Samozaposleni v crkljanju

V zadnjem času se je, tudi zaradi možnosti, ki jih ponuja splet, po svetu razmahnilo storitveno prijateljstvo. Gre za prijateljstvo, pri katerem eden od vpletenih drugega najame za to, da se ta z njim druži – brezplačno ali za plačilo. Podjetje RentAFriend denimo že z imenom nazorno pojasni, kaj ponuja: to je plačljiv spletni portal, prek katerega lahko najamemo »prijatelja«, da gremo z njim na sprehod ali popijemo kavo in malo pokramljamo. Če se nam nelagodni položaji in plehki pogovori ne zdijo utelešenje agonije, lahko v najemnem prijateljstvu vidimo tudi izjemno lahek zaslužek. Prijavi se lahko vsak in povpraševanje je ogromno – zgolj na spletni strani RentAFriend se je za potencialno unovčenje socializacijskih spretnosti odločilo že več kot 600 tisoč ponudnikov storitev, in kot je razvidno iz zbirke podatkov, jih več kakor deset živi v Sloveniji. Če se kdaj torej počutite zdolgočasene, osamljene ali pa se preprosto naveličate prijateljev, se lahko tudi pri nas odločite za storitveno prijateljstvo in izbrani najeti prijatelj vam bo za nekaj bruseljskih bankovcev posvetil popoldan. Pa si vsaj približno predstavljate, kako naj bi bilo to videti v praksi?

Meni se ni niti sanjalo, zato sem to z nekaj zmenki preizkusil kar na svoji koži. Za 25 ameriških dolarjev sem si na strani RentAFriend ustvaril račun, ki mi je omogočil neposreden dostop do telefonskih številk najemniških prijateljev. Nekateri računi uporabnikov iz Slovenije so bili očitno nepristni, saj navedene telefonske številke ne obstajajo, spet drugi so delovali bolj kot neslana potegavščina, saj so bili njihovi nosilci ogorčeno presenečeni, ko so prejeli klic neznanca, ki jih je povabil na druženje za plačilo. Nekaj več kot deset ponudnikov se je tako hitro spremenilo v pet ponudnikov in potemtakem so se trije najemniški zmenki zdeli reprezentativen vzorec.

Zmenek številka ena

Najprej k prvemu. Ker so na profilih najemniških prijateljev navedeni seznami vsega, kar jih zanima, sem pobrskal po njih, da bi videl, na kakšne načine bi si lahko skupaj krajšali čas. Na seznamu prve »žrtve«, približno 20-letnega dekleta, so bili obisk živalskega vrta, sprehodi, planinarjenje, nakupovanje, razni športi, namizne igre ter celo lončarjenje in poleti z balonom. Sprva sem predlagal obisk živalskega vrta. Ker pa najeta prijateljica za ogledovanje živalic v ujetništvu tistega dne ni imela dovolj časa, sem izvlekel rezervnega aduta – partijo namizne igre scrabble. Tudi ta predlog ji ni preveč dišal, zato sva se dogovorila za kavo. Že pred zmenkom je pošiljala sporočilo za sporočilom, kot da me želi spoznati, še preden si v živo pogledava v oči. Nikakor ji ne gre zameriti: nikoli ne veš, kakšni čudaki se prijavijo na (platonski) zmenek na slepo, še posebej, če so za to pripravljeni plačati. Po vsej verjetnosti me je prav zaradi tega nekaj minut pred zmenkom vprašala, ali se nama lahko pridruži njen prijatelj. Spremstvo prijatelja sem seveda odobril. »Več nas je, boljši smo,« sva se pošalila in z desetminutno zamudo je v Čolnarno v ljubljanskem parku Tivoli prispela s kakšno leto starejšim prijateljem.

V ZDA strokovno usposobljeni poklicni ljubkovalci za uro ljubkovanja računajo 80 ameriških dolarjev.

Po nekaj minutah sila nerodnega uvoda sta mi zaupala, da sta bila včasih par, zdaj pa sta dobra prijatelja. Spoznala sta se prek neke spletne strani za zmenke na slepo. Moja najeta prijateljica je tudi sedanjega partnerja našla prek spleta. Izkazalo se je, da imata oba pravzaprav celotno mrežo prijateljev zgrajeno na podlagi takšnih storitev. Vsi člani njune druščine so se seznanili med spletnim dopisovanjem. Šele ko so se dodobra spoznali prek tekstovnega sporočanja, so se prvič srečali v živo. Tudi profila na spletni strani RentAFriend si najeta prijateljica ni ustvarila, ker bi želela zaslužiti, temveč zato, ker na spletu pač išče nove prijatelje. Svoj plemeniti namen je podkrepila tako, da me je oprostila plačila, ki naj bi za uro druženja sicer znašalo deset evrov.

Sogovornika sta večino našega kratkega druženja strmela v pametna telefona in si dopisovala s prijatelji, za katere mi ni bilo jasno, ali so zgolj kibernetični ali resnični znanci. Njuna zgodba o iskanju prijateljev na spletu je razkrivala, kako zelo mučen in po svoje tudi žalosten je lahko ta proces. Prijatelje iščeta na straneh in aplikacijah, kot so Frendi&Flirt, Lolispot, Cupid, POF (Plenty of Fish) in celo na Tinderju. Večina uporabnikov teh storitev v nasprotju z njima išče partnerje za nezavezujoče spolne odnose. Na zmenkih zato po navadi hitro izvisita, saj ju predlogi raznih tinderskih pohotnežev ne zanimajo, in četudi vnaprej poudarita, da si želita zgolj druženja, imajo udeