5. 5. 2017 | Mladina 18 | Kultura
Temačni pop velikani: Depeche Mode
Eden redkih velikih (pop) bendov, ki mu ves čas uspeva ohranjati svežino. Že 37 let.
Trio Depeche Mode je zadnjo ploščo, ki jo zaznamujeta frustracija in jeza po brexitu in Trumpovi izvolitvi, izdal marca letos in navdušil glasbene kritike.
Prve menda ne pozabiš nikoli. Moja prva je bila plošča 101 zasedbe Depeche Mode, že takrat enega najbolj priljubljenih sintpop bendov, o katerem pa, z izjemo tega, da sem po Ljubljani videval grafite »DM«, nisem vedel skoraj nič. Kupil sem jo pravzaprav po pomoti, potem ko sem na televizijskem kanalu MTV videl spot za skladbo Personal Jesus. Ker je bil singel objavljen šele nekaj mesecev pozneje na plošči Violator (1990), sem v trgovini preprosto nabavil do tedaj zadnjo izdano ploščo Depeche Mode, prepričan, da bo glasba na njej pač podobna komadu, ki me je prevzel. Kako sem se motil. Plošča 101 je bila namreč koncertni posnetek, na katerem so bili zbrani praktično vsi največji zasedbini hiti med letoma 1981 in 1987. Razočaranje po prvem poslušanju je bilo veliko. Zdelo se mi je, da gre za tipičen bend, ki nagovarja nekoliko starejše ljubljanske darkerje, sam pa sem požiral sveže MTV-jevske trende. Ker pa je bila to takrat moja edina plošča, sem jo nekaj časa vseeno poslušal vsak dan, na poti v šolo, in počasi mi je zlezla pod kožo. Ne sicer za dolgo. Že približno leto pozneje so se v mainstreamu in mojem predvajalniku znašli Nirvana, Massive Attack in plesna elektronska glasba, toda k Depeche Mode se kljub vsemu vračam ob izidu čisto vsake njegove nove plošče. Ne zaradi nostalgije, pač pa zato, ker je to eden redkih velikih (pop) bendov, ki mu ves čas uspeva ohranjati svežino. Že 37 let.
Pravzaprav je ravno ob izidu koncertnega albuma 101 postalo jasno, da je Depeche Mode eden najbolj priljubljenih bendov na svetu. Z njim (in spremljajočim dokumentarcem) je postavil »piko na i« obsežni turneji Music for the Masses, s katero je bend med oktobrom 1987 in junijem 1988 obredel Evropo (nastopil je tudi v Vzhodnem Berlinu), Japonsko, ZDA in Kanado. Stoprvi in hkrati zadnji koncert s te turneje so pred šestdesettisočglavo množico odigrali v polnem znamenitem stadionu Rose Bowl v Pasadeni na obrobju Los Angelesa. To je bil le še razlog več, da so mnogi v njih videli znanilca novega vala britanskih sintpop bendov, ki so jim napovedovali velik pohod na ameriško glasbeno prizorišče.
Menda so se sami precej spraševali o tem, ali so bend za ustvarjanje hitov ali alternativen bend. Toda Gore pravi, da ga je preprosto zanimalo, kako bi zvok industriala zapakiral v pop format.
Ironija je bila v tem, da so britanski glasbeni mediji Depeche Mode napovedali zelo kratko kariero in v njem niso videli nič več kot le še en najstniški pop boy bend. Za to je bila deloma kriva njegova elektronska glasba, ki je britanski novinarji v začetku osemdesetih niso jemali resno, deloma pa tudi lahkotnejša podoba prvih skladb. Član zasedbe Martin Gore je v enem poznejših intervjujev dejal, da so bile te kritike do neke mere celo upravičene. V mladostni naivnosti so menda pograbili vsako priložnost za to, da se pokažejo pred kamerami, pa če je bila priložnost še tako neumna. Toda Gore, Vince Clarke, Andy Fletcher in Dave Gahan so bili takrat šele na pragu svojih dvajsetih, resda vsi s prejšnjimi glasbenimi izkušnjami, a brez znanja o tem, kako deluje (mainstreamovski) trg, ki se jim je začel odpirati, potem ko so maja 1981 objavili svoj drugi singel New Life.
