Leto bratov Tršar

Brata Drago in Dušan Tršar sta vrhunska kiparja in vsak je po svoje zaznamoval slovensko in evropsko kiparstvo, z opusom, pa tudi s pedagoškim delom, saj sta bila oba profesorja kiparstva na ljubljanski Akademiji likovnih umetnosti. Prireditelji razstave Monument Drago Tršar so leto 2017 poimenovali kar Tršarjevo leto, vendar pa so imeli pri tem v mislih le starejšega od bratov, Draga. S tem so naredili hkrati zmedo in krivico. Letošnje leto je namreč leto obeh bratov Tršar, Draga in Dušana, saj starejši letos obeležuje devetdesetletnico, mlajši pa osemdesetletnico, zatorej bi si lahko izmislili drugačno poimenovanje, ki bi ustrezno označilo oba visoka jubileja. A v naših krajih je že tako, da vsak zaliva svoj vrtiček, celostno sliko pa si lahko izoblikuje le zelo pozoren ljubitelj slovenske kulture.

Kakorkoli, leto bratov Tršar se je zares začelo 31. marca z odprtjem retrospektivne razstave mlajšega Dušana Tršarja v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, ki na visoki strokovni ravni izkazuje tudi veliko pozornost kustosov do avtorja in njegovih del. Postavitev razstave in oblikovanje kataloga sta delo Matica Tršarja, grafičnega oblikovalca, ki ni imel lahke naloge, saj je moral uskladiti osebni odnos, poklon očetu Dušanu in njegovem delu ter pri tem ostati profesionalno dosleden in objektiven. In to mu je uspelo z vso eleganco. Vsebinsko in slikovno bogat katalog je pomemben dokument, ki Dušana Tršarja pokaže v novi luči in še bolje razkrije njegovo izjemno mesto v slovenskem kiparstvu.

Naša pripoved pa se začne na začetku šestdesetih let v ateljeju njegovega deset let starejšega brata, takrat že priznanega kiparja Draga, ki mu je Dušan Tršar takoj po uspešno opravljeni diplomi na akademiji (zanjo je prejel študentsko Prešernovo nagrado) pomagal pri snovanju pomembnega državnega oziroma partijskega naročila, Spomenika revoluciji, za ljubljanski Trg revolucije (danes Trg republike). Vendar vpogled v Dušanov celotni opus kaže, da so ga bolj kot monumentalne, zgodovinske pripovedi in veliki javni spomeniki zanimale intimne, individualne človeške zgodbe, ki jih je v železu, bronu in pleksisteklu znal izraziti z vso občutljivostjo »eksistencialističnega« misleca. V prvih letih po akademiji je ustvarjal še iz mavca, terakote, svinca in tako raziskoval in iskal svoj umetniški izraz, da je prišel do vrhunsko oblikovane shematizirane človeške figure.

Njegov opus je konsistenten, meni Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac in tudi avtor ene izmed študij v katalogu, pa četudi zaradi uporabe različnih materialov daje občutek, da je šel skozi različna slogovna obdobja. Fazo, ko ga je stroka štela med kiparje neokonstruktiviste, pa razume bolj kot izraz in orodje interpretacije Tršarjevega lastnega likovnega izraza. Njegove zgodnje iz železa varjene skulpture kažejo izjemnost mladega kiparja in so bile v sozvočju s takratnimi svetovnimi umetniškimi tokovi. Konec šestdesetih, ko je začel ustvarjati v pleksisteklu in ga kombiniral z neonskimi lučmi, je za nekaj časa izstopil iz varnega zavetja klasičnih kiparskih materialov. Z novimi materiali je ustvaril drugačne kiparske in prostorske rešitve, ki so koketirale s popartom. V zaključni fazi tega obdobja so luminoplastični objekti dobili bronasto »sredico«, v nadaljevanju (v devetdesetih) pa je bron povsem izpodrinil pleksi in neon. Vertikala je kot temeljni likovni element zanj postala vse bolj zanimiva in odtlej so stilizirane podobe teles, dreves, simbolov, objektov ... nastajale v dveh materialih – v bronu in v železu, ki ga dobro obvlada že od mladih nog, saj je v zgodnji mladosti končal Šolo za umetno obrt v Kropi, kjer se je izučil kovaške obrti. Železne skulpture imajo enostavne oblike, vidne so sledi kovanja, bronasti kipi s hrapavo površino spominjajo na drevesno lubje, ob tem pa je kipar posvečal veliko pozornost tehnološki izvedbi in dovršenosti detajlov.

