Slowdive: Slowdive

+ + + + +

Ponovne združitve večjih ali manjših glasbenih skupin, ki so v prejšnjih desetletjih pustile opazne sledi na tedanji glasbeni sceni, so v zadnjih letih postale stalnica glasbene industrije. Popularna glasba se navdihuje pri prednikih ali, bolje rečeno, mlajše generacije glasbenikov praviloma iščejo navdih v starejši glasbi ter jo nato prilagajajo svojemu prostoru in času, in že zaradi tovrstnih trendov je logično, da prihaja do ponovnih obuditev že ugaslih skupin, tudi tistih najbolj kultnih, ki so v svojem času zaznamovale določene glasbene stile.

Pojav je še posebej opazen pri nekdanji britanski alternativi: dovolj bo, če omenimo veliki povratek legendarne irske shoegaze skupine My Bloody Valentine, ki je leta 2013 izdala tudi povratniško ploščo in je tedaj nastopila tudi v naših logih. Letos po škotskih The Jesus and Mary Chain novo ploščo napovedujejo tudi britanski Ride.

Vsem naštetim skupinam je skupen glasbeni izraz, ki je ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let v glasbenem podtalju Velike Britanije postal prevladujoč – hrupne zvočne kulise psihedeličnih kitar, podkrepljene z značilnimi sanjavimi vokali in učinkovitimi ritmi, so nekaj let plenile pozornost otoškega glasbenega tiska, a jih je kmalu pokopala neustavljiva invazija britpopa.

Še posebej je tedaj izstopala skupina Slowdive iz Readinga, ki je nase opozorila s tremi albumi (leta 1991 z Just for a Day, leta 1993 s Souvlakijem in leta 1995 s Pygmalionom), izdanimi na sloviti založbi Creation Records. In ravno Slowdive so se pred tremi leti na pobudo festivala Primavera Sound iz Barcelone ponovno združili, to pa je sprožilo govorice o morebitni izdaji njihove nove plošče. Tri leta kasneje je ta pred nami in lahko rečemo, da sta Neil Halstead in Rachel Goswell, gonilni sili benda, zasnovala več kot zanimiv album. V marsičem se dotika njihove prepoznavne estetike, a se v preteklost ozira v ravno pravšnji meri, saj se hkrati naslanja tudi na modernejše glasbene stile, torej na glasbeni izraz bendov (denimo Beach House), ki so navdih črpali ravno od Slowdive in njim podobnih skupin.

V času, ko so Slowdive ustvarjali, so imeli britanski glasbeni mediji negativen odnos do žanra shoegazing, s tem pa tudi do Slowdive in njihovih sopotnikov. To je zdaj očitno pozabljeno. Še več, z leti je ta prepoznaven glasbeni slog pridobil na vrednosti, zato se Slowdive očitno oglašajo v pravem trenutku: z izredno svežo ploščo, na kateri nas osem skladb odpelje v preteklost, a blizu so tudi mlajšim generacijam. Tistim, ki očitno bolj cenijo čudaške glasbene eksperimente hrupnih, psihedeličnih, pogosto tudi zasanjanih shoegazerjev.

Slowdive je zato uspel veliki povratek. Nova plošča v marsičem doseže kakovost njihove druge plošče Souvlaki, velikokrat pa jo tudi preseže.