrhu. Govorica, ki jo je širil, je prišla Titu na uho. Nekoč, ko je na plaži naletel na skupino britanskih častnikov, med katerimi je bil tudi Waugh, se jim je približal. Pravkar je prišel iz vode in je imel na sebi samo kopalke. »Zakaj menite, kapitan Waugh, da sem ženska?« je posmehljivo vprašal. Ni znano, kaj mu je Anglež odgovoril. Vsekakor pa je Tita zasovražil in ga v korespondenci z Randolphom še vedno in dosledno označeval s »she«. Enako ga je skušal nagovarjati tudi v članku za neki britanski časopis, a ga je urednik zadržal, češ da ni mogoče tako nespoštljivo zabavljati čez predsednika države, s katero je Velika Britanija v prijateljskih odnosih.

Ko je leta 1948 izbruhnil spor med Stalinom in Titom, so tudi Sovjeti začeli pogrevati vprašanje, kdo je Tito. Moskovski radio je širil tole zgodbo: pravi Josip Broz je padel med prvo svetovno vojno. Njegovih papirjev se je polastil neki dezerter iz carske vojske, verjetno Jud iz Odese, sin trgovca s krznom. Kot je oče sleparil odjemalce, tako zdaj Tito, človek z osmimi potnimi listi, slepari in zavaja jugoslovanske narode. Više na socialno lestvico ga je postavil njegov dolgoletni osebni zdravnik Aleksandar Matunović, ki je v spominih trdil, da ne more biti proletarec, temveč zaradi izobrazbe in manir le plemič. Ponavljal je mnenje Antuna Augustinčića, znamenitega hrvaškega kiparja, ki je Tita portretiral že med vojno in pri tem ugotavljal: »Mora biti aristokratskega rodu. Kdo je še kdaj videl takšnega človeka iz Zagorja?« Vemo tudi, iz katere grofovske družine naj bi bil Tito izhajal: iz družine Erdčdy, ki je imela posestva v kumrovškem okraju. V delu Prilozi za biografiju Josipa Broza Tita (Prispevki za življenjepis Josipa Broza Tita) Vladimir Dedijer pravi, da je finančno pomagal njenim obubožanim članom, ki so po vojni živeli na Dunaju.

Konec januarja 1961 se je Kardelj udeležil lova za funkcionarje v Sremu. S šibrami so streljali na fazane. Kardelja pa je v lobanjo zadela krogla, primerna za lov na medvede, in se ustavila nekaj milimetrov od malih možganov.

Med vsemi temi ugibanji je najtehtnejše tisto nekega anonimnega ameriškega jezikoslovca, strokovnjaka za slovanske jezike. Na podlagi glasoslovnih in oblikoslovnih značilnosti Titovega govora je trdil, da ne more biti južni Slovan, temveč Rus ali Poljak. Šlo je za resno znanstveno analizo, ki je leta 1978 izšla v »interni« reviji NSA Cryptologic Spectrum, dostopni javnosti šele v zadnjem času, a kljub temu še vedno cenzurirani. Ta učena študija, Is Yugoslav President Tito Really a Yugoslav? (Je jugoslovanski predsednik res Jugoslovan?), prepričljivo govori v prid tezi, da Tito ni bil Josip Broz. A prav tako prepričljivo jo spodbija pričevanje Andreja Marinca, ki je bil, takrat predsednik slovenskega izvršnega sveta, sredi sedemdesetih let v Kočevju s Titom na lovu. Med dvema pogonoma sta se za debelo uro zapletla v pogovor. Ko je Tito izvedel, da je Marinc iz Logatca, ga je vprašal, ali pozna taborsko cerkev, kjer je bila priljubljena Marijina božja pot. »Tja smo hodili na proščenje.« Težko, da bi bil kdo tako podrobno seznanjen z otroškimi leti človeka, za katerega se je izdajal, da je.

