Volitve britanske opozicije

Britanska premierka Theresa May je za 8. junij napovedala predčasne parlamentarne volitve, da bi »združila Westminster in izbojevala uspešen izstop iz Evropske unije«. Premierka je sicer več mesecev zatrjevala, da ne namerava razpisati predčasnih volitev, saj naj to ne bi bilo dobro za državo. A zakaj volitve zdaj? Preprosto zato, ker Theresa May ve, da je močnejša od najvplivnejših predstavnikov opozicije, laburistov. S poudarjanjem združljivosti si prizadeva za močnejšo parlamentarno večino. Trenutno imajo le 17 poslancev več od polovice v 650-članskem parlamentu.

Pogajanja o izstopu Velike Britanije iz EU naj bi se uradno začela v začetku junija. Mayeva je ob napovedi volitev zagotavljala, »da bodo stranke imele priložnost predstaviti svoje programe za izstop iz Evropske unije« in volitve nemudoma – v lastno prid – povezala z brexitom. Slednji se je namreč za torijce izkazal kot velik uspeh, če upoštevamo glavna namena referenduma: zadovoljitev evroskeptičnih torijcev in zajezitev rasti priljubljenosti evroskeptične in skrajno desne stranke UKIP. Z referendumom so namreč torijci posegli v štirimilijonsko volilno bazo UKIP-a. Na zadnjih dveh izrednih lokalnih volitvah so prav konservativci pridobili največ glasov na račun UKIP-a in laburistov. UKIP postaja nepomembna stranka spričo »ukipizacije« konservativcev, ki so prevzeli retoriko in obljube stranke dolgoletnega predsednika Nigela Faragea, ki po referendumu osupel ponavlja: »Ko poslušaš Thereso May, je, kot da bi poslušal mene pred letom dni. To je naravnost čudovito!« Brexit je v rokah konservativcev združil glasove desničarjev, glasove levičarjev pa še bolj razdelil.

Glavni nasprotnik Therese May je vodja laburistov Jeremy Corbyn, za katerim je pestro predsedovanje. Kot samooklicani demokratični socialist je preživel upor desnega pola poslanske skupine, kar je le še povečalo nepriljubljenost stranke, Corbyn pa je tudi na drugih volitvah za predsednika stranke prepričljivo zmagal. Jeremy Corbyn vodi največjo socialdemokratsko stranko v Evropi, saj ima ta več kot pol milijona članov. V večinskem volilnem sistemu je njegova stranka razklana – nasproti si stojijo poslanci in člani stranke, člani stranke in volivci. Corbynu ni uspelo konsolidirati delavskega gibanja, katerega politično telo vodi. Ohranil je podporo glavnega donatorja in hkrati največjega sindikata v državi Unite, a tudi slednji je do njega vse bolj zadržan. Poslanska skupina je po neuspelem uporu t. i. blairovcev res utihnila, a čaka na novo priložnost. Po zmagi Corbyna je prav tako nastalo civilnodružbeno gibanje Momentum, a tudi slednje je žrtev Sloveniji dobro znanih, tragikomičnih razkolov na »prave« in »neprave« levičarje.

Brexit je torej še poglobil krizo laburistov – 60 odstotkov volivcev stranke je sicer glasovalo za obstanek v EU, za kar se je borila tudi stranka, a večina njihovih poslancev je bila izvoljena v okrožjih, ki so glasovala za izstop iz Evropske unije. Po brexitu so v vodstvu stranke podlegli mantri »volje ljudstva« in poslancem ukazali, naj glasujejo za začetek pogajanj o izstopu. Petina poslancev se je sicer uprla.

Laburisti so se pustili stisniti v nemogoč položaj, torijci pa bodo to unovčili.

Na volitvah si bodo laburisti torej prizadevali, da bi govorili o vsem, razen o brexitu. Slednjega je Corbyn omenil zgolj dvakrat ob začetku volilne kampanje. Laburisti se bodo osredotočili na katastrofalno stanje javnega zdravstva, ki ga želijo torijci privatizirati že nekaj desetletij, opozarjali bodo na krizo socialnega varstva in javnega šolstva, na več kot milijon ljudi, odvisnih od ljudskih kuhinj, in na prekarne zaposlitve. To so stališča, ki jih v resnici pričakujemo od socialdemokratske stranke, a težko obidemo dejstvo, da je brexit glavni politični problem desetletja, in laburisti brexitu uradno ne nasprotujejo. Ne glede na to, da so njihovi predlogi o brexitu praviloma zavrnjeni, ne zagovarjajo izstopa iz Evropske unije, čeprav bi bilo to logično.

Konservativci bodo 8. junija zmagali na volitvah, o tem ni dvoma. Govor o potencialni protikonservativni koaliciji zelenih, laburistov in liberalnih demokratov je kaj hitro potihnil, ko so ponudbo zelenih nemudoma zavrnili laburisti. Volivci, še posebej tisti, ki si želijo ostati v Evropski uniji, so tako postavljeni pred nemogočo izbiro različnih opozicij – če sprejmejo logiko torijcev, da gre za volitve o brexitu, je najbolje, da glasujejo za liberalne demokrate, ki so za zdaj edini, poleg škotskih nacionalistov, ki brexitu uradno nasprotujejo. Četudi so torej za volivce, ki zavračajo ekonomsko in socialno neoliberalno politiko konservativcev, morda najboljša alternativa laburisti, v očeh volivcev izgubijo, ker podpirajo izstop iz Evropske unije.

Glede na zadnje javnomnenjske raziskave, ki so vendarle edini način napovedovanja izida, bi torijci lahko dobili bistveno večjo moč v parlamentu, napovedi nakazujejo tudi do 475 poslancev od 650. Laburisti so se pustili stisniti v nemogoč položaj.