Pred tem so odrsko rutino nabirali v klubu Crocs v njihovem domačem Basildonu, modernem mestu, zgrajenem za povojno generacijo, ki pa je zaradi gospodarske krize in zamiranja industrije mladino potiskalo v neperspektiven položaj. Znašla se je v enakem položaju kot njeni sovrstniki s severa Anglije, oboji pa so zatočišče našli v novem pojavu elektronske glasbe. Ni naključje, da so se prav v teh modernih, a hkrati depresivnih mestih začeli pojavljati bendi, ki so gojili podobno, temačno estetiko. Že pred nastankom Depeche Mode so s sintovsko pop glasbo širše občinstvo nagovorile zasedbe The Human League, Soft Cell, OMD in še nekatere, ki so navdih našle v sintovski glasbi Walterja/Wendy Carlos, predvsem tisti iz kultnega Kubrickovega filma Peklenska pomaranča, in v glasbi nemških elektronskih pionirjev Kraftwerk. Ker pa so bili člani teh mladih britanskih sintpop bendov večinoma brez glasbene izobrazbe, so se ustvarjanja lotili po vzoru njihovih (kitarskih) punkovskih sodobnikov. Na račun svežega, sintovskega zvoka in pop strukture skladb so se hitro znašli na lestvicah in v raznih televizijskih oddajah s pop glasbo, skoraj praviloma pa so se zataknili v zobeh glasbenih novinarjev, ki so takrat še vedno čislali tehnične mojstre iz vrst progresivnih rockerjev.
Na srečo je Depeche Mode precej resneje kot glasbeni mediji vzel Daniel Miller, producent in elektronski zanesenjak, ki je takrat na noge začel postavljati legendarno založbo Mute. Četverico je prvič videl na enem njenih koncertov in bil še bolj kot nad njenim ravnanjem s sintetizatorji presenečen nad občinstvom, ki se je raje kot z bendom na odru ukvarjalo s plesom. Ker je imel Miller takrat za sabo že velik (in kontroverzen) hit Warm Leatherette, navdihnjen z romanom Trk J. G. Ballarda, s katerim se je prikupil tudi članom Depeche Mode, so se hitro dogovorili za sodelovanje. Povabil jih je k Mutu, jim pomagal s svojim producentskim znanjem in skladbe Depeche Mode so se začele pojavljati visoko na britanskem chartu, kar je bilo za bend z neodvisne založbe takrat skoraj nepojmljivo.
No, že konec leta 1981 se je vseeno zazdelo, da so tisti, ki so Depeche Mode napovedovali kratko prihodnost, morda imeli prav. Od zasedbe se je takrat poslovil dotlej glavni avtor skladb Vince Clarke. Resničnega odgovora na vprašanje, zakaj, najbrž nikoli ne bomo izvedeli. Verjetno je bilo vzrokov več, ključna pa naj bi bila ta, da mu je bilo bliže samostojno ustvarjanje in da ga je začela motiti prevelika pozornost oboževalcev. Po avdiciji se je nekaj mesecev pozneje zasedbi pridružil Alan Wilder, kot avtor pa je v ospredje stopil Gore. Septembra leta 1982 so izdali drugo ploščo, ki pa v primerjavi s prvencem ni ponudila nič bistveno novega.
Večjo stilsko prelomnico je pomenil album Construction Time Again (1983). Gore je navdih za njegovo hrupnejšo zvočno podobo namreč dobil, potem ko se je udeležil koncerta pionirjev industriala Einstürzende Neubauten. Morda tako niti ni presenetljivo, da so ploščo v Nemčiji prodali v približno dvainpolkrat več izvodih kot v domači Veliki Britaniji, obenem so jih takrat resno začeli jemati tudi nekateri skeptiki. Pri NME-ju so komad Everything Counts denimo razglasili celo za najboljšo skladbo Depeche Mode, nedvomno pa je četverec z njo začel sestavljati svoj prepoznavni temačni izraz z močno pop privlačnostjo.