2

Naslednja uganka je Titovo delovanje v Španiji med letoma 1936 in 1939, ko je tam divjala državljanska vojna. Tito o tem obdobju svojega življenja ni nikoli hotel podrobneje govoriti. Od Vladimirja Dedijerja, svojega prvega uradnega življenjepisca, je celo zahteval, da iz besedila, napisanega leta 1952 za revijo Life, v srbohrvaškem prevodu ta podatek izpusti. V pogovoru z ameriškim pisateljem slovenskega rodu Louisom Adamičem pa je vendar bežno omenil, da je bil tam. Tudi ko so mu leta 1943 povedali, da je Franc Rozman - Stane imenovan za novega poveljnika slovenskih partizanov, se je o njem pohvalno izrazil, češ da ga pozna še iz Španije. Anglež Fred Copeman je v knjigi Reason in Revolt leta 1948 trdil, da je deset let prej na Pirenejskem polotoku srečal Tita, ki je menda pod imenom Čapajev vodil brigado Georgija Dmitrova, v kateri so bili prostovoljci iz Srednje Evrope in z Balkana. Njegova rojakinja Edith Wedderburn pa je že leta 1944 v pismu britanskemu zunanjemu ministru Anthonyju Ednu trdila, da je Broz v Barceloni preganjal trockiste in anarhiste, ki so jih komunisti imeli za še hujše sovražnike od fašistov. Kot vemo iz spominov Aleša Beblerja, se je nekdo pod psevdonimom Čapajev na republikanski strani zares boril v španski državljanski vojni, a težko, da bi bil to Josip Broz. Santiago Carillo, poznejši sekretar tamkajšnje KP, v spominih trdi, da Tito ni bil član mednarodnih brigad. Je bil na čelu posebne skupine »likvidatorjev«? Tako je Dedijerju povedal znameniti francoski zgodovinar Albert Soboul, sklicujoč se na dokument, ki ga je odkril v arhivu dolgoletnega sekretarja KP Francije Mauricea Thoreza. Da je res imel krvave roke, je po pričevanju Lea Matesa priznal Tito sam. V zagrebškem stanovanju je malo pred vojno med kosilom odkrito priznal Anki Butorac, znameniti hrvaški komunistki: »V Španiji sem tvojega tovariša poslal v smrt.« Šlo je za mogočega Brozovega tekmeca na vrhu KPJ Blagoja Perovića, ki je bil 6. julija 1937 skrivnostno ubit v bližini Madrida.

3

Še dva umora je verjetno imel na vesti Josip Broz. Oba sta povezana z Informbirojem. Prvi, ki ga je treba omeniti, zadeva Črnogorca Arso Jovanovića, častnika kraljeve vojske, ki se je že poleti 1941 pridružil partizanom in je kmalu postal načelnik vrhovnega štaba. Bil je nadut človek, ki se je slabo izkazal že v Sandžaku in Bosni, nato pa v Sloveniji, ko ga je Tito konec leta 1942 poslal reorganizirat partizanske odrede. Edvard Kardelj, ki je bil sicer pobudnik njegovega prihoda, je kmalu spoznal, da dela več škode kot koristi, in ga je že po nekaj mesecih odslovil in poslal nazaj, od koder je prišel. Čeprav se je tudi Tito zavedal, da Jovanović ni pravi človek na pravem mestu, ga je obdržal ob sebi in mu je v kasnejših letih zaupal pomembne in ugledne naloge. Tako je januarja 1945 postal član delegacije, ki je šla v Moskvo na pogovore s sovjetskimi oblastmi. Na večerji s Stalinom, na kateri je ta po svoji navadi omalovažujoče govoril o partizanih, češ da se slabo borijo in da so Bolgari boljši vojaki, se je zataknilo. Arso je planil v jok, začel Stalinu ugovarjati in se mu celo grozeče približal. Da se odkupi, je kasneje menda postal sodelavec NKVD. Ker je bilo jasno, da ni primeren za načelnika generalštaba, so ga poslali v Sovjetsko zvezo na izpopolnjevanje, od tam pa se je vrnil tik pred resolucijo Informbiroja. A Tito mu ni več zaupal in ga je imenoval »samo« za direktorja vojaške akademije. Osemnajstega avgusta 1948 je beograjska Borba objavila novico, da je Jovanović padel v spopadu z obmejno stražo, medtem ko je še z dvema oficirjema JA skušal zbežati v Romunijo. Tam naj bi z drugimi Stalinovimi privrženci skušal ustanoviti vlado v izgnanstvu, ki bi jo Sovjetska zveza priznala in na njen poziv napadla Jugoslavijo. Je bil Jovanović res ubit na begu ali pa so ga ustrelili že prej in mejni incident samo inscenirali? Tako so sumili številni obveščeni v Beogradu in tako je trdila sovjetska propaganda, ki je izrabila priložnost, da Tita in Rankovića razglasi za morilca.

