Uvidevni ekscentrik

Ko doživiš dovolj takšnih in drugačnih glasbenih dogodkov, prej ali slej prideš do neizbežne ugotovitve: poslušalci (glasbeniki iz tega niso izvzeti) imamo radi preverjene vzorce. Pri tem niti ni pomembno, za kakšen žanr gre. Glasba ali pa sam način, na katerega jo performerji podajajo, ponavadi sledita neki familiarni logiki, kar na koncu pomeni predvidljivost. Obstajajo pa tudi izjeme. In nekaj teh smo v zadnjih dveh letih lahko doživeli v ljubljanskem Pritličju.

Poslušali smo denimo mladega kitajskega performerja, ki na zvoke terenskih posnetkov trosi anekdote iz svojega življenja in nekje vmes zapoje še šlager na karaoke, ali pa akademsko izobraženega glasbenika, ki koncert zasnuje le okoli enega samega zvoka. Podobni koncepti v svetu glasbe resda že dolgo, najmanj od časov skladatelja Johna Cagea, najbolj znanega po skladbi popolne tišine 4’33’’, niso več novost. Razlika je le ta, da ima (nepredvidljiva) glasba, ki jo priložnostno slišimo v Pritličju, več skupnega s popularno glasbo kot z raznimi (post)modernizmi. Da nas ta glasba zapelje, ne potrebujemo glasbene teorije. Dovolj je nekaj domišljije in proste interpretacije.

A kaj, ko se tovrstnih glasb (neupravičeno) še vedno drži stigma napornosti. In potem se na teh koncertih v Pritličju ponavadi zbere le nekaj radovednežev. Povsem drugače pa je bilo prejšnji četrtek, ko je tam nastopil Takahide Higuči, bolj znan kot Foodman. Ne zato, ker glasbo med drugim objavlja pri avtorju svetovnih hitov Diplu oziroma podzaložbi njegove znamke Mad Decent z milijoni sledilcev, pač pa zato, ker mu je z izvirnimi izpeljankami elektronske glasbe uspelo nagovoriti hitro rastoče občinstvo podtalnega glasbenega dogajanja na spletu.

Specializirani mediji in privrženci internetne glasbe so ga prvič opazili pred petimi leti, med neposrednim spletnim prenosom dogodka, na katerem so se, vsak v svojem domačem studiu, predstavili japonski ustvarjalci juke glasbe. Higuči je z igrivo estetiko in zvoki, ki so imeli več skupnega z videoigrami kot Chicagom, že takrat izstopal. Z izvirnim izrazom, v katerem na prvi pogled naključno navigira med vratolomnimi ritmi, ambientalnimi linijami, hrupom in popoidnimi zvočnimi vzorci, pa se je nato prikupil še kopici založb, ki stavijo na individualnost in inovativnost.

No, za širše občinstvo vsaj za zdaj najbrž vendarle ostaja preveč ekscentričen. Pod posnetkom njegovega nastopa v Boiler Roomu denimo najdete komentarje tipa »to, da je drugačno, še ne pomeni, da je dobro« ali pa »ima sploh posluh?«. Morda se svojih setov na evropskih tleh tudi zato loteva bolj previdno oziroma z večjo mero posluha za občinstvo, vajeno zahodnjaških klubskih muzik. Kar pa ne pomeni, da ob njegovem ljubljanskem nastopu na svoj račun zato nismo prišli poslušalci, ki imamo Foodmana najraje v njegovi najekstremnejši podobi. Morda smo zaradi njegove »uvidevnosti« malce lažje ujeli plesni korak, a zato nismo bili prikrajšani za nepredvidljivost. Niti ne za specifično zvočno butičnost, za katero nam je posluh s svojim ogrevalnim setom nakalabriral že Tetsuo, sicer tudi sovoditelj oddaje Modem na Radiu Študent, ki redno skrbi za to, da smo obveščeni o internetnih glasbenih trendih.