Zanimivo je, ugotavlja Robert Inhof, direktor Galerije Murska Sobota in še eden od piscev kataloga, ki spremlja razstavo Dušana Tršarja, da se v njegovih malih skulpturah čuti značilnosti njegovih monumentalnih in, obratno, v monumentalnih se izrisuje intimizem, ki je značilen za male skulpture. Sicer pa posebna pozornost velja tudi njegovim risbam, ki jih je ustvarjal vseskozi in so heterogene, a posebne, subtilne, tudi zagonetne, še posebej najnovejše, ki z aluzijo na japonske pismenke in s svobodno abstraktno kompozicijo zaposlijo gledalčeve misli. Za svoje delo je prejel mednarodne in domače nagrade, naj izpostavimo nagrado Prešernovega sklada leta 1978.

Dušan Tršar še vedno ustvarja. Pred dvema letoma (2015) je za Formo vivo v Kostanjevici na Krki ustvaril Srečanje, skulpturo, ki je v času nastajanja segala vse do stropa ateljeja. Pripoveduje, kako je moral hiteti, jo zmodelirati v štirinajstih dnevih, da je bila pravočasno pri livarju. »Upam, da sem uspel, kajti že leta nisem delal v tako velikem merilu. Ostaja pa zgodba, ki je moja, in moja je od prvega kipa v mojem življenju, vse odkar se ukvarjam s kiparstvom,« pravi.

Dela starejšega brata Tršarja pa so na ogled v Kranju. Razstavo so odprli 25. aprila in predstavlja pregled njegovega šestdesetletnega ustvarjanja, vse od značilne monumentalne plastike do male, intimne – kot so cikli morskih motivov, erotike in portretov.

Draga Tršarja javnost pozna predvsem po njegovih velikih javnih plastikah. Mojstrsko je znal izoblikovati »portret množice«, kar pričata tako že omenjeni Spomenik revoluciji kot tudi cikel Manifestanti, s katerim je vzbudil pozornost takratne svetovne strokovne javnosti. Eden izmed kipov iz tega cikla že od leta 1957 stoji v parku Middelheim v nizozemskem Antwerpnu. Za njim so tudi številne pomembne mednarodne razstave; leta 1958 je razstavljal na Beneškem bienalu, naslednje leto na Documenti v Kasslu, leta 1967 pa je bil povabljen na razstavo v Guggenheimov muzej v New Yorku. Skratka, kipar, ki je v pravem trenutku svetovnega kiparskega vrenja očaral z upodobitvami »revolucije množic« v abstraktnem in ne socrealističnem jeziku. Bil je tudi član Skupine 53 in Grupe 69, umetniških gibanj, ki so predstavljala odločen udor zahodnoevropskih modernističnih tendenc v socialistično-družbeno pogojeno umetnost. Še en dokaz, da je bila t. i. železna zavesa le v nekaterih glavah.

Drago Tršar je član Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), deležen je bil vrste državnih in strokovnih priznanj; leta 1990 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Projekt Monument Drago Tršar, ki so ga pripravili ob njegovi devetdesetletnici, še nima točno določenega itinerarija, šele leta 2018 naj bi razstava potovala po Sloveniji. Prireditelji razstave Dušana Tršarja pa so že natančno napovedali njeno letošnje jesensko potovanje iz Kostanjevice v Ljubljano in kasneje še v Mursko Soboto.

Kiparska razstava:

Dušan Tršar – retrospektiva

Kje: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki

Kdaj: do 20. avgusta 2017

Kiparska razstava:

Monument Drago Tršar

Kje: Galerija Prešernovih nagrajencev Kranj, Kranj

Kdaj: do 3. junija 2017