4

Po svoje je še bolj tragična usoda Andrije Hebranga, Titovega vrstnika in dolgoletnega tovariša. Prav Hebrang mu je leta 1928 pomagal, da je postal sekretar zagrebškega mestnega komiteja KPJ, kar je bil začetek njegovega vzpona na vrh. Hebrang, ki je po dolgoletnem zaporu ravno takrat prišel na svobodo in je bil od poletja 1941 v Zagrebu član tričlanskega vojnega komiteja, je naslednje leto postal žrtev ustaške racije. Branil se je in bil hudo ranjen, a je preživel, čeprav je skoraj izgubil desno oko. Je v zaporu pod pritiskom izpraševalcev res klonil in obljubil, da postane sodelavec Gestapa? Ko so se začeli širiti ti glasovi, jih Tito ni jemal resno, temveč je, nasprotno, poskrbel, da so Hebranga zamenjali za dva ustaška veljaka, ki so ju zajeli partizani. Zaupal mu je zahtevno nalogo, da angažira do tedaj večinoma pasivne hrvaške množice za narodnoosvobodilni boj, to pa se je Hebrangu delno posrečilo tudi tako, da je zabrenkal na nacionalno struno. A šel je predaleč. S posredništvom avstrijskega generala Edmunda Glaise von Horstenaua, poveljnika vermahta na Hrvaškem, je skušal celo navezati stike z nadškofom Alojzijem Stepincem, da o uvajanju verouka v partizanske osnovne šole ne govorimo. Ob Kardeljevi pomoči je Tito leta 1944 Hebranga odstranil iz Hrvaške in ga v svoji prvi vladi imenoval za zveznega ministra za industrijo. Tega »povišanja« Hebrang ni nikoli prebolel. Kmalu je stopil v opozicijo proti Titovemu samodrštvu in njegovi prenagljeni gospodarski reformi, Tito pa se je odzval tako, da je že leta 1947 začel spodkopavati njegovo avtoriteto znotraj partije. Ko je naslednje leto izbruhnil spor s Stalinom, se je Hebrang odkrito odločil stopiti na njegovo stran. Zato so ga obtožili sodelovanja s Sovjeti in ga aretirali, začeli pa so tudi pogrevati vprašanje, kako se je leta 1942 »držal« v ustaškem taborišču. To verzijo razlage dvojne izdaje je Tito ponudil Randolphu Churchillu na večerji, med katero ga je ta povprašal o Hebrangovi usodi in pripomnil, da bi ga rad videl vsaj od daleč. Tito ga je odločno zavrnil. Randolph je o pogovoru napisal članek in ga 21. maja 1952 objavil v The Daily Telegraphu. Štiri dni kasneje so jugoslovanske oblasti uradno razglasile, da se je Hebrang v celici obesil na radiator. Se je res?

5

Še ena skrivnostna smrt. Tokrat Stalinova. Stalin je umrl 5. marca 1953 zaradi možganske kapi, ki ga je prizadela tri dni prej. Opolnoči med 1. in 2. marcem se je še pogovarjal z agenti NKVD, kako bi bilo najbolje pripraviti atentat na Tita. Poročilo o tem je bilo verjetno zadnji dokument, ki ga je imel v rokah. Kot pravita Roj in Žores Medvedjev v knjigi Neznani Stalin, so po njegovi smrti pod kupom časopisov našli pet skritih pisem, ki so bila zanj očitno pomembna. Med drugim tudi Titovo sporočilo, ki se je glasilo nekako takole: »Proti meni si poslal številne morilce, ki so me skušali ubiti na vse mogoče načine. Jaz bom poslal samo enega, in to bo dovolj.« Jasno je, da Tito ne bi napisal česa takega, če ne bi bil stoodstotno prepričan, da grožnjo lahko uresniči. S kom je računal? Ni si mogoče predstavljati drugega primernejšega kandidata za tako tvegano nalogo, kot je bil Lavrentij P. Berija, krvavi Stalinov notranji minister, ki je Tita spoznal septembra 1944, med njegovim prvim uradnim obiskom v Moskvi. Na večerji v Stalinovi dači se je na veliko pilo. Tita, ki takšnih količin alkohola med partizanskim bojem ni bil vajen, je obšla slabost. Stopil je na vrt in bruhal. Nenadoma se je za njim pojavila senca. »Ne boj se, samo jaz, tvoj prijatelj policajček sem,« je šepnil Berija. »Sprašujem se,« je tehtal Stalin, ko je opazil njuno medsebojno naklonjenost, »kdo bo koga 'zavrebal' (pridobil na svojo stran – op. Ur.).« Je Tito ostal v stikih z Berijo tudi po resoluciji Informbiroja? Vemo, da je Berija leta 1948 nasprotoval razkolu s KPJ in da je bil po pričevanju italijanskega komunističnega veljaka Giancarla Pajette tajno v zvezi z Jugoslovani. Leta 1953 so se mu nevarno zamajala tla pod nogami, saj je pri Stalinu padel v nemilost in mu je grozilo, da bo končal pred strelskim vodom, tako kot se je zgodilo z njegovima predhodnikoma G. G. Jagodo in N. I. Ježovom. Če je hotel ostati živ, je moral Stalina spraviti s poti. Da ga je zares, je bil prepričan Stalinov sin Vasilij, pa še kdo v vrhu sovjetskih tajnih služb med tistimi, ki so bili odgovorni za »mokre terakte« – kot so rekli političnim ubojem. Stalinova smrt Berije sicer ni rešila, saj so se ga »tovariši« v politbiroju tako bali, da so že nekaj mesecev kasneje proti njemu skovali zaroto, ga aretirali in obsodili na smrt. V njegovi torbi so našli pismo, naslovljeno na Rankovića, v katerem je prosil, naj mu ta zagotovi čimprejšnji sestanek s Titom.

