Jana Zornik, oblikovalka

Je prva slovenska oblikovalka, ki ji je uspelo zmagati na prestižnem mednarodnem tekmovanju iz modnega oblikovanja International Talent Search v Trstu. Na njem se je lani predstavila z inovativnim objektom, oblikovanim iz Swatchevih materialov: s povečevalno lečo, skozi katero se lahko pogledamo v ogledalo in se v zavetju intime zazremo v svoje povečano oko. In prepričala. A prepričala ni le vodilnih imen iz modne industrije, temveč tudi kreativnega direktorja švicarskega urarskega koncerna. Povabil jo je v Swatchev laboratorij v Zürichu in tam je zadnjega pol leta soustvarjala podobe za različne kolekcije njihovih ur.

V največje švicarsko mesto jo je pot vodila takoj po zaključku magistrskega študija na londonski akademiji London College of Fashion, ki jo je zelo zaznamoval. Tam se je oddaljila od oblikovanja oblačil in se na študijski smeri modni artefakti posvetila oblikovanju drugih predmetov, ki sodijo v kontekst mode, a se zelo ohlapno navezujejo na telo.

Za magistrsko nalogo je oblikovala nežno zbirateljsko kolekcijo mehaniziranih objektov za osebno nego in dobro počutje. V kolekciji, ki je nastajala dobrih osem mesecev, so naprava za lakiranje nohtov in umivanje zob, praskalnik, glavnik, klobuk za počivanje in razpršilo za parfum z vrtečimi se peresi. Poimenovala jo je little Marta (mala Marta). Marta je namreč ime njene none, njo pa so od otroštva klicali mala Marta. Z nono sta si namreč karakterno zelo podobni. Obe sta nekonvencionalni, neustrašni, divji ženski, ki se ne bojita sami pisati pravil svojega življenja. »Gre za zelo oseben projekt, ki prek artefaktov, ki so produkt nekega osebnega zanimanja za ljubezen in ljubeznivost, za dom, za prostor, kjer smo sprejeti, svobodni in ljubljeni, ponuja čutni pobeg v lepšo realnost,« pravi. In res, njena dela vsakdanje rituale spreminjajo v posebno izkušnjo.

Magistrski projekt namerava razvijati naprej. Modne pripomočke želi denimo izpeljati v okrasne elemente, ki bi telesu služili kot nakit. Razmišlja, da bi oblikovala lesene nosilce, ki bi jih z usnjenimi pasovi lahko privezali na različne dele telesa. »Glavnik bi denimo lahko povezali z nahrbtnikom,« pomisli. A idej, kaj vse bi lahko naredila, ima ogromno. Rada bi se lotila denimo oblikovanja stekleničk za parfum.

Pred odhodom v London je študirala oblikovanje tekstilij in oblačil na ljubljanski Naravoslovnotehniški fakulteti, leto dni tudi na danskem Designskolen Kolding. Rada nenehno poglablja že obstoječa znanja in pridobiva nova, zato je bila tudi na poletnem študijskem obisku univerze Moholy Nagy za umetnost in oblikovanje v Budimpešti. Da si želi postati oblikovalka, pa je vedela že od malega. Že v osnovni šoli je risala prve modne kose, a ker med odraščanjem v Novi Gorici ni imela občutka, da bi modo lahko študirala, se je v Ljubljano najprej odpravila na študij prava. Odločitev se je hitro izkazala za napako. Zato pa je bil študij mode toliko bolj strasten.

Že med študijem je izhodišče za delo denimo iskala v zvoku. Iz oscilogramov, ki jih ustvarjajo šumniki č, š in ž, je razvila potiske za blago, silhueto obleke pa iskala v tipografiji teh treh črk. Kos je navdušil Lidewij Edelkoort, svetovno znano raziskovalko trendov, ki jo je povabila, da sodeluje na razstavi Li Edelkoort Talent 2009 v Eindhovnu na Nizozemskem. Je ena od le dveh slovenskih oblikovalcev, ki jima je uspelo priti v ta izbor, v izbor 40 talentov iz 30 šol z vsega sveta. Poleg nje je to uspelo samo še Petru Movrinu.

Za njo je še kup drugih projektov. Izredno čustven je bil njen diplomski projekt Jenny, ki izvira iz idealizirane otroške predstave deklice iz njenega družinskega debla in poudarja nasprotje med človeškim in angelskim, med realnim in idealnim. V kolekciji Away iz zavrženih materialov, lesa, kože in plastike pa krhke, surove teksture ustvarjajo zgodbo o odhajanju, zapuščanju. To je njena najljubša kolekcija oblačil z dodatki.

Tudi sicer ustvarja surove, a obenem krhke in poetične kose, pri čemer vedno izhaja iz materiala in se šele potem odloči, v katero smer jo bo odpeljalo. Zanimajo jo ekstremi, marginalno in popačeno. Veliko razmišlja o svojem mestu v modnem svetu, o tem, kam sodi, česa si želi. Za zdaj London vidi kot platformo za svoje delo, prostor, kjer se lahko obda s hrabrimi misleci iz različnih branž, s katerimi deli strast do razvijanja novih konceptov in premika meje oblikovanja modnih artefaktov, ki pravzaprav mejijo na umetnost.

Prav zato svoje izdelke vidi v družbi »makerjev«, kot je studio Bless, ki deluje na presečišču lepe in uporabne umetnosti. Všeč ji je, da ne pristajajo na zahodnjaško potrošništvo in da, namesto da bi se odzivali na potrebe trga, trg raje spreminjajo. Všeč pa so ji tudi zato, ker se ne držijo ene same smeri oblikovanja. Tudi sama se ne želi omejevati. Zaveda se, da se nenehno spreminja, njeno polje zanimanja pa v katerikoli obliki že živi naprej ...