Menda so se sami precej spraševali o tem, ali so bend za ustvarjanje hitov ali alternativen bend. Toda Gore pravi, da ga je preprosto zanimalo, kako bi zvok industriala zapakiral v pop format. Dobršen del razlogov za priljubljenost Depeche Mode se bržkone skriva prav v tem, da jih nikoli ni bilo strah preizkušati novih pristopov. Tudi take, ki so v mainstreamovskem popu veljali za tabu. Pa čeprav je to v primeru komada Master and Servant, ki se ukvarja s temo BDSM-ja, pod vprašaj postavilo denimo njegovo radijsko predvajanje. Ja, vsaj v prvem desetletju delovanja Depeche Mode je bilo to, da si se deklariral za njegovega privrženca, nekaj disidentskega. Tudi če si na katerem od koncertov prepeval refrene skupaj s frontmanom Gahanom in z nekaj deset tisoč somišljeniki.
Turnejo World Violation Tour, na kateri so leta 1990 predstavljali najbolj prodajan in tudi pri glasbenih kritikih odlično sprejeti album Violator, si je skupaj ogledalo že 1,2 milijona oboževalcev. Toda gromozanska priljubljenost je s seboj prinesla stres, ki je Gahana pahnil (v skoraj smrtonosen) objem drog, Fletcherja in Gora pa v vrtinec zdravstvenih težav. Slednji je pozneje povedal, da so se takrat skoraj načrtno odločili posneti »čudno« ploščo, ki bi umirila fenovsko evforijo. No, na krilih izjemnega uspeha Violatorja se je njihova naslednja plošča Songs of Faith and Devotion, skoraj že morbidna, grungeevska, kot prva dotlej znašla tako na vrhu britanske kot ameriške lestvice albumov.
Njen izid so pospremili s štirinajstmesečno turnejo, po kateri pa se je od zasedbe poslovil Wilder, zato so se pojavile govorice o razpadu Depeche Mode. Preostala, ustanovna trojica je že leta 1997 posnela novo ploščo Ultra, ki pa je zaradi izčrpanosti ni predstavila na turneji. Za (med)osebno konsolidacijo so si vzeli kar štiri leta premora in se leta 2001 vrnili s ploščo Exciter, ki je pod taktirko producenta Marka Bella dobila digitalno elektronsko podobo. Ta vrnitev je za zasedbo pomenila nekakšen drug, svež začetek. Zrelejši in očitno sprijaznjeni s svojo priljubljenostjo so v naslednjih letih oddelali še dve obsežni svetovni turneji in posneli štiri nove plošče.
Zadnja, Spirit, štirinajsta po vrsti, ki jo zaznamujeta frustracija in jeza po brexitu in Trumpovi izvolitvi, je luč dneva ugledala marca letos. Nekateri starejši privrženci novim skladbam očitajo pomanjkanje pop privlačnosti, toda glasbeni poznavalci so v plošči prepoznali močno, premišljeno in angažirano sporočilo ter klasično zvočno podobo zasedbe Depeche Mode. Morda bi jim skozi prizmo slednje resda lahko očitali nekaj ziheraštva ali pa pomanjkanje inovativnosti, s katero so navduševali v osemdesetih in devetdesetih. Toda po drugi strani nimajo več česa dokazovati. Izoblikovali so povsem svoj, takoj prepoznavni izraz, za nameček pa znajo po 37 letih obstoja še vedno napisati izjemne skladbe. Resda na prvi posluh verjetno nimajo več takega hitovskega potenciala kot nekoč, toda ko skozi plasti prodrete do njihovega jedra, boste prej ali slej naleteli na Depeche Mode, kot ste ga poznali in vzljubili. Če ga še ne poznate, pa nikoli ni prepozno, da mu prisluhnete. Če ne drugače, pa v živo, na njegovem skorajšnjem koncertu v Ljubljani.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.