6

Tito ni bil nevaren samo odkritim sovražnikom, temveč tudi najbližjim sodelavcem. Ko je po Stalinovi smrti čutil, da je spet v sedlu, se je leta 1954 rešil Milovana Đilasa, ki si ga je drznil kritizirati in je celo razmišljal o opozicijski politični stranki. Odstranil ga je z vseh državnih in partijskih položajev, za katere je bil pristojen, in ga kasneje za dolga leta vrgel v ječo. Po Đilasovem mnenju je pač razumel, da nasprotnikov nima smisla fizično uničiti, kot je to počenjal Stalin, temveč samo politično onemogočiti. Držal se je gesla: »Ne ob glavo, temveč po glavi!« Zdi pa se, da je Tito vsaj dvakrat nameraval prekršiti to zmerno pravilo. Takrat, ko se mu je zdelo potrebno, da se znebi Edvarda Kardelja, kasneje pa Aleksandra Rankovića.

Jovankinih živčnih izbruhov se je naravnost bal, tako da se je pred njo zapiral v kopalnico, nekoč pa je v copatah celo zbežal zdoma.

Pri odstranitvi Đilasa je Kardelj prevzel nalogo, da Đida, kot so mu pravili tovariši, ideološko diskvalificira. To je bilo poniglavo, saj je z njim dolgo sodeloval in se strinjal, da je treba jugoslovansko stvarnost demokratizirati. Ker pa je bil v nasprotju s črnogorskim zanesenjakom po slovensko previden, je stopil na Titovo stran, ko je doumel, da se hoče ta Đida znebiti, čeprav se je zavedal, da bo to ustavilo razvoj jugoslovanske družbe. Ko je Tito leta 1955 doživel apoteozo zaradi obiska Nikite S. Hruščova v Beogradu, kamor je ta prišel na čelu mogočne delegacije prosit odpuščanja za Informbiro, je Kardelja popadel strah. Bal se je, da se bo pustil maršal tako omrežiti Sovjetom in njihovim vabam, naj se bo vrnil v vzhodni »lager«, da bo povsem izničil iskanje evropskih korenin socializma, ki so ga po letu 1949 zastavili najiskrivejši jugoslovanski ideologi. Po 20. kongresu sovjetske KP februarja 1956, na katerem je Hruščov napadel Stalina in njegov kult osebnosti, so dozorele razmere za Titov ponovni obisk v Moskvi. Šlo je za zmagoslavno potovanje, saj so maršala, kamorkoli je šel, pozdravljale ogromne množice, ki so v njem videle glasnika bolj človeškega socializma. Kardelja, ki je bil član jugoslovanske delegacije, pa je ozračje pretiranega tovarištva, ki se je ustvarilo med Titom in sovjetskimi voditelji, še bolj vznemirilo in vznejevoljilo. To so opazili tudi Hruščov in njegovi, ki so v njem že nekaj časa videli najhujšega nasprotnika. Značilno je, da so ga tudi na protokolarni ravni potiskali ob stran in ga na skupinskih fotografijah – po stalinistični navadi še vedno prirejenih – postavljali v drugo vrsto. Tito se je sicer strinjal s Kardeljem, da je treba v odnosu s Sovjeti ohraniti enakopravnost, ni pa podpiral njegovega odklonilnega in sumničavega odnosa do novega kremeljskega vodstva. Po vrnitvi v domovino se je v zaupnem pogovoru z Aleksandrom Rankovićem obregnil ob Kardelja, češ da mu v vsem oporeka, in predlagal »likvidacijo«. Ranković ga je sicer nekoliko pomiril, napetosti med njima pa ni mogel ne hotel odpraviti. Na začetku šestdesetih let, ko je propadla gospodarska reforma, za katero se je ogreval Kardelj, je ta napetost znova vzplamtela in dobila nevarne razsežnosti. Zdelo se je, da Kardeljevo politično življenje visi na nitki, če mu ne grozi še kaj hujšega. Konec januarja 1961 se je udeležil lova, organiziranega za visoke partijske funkcionarje v Sremu. Streljali so na fazane in drugo drobno divjad, za kar so uporabljali šibre. Kardelja pa je v lobanjo zadela krogla, primerna za lov na medvede, in se ustavila nekaj milimetrov od malih možganov. Zdravniki so kasneje trdili, da se kaj takega zgodi enkrat na deset tisoč primerov. Incident je ostal v tajnosti, med tistimi, ki so vedeli zanj, pa je krožil podatek, da je streljal vojvodinski veljak Jovan Veselinov, ki je veljal za nespretnega lovca, a je bil Rankovićev človek. Kardelj in žena Pepca sta bila prepričana, da ni šlo za naključje, temveč za poskus umora. Vladimirju Bakariću je Pepca celo zaupala: »Vse nas bo pobil!« Tito, namreč. Komaj si je Kardelj nekoliko opomogel, je z ženo in otrokoma iz protesta odšel v London, ne da bi komurkoli sporočil, kam odhaja in kaj namerava storiti. Po dveh mesecih odsotnosti so ga prijatelji sicer prepričali, da se je vrnil domov, ostal pa je v nemilosti, kot kaže podatek, da se jeseni tistega leta ni smel udeležiti slovesnosti ob 20. obletnici ustanovitve Užiške republike. Govorice, ki so krožile o poskusu atentata nanj, so bile Titu vendarle neprijetne. Da bi jih utišal, je pripravil dokaj cinično farso. Kardelja je prisilil, da je šel v Julijske Alpe na lov na gamse z Rankovićem in Veselinovom. Fotografijo treh »tovarišev« je naslednji dan objavilo ljubljansko Delo.

7

Ker je bil Tito gospodar jugoslovanskega političnega prostora, se je lahko zgodilo, da so se v kratkem času v skladu z njegovimi odločitvami in interesi dogajali popolni preobrati. To sta sredi šestdesetih let doživela Kardelj in Ranković, ki sta, kar zadeva njegovo naklonjenost, zamenjala vlogi. Tudi pod vplivom žene Jovanke je Tito začel sumiti Rankovića, da ga namerava spodnesti, in je zato stopil na stran »liberalcev« Kardeljevega in Bakarićevega kova. Ta dva sta izrabila priložnost, da se znebita »tovariša Marka«, v katerem sta videla poglavitnega predstavnika centralističnih in dogmatičnih sil. To ni bilo preprosto, saj je bil Ranković podpredsednik SFRJ, organizacijski sekretar ZKJ in je imel v rokah Udbo, čeprav je ni več neposredno vodil. Tudi sekretariat za zunanje zadeve je bil že dolgo pod njegovim nadzorom. Predigra zarote proti njemu se je začela že konec leta 1964, ko je v skrivnostni avtomobilski nesreči izgubil življenje eden njegovih najzvestejših sodelavcev Slobodan Penezić - Krcun, ki je o sebi prostodušno dejal, da »ima roke krvave do ramen«. Takšna jezikavost ga je drago stala. Nekaj mesecev pred smrtjo je nekoliko vinjen med vožnjo z »modrim vlakom« v Zagreb rekel Titu: »Stari, ni ti treba biti v skrbeh, dokler ti bomo zvesti mi Srbi, toda če nas izgubiš, te tvoji Hrvati in Slovenci ne bodo rešili.« Čeprav je Krcun na Sutjeski leta 1943 Titu rešil življenje, se predsednik pogreba ni udeležil, temveč je raje na Brdu pri Kranju sprejel nekega ameriškega filmskega igralca. Januarja 1965 je sledila zamenjava zveznega sekretarja za notranje zadeve, Srba, z Milanom Miškovićem. Pridružil se je bratu Ivanu, že od leta 1963 vodji Kosa, vojaške protiobveščevalne službe. Bila sta Hrvata.

Pomemben režiser zarote proti Rankoviću je bil še tretji Hrvat, Ivan Krajačić - Stevo, o katerem ni pretirano reči, da je bil nekakšen jugoslovanski Rasputin. Bil je agent NKVD, predvojni likvidator, med vojno sovjetski obveščevalec v Zagrebu in nekaj časa skrbnik Titovega mlajšega sina Miše. Leta 1944 je skupaj z Randolphom Churchillom doživel hudo letalsko nesrečo, zaradi katere naj bi bil stoodstotni invalid, kar pa je težko verjeti glede na to, da je bil v poznejših desetletjih še kako dejaven. Na Hrvaškem je med drugim nadziral tajne službe, Tita zalagal z dragocenostmi, zaplenjenimi »buržujem«, in skrbel za njegovo varnost. Menda je leta 1948 po izključitvi KPJ iz Informbiroja dobil iz Moskve ukaz, naj ga ubije – o tem so Tita obvestile nemške tajne službe. Maršal je nekega dne povabil Steva na vožnjo z avtom. Na parkirišču med Zagrebom in Samoborom se je ustavil in rekel: »Stevo, opravi svojo nalogo.« Krajačić je povlekel pištolo iz žepa in jo položil na sedež poleg sebe. »Stari, opravil sem jo.« Morda zaradi tega, morda zaradi vezi, ki so se med njima stkale še pred vojno, je bil Krajačić na »dvoru« vsemogočen, čeprav se je tudi v maršalovi navzočnosti vedel nespoštljivo in neotesano in je bil nasploh neprijetna osebnost. Kot je zapisal ameriški konzul v Zagrebu, je bil trikrat nevaren: zaradi nasilnosti, riganja in slabega zadaha. Ranković je v spominih zapisal, da ga je pred padcem Krajačić večkrat vabil na lov, kjer bi se lahko zgodila »nesreča«. Ker je »Marko« ta vabila iz previdnosti dosledno zavračal, je bilo treba odstranitev izpeljati drugače. Najprej so mislili, da bi dobili drugega likvidatorja, Jova Kapičića - Kapo, narodnega heroja, starega udbovca, krvoločnega nadzornika na Golem otoku, veleposlanika na Madžarskem in Švedskem, kjer pa se je onemogočil zaradi nemoralnega vedenja. Postal je žrtev spletk svojih »tovarišev« in bil odpoklican v Beograd ter postavljen na nepomemben položaj. Tito mu je na prelomu leta 1965/66 »strogo zaupno« namignil, da se lahko maščuje »in stori partiji ogromno uslugo«. Kako naj bi odstranil Rankovića, ni jasno, a če bi to storil, mu je Tito obljubljal, da bo »prevzel vse stvari v Črni gori«. Kljub prigovarjanju Jovanke in Vlade Popovića, takratnega Titovega sekretarja, se Kapa ni pustil zaplesti v afero. Popovićev komentar: »E, moj Jovo, bio si i ostao lud.«

Nazadnje je Krajačić vzel stvari v svoje roke. Njegovi »strokovnjaki«, ki jih je tajno poslal iz Zagreba, so junija 1966 v Titovi rezidenci na Dedinju, celo v njegovi spalnici, odkrili prisluškovalne naprave, ki naj bi jih bila nastavila Udba. Sistematično naj bi prisluškovala tudi Kardelju in drugim vodilnim osebnostim. Sklicali so več sestankov na najvišji ravni, ki so bili kronani s četrtim plenumom CK ZKJ, sklicanim na Brionih 1. julija 1966. Na njem je bil Ranković obtožen, da se je s sodelavci znotraj Službe državne varnosti skušal polastiti oblasti, in bil zato odstavljen z vseh dolžnosti. Sledila je velikopotezna čistka, ki so jo na Hrvaškem Bakarić in njegovi izrabili, da se rešijo tudi Krajačića. Razlog za to jim je ponudil sam tovariš Stevo, ki je takrat predsedoval republiškemu saboru. Na začetku julija 1966, ko so v zloglasnem taborišču Jasenovac slovesno odkrili spomenik žrtvam ustaškega nasilja, je na kosilu za odlične goste, ki je sledilo, pijan nahrulil srbske delegate: »Marš, četniki! Ven! Tu počivajo pošteni Hrvati, a ta lager smo zgradili za vas Srbe! Za četnike in cigane! Premalo smo vas pobili tukaj.« Tito, ki na slovesnosti, čeprav je bila pomembna, ni bil navzoč, je bil zaradi tega izbruha zelo prizadet. Dovolil je Hrvatom, da Krajačića odstavijo s položaja predsednika sabora, dve leti kasneje, ko se je zapletel še v eno afero, pa so ga izključili iz CK ZKH. Njegov odstop z vseh vladnih in partijskih položajev v republiki »zaradi slabega zdravja« pa še ne pomeni, da je padel v nemilost, o tem priča podatek, da ga niso izključili iz CK ZKJ in da mu je Tito za 60. rojstni dan 28. avgusta 1966 podelil visoko odlikovanje, deset let kasneje pa ga je kljub »lopovščinam in krajam«, v katere je bil vpleten, razglasil za junaka socialističnega dela. V tem času je Krajačić med drugim gradil razkošno Titovo rezidenco v Zagrebu, vilo Zagorko, ki je stala milijarde in so jo delno financirali z izkupičkom od tihotapljenja cigaret v Italijo. Zakaj je Tito, ki je imel tako izbran okus in je imel med prijatelji intelektualca takšnega kova, kot je bil Miroslav Krleža, ob sebi trpel tako odurnega človeka, kot je bil Ivan Krajačić - Stevo, je ena večjih ugank njegovega življenja.

Še večja pa morda, zakaj se mu je čisto na koncu življenja odrekel. Novo leto 1980 je Tito praznoval z družino in najožjimi sodelavci v svojem priljubljenem lovišču Karađorđevo v Bački. Na silvestrovo je bil hud snežni metež, tako da so vojaški odredi s težavo čistili ceste, ki so iz Beograda vodile v dvorec. Kljub slabemu vremenu se je Krajačić prebil do njega in skušal vstopiti, saj je imel vedno prost dostop na »dvor«. Takrat pa mu je varnostna služba to preprečila, češ da ni na seznamu povabljencev. Zakaj? Je bila nemilost, ki ga je prizadela, v zvezi z Jovanko, od katere se je Tito ločil leta 1978? Krajačić je bil po vojni, kakor smo rekli, nadzornik Titove varnosti in njegovih rezidenc, pa tudi osebja, ki je delalo v njih. V trenutku, ko je Tito zaradi smrti Davorjanke Paunović - Zdenke, svoje medvojne ljubice in tajnice, ostal brez družice, je Jovanka dobila službo na »dvoru«, to pa se ni moglo zgoditi brez Krajačićeve odobritve. Je hotel imeti ob Titu svojega človeka? Jovanka je pred smrtjo v spominih trdila, da Krajačića ni poznala, a to še ne pomeni, da bi je ta ne izbral za posel in vabo. Vsekakor je z njim navezala nadvse prijateljske stike, saj ga je šest let kasneje, ko se je Tito odločil, da se z njo poroči, želela imeti za »kuma«. Matija Maček, ki je bil o razmerah na »dvoru« še kako dobro obveščen, je v zapisu za Dedijerja dodal, da je bila »Jovanka povsem podrejena Stevu do konca (njegovega) življenja«.

8

Dokler sta s Titom skrivala razmerje, je bila Jovanka zelo zadržana in plaha. Ko pa sta se poročila, je postala napadalna in tiranska najprej do uslužbencev v različnih rezidencah. Kakor je pripovedoval neki Slovenec, ki je služil v Titovi gardi, je na začetku sedemdesetih let, ko so pričakovali obisk nizozemske kraljice Julijane, prišla v jedilnico, da preveri, kako je pogrnjena miza za slavnostno večerjo. Ker ji ni bila všeč, je v besu potegnila prt, da so se dragoceni porcelan in kristalni kozarci razbili na tleh. Sam Tito je o njenem vedenju do osebja dejal, da bi lahko bila paznik v kakšnem južnoafriškem rudniku, kjer ljudi z bičem priganjajo k delu. Ni pa se omejevala na služinčad, temveč se je lotila tudi najvišjih Titovih sodelavcev in jim krepko zagrenila življenje. Titu prav tako. Njenih živčnih izbruhov se je naravnost bal, zato se je pred njo zapiral v kopalnico, nekoč pa je v copatah celo zbežal zdoma. Kot smo videli, je Jovanka odločilno prispevala k Rankovićevemu padcu, pozneje pa spletkarila proti hrvaškim liberalcem, ki jih je Tito odstavil leta 1971. Sredi sedemdesetih let je začela gojiti politične ambicije in upala, da jo bodo izvolili v CK ZKJ, kar naj bi bil prvi korak k morebitnemu Titovemu nasledstvu. Ker ta tega ni podpiral, češ da »za kaj takega ni dovolj sposobna«, se je odnos med njima še dodatno skrhal, pri čemer je Jovanka skušala Tita čim bolj osamiti, da bi ga obranila pred škodljivim vplivom Kardelja, Bakarića, sekretarja za obrambo Ljubičića in predvsem Staneta Dolanca, ki ga je najbolj sovražila.

Tito je od leta 1973 ustanovil več politično-zdravniških komisij, ki naj bi ugotovile, »kdo mu kvari ženo«. Ni bilo težko ugotoviti, da Jovanka prisluškuje njegovim sejam s sodelavci in gosti, bere tudi najbolj tajna poročila, skuša vplivati na kadrovanje diplomatov in visokih funkcionarjev in ima stalne stike s Krajačićem, Krležo ter nekaterimi srbskimi generali iz Like, od koder je izhajala. Leta 1977 naj bi bila z njihovim sodelovanjem načrtovala odstrel generala Ljubičića. Omenjene generale so kaznovali, Jovanke pa ne, kajti Tito je bil do nje zelo popustljiv. Šele konec naslednjega leta, ko se je vrnil s potovanja na Kitajsko, kamor ga Jovanka ni spremljala, se je odločil, da z njo ne bo več živel pod isto streho, čeprav ni hotel upoštevati nasveta sodelavcev, naj se loči. »Zelo sem jo ljubil in še danes jo imam rad.« Leta 1979 je beograjske visoke kroge razburila še ena novica. Začelo se je šušljati, da je Jože Smole, ki je bil še malo pred tem veleposlanik v Moskvi, po naključju odkril, da je bila Jovanka v Krajačićevi režiji sovjetska agentka. Smole naj bi si ne bil drznil sporočiti te ugotovitve po diplomatskih kanalih, temveč naj bi bil k Titu poslal svojo ženo, da ga o vsem obvesti. V spominih slovenski novinar in diplomati zadevo sicer omenja, a jo odločno zanika. Ostaja pa dejstvo, da Tito Krajačića, ki ga je toliko let ščitil, ni hotel sprejeti na zadnje novoletno slavje v življenju, Jovanke pa v času, ko je ležal na smrtni postelji v ljubljanskem Kliničnem centru, tudi niso spustili k njemu.

9

Leta 1978 je Tito na proslavi ob 35. obletnici bitke na Neretvi prvič omenil eno svojih najskrivnostnejših odločitev iz narodnoosvobodilnega boja. Gre za poskus, da naveže stike z Nemci in jim celo ponudi premirje, če ne kar sodelovanje. To so bila tako imenovana »marčna pogajanja«, ki so v Jugoslaviji dolgo ostala skrivnost, drugače pa je bilo v tujini, saj je o njih pod psevdonimom Walter Hagen že leta 1950 v knjigi Die geheime front (Tajna fronta) prvi spregovoril nemški obveščevalec avstrijskega rodu Wilhelm Höttl. Takrat je Vlatko Velebit, ki je bil skupaj s Kočo Popovićem in Milovanom Đilasom odgovoren za ta pogajanja, Titu svetoval, naj Hagnove trditve čim prej uradno komentirajo. Tito je obljubil, da bo to storil, a ni ukrepal, ker mu je bila stvar očitno neprijetna. Tudi na proslavi leta 1978 ni povedal vse resnice, temveč je celo trdil, da je trojica pogajalcev prekoračila pooblastila. Đilasu je v tistem trenutku grozil ponovni zapor, Koča Popović je bil povsem v nemilosti, Vlatko Velebit pa tako previden, da se iz Ženeve, kjer je bil visoki funkcionar OZN, ni odzval. Tako je zadeva ostala nerazčiščena do danes, čeprav jo je delno osvetlil Bill Deakin, angleški zgodovinar in med vojno agent britanskih tajnih služb, ki je prišel k Titu sredi maja 1943. V zapisu o »marčnih pogajanjih«, ki je ostal neobjavljen, Deakin trdi, da je Tito v pogovorih s Hansom Ottom, nemškim inženirjem in spomladi leta 1943 posrednikom med partizani in vermahtom za izmenjavo ujetnikov, šel tako daleč, da je obžaloval spopad med Nemci in Rusi ter predlagal skupni nastop proti Britancem, če bi se ti izkrcali na dalmatinski obali. Nemški vojaški krogi (pa tudi italijanski) so na možnost takšnega sporazuma gledali z veliko naklonjenostjo, vendar ga niso nikoli sklenili. Tita je pred nevarnostjo, da omadežuje svoj sloves doslednega antifašista, rešil Adolf Hitler, ki je rezko prepovedal nadaljevanje pogovorov: »Z banditi se ne pogajamo, bandite je treba streljati!« So bila, kar zadeva Tita, »marčna pogajanja« samo taktična poteza, da si v strašni zagati, v kateri se je znašel na Neretvi, zagotovi nekaj predaha, ali kaj več? To je sumil Stalin, ki je s svojim prefinjenim političnim vohom zaznal, da se dogaja nekaj nevarnega.

10

Ko je 5. maja 1980 Tito po dolgi agoniji umrl, se je postavilo vprašanje, ali njegovo truplo balzamirati ali ne. Sam si tega ni želel, ker mu je bil postopek odvraten, toda srbski udbovec Marko Lopušina v knjigi Ubi bližnjeg svog (Ubij svojega bližnjega) trdi, da bi ga kljub vsemu ohranili tako, če zaradi intenzivnega zdravljenja, ki ga je bil deležen zadnje tedne, truplo ne bi začelo razpadati in hudo zaudarjati. Iz medicinskih in higienskih razlogov naj bi bili zato Stane Dolanc, Branko Mikulić in Stevan Doronski v največji tajnosti odločili, da bo na javnem pogrebu krsta prazna. Temu je ugovarjal Ivan Dolničar, ki je bil v času Titove smrti generalni sekretar predsedstva SFRJ in je pripravljal pogrebne slovesnosti. Dolničar tudi pravi, da je Tito pred smrtjo zapisal, naj ga pokopljejo z diamantnim prstanom, ki ga je dobil od Stalina v nadomestilo za tistega, ki ga je sam kupil v Moskvi pred vojno, a mu je med bitko na Sutjeski zdrsnil s prsta, ker je zaradi vsega hudega močno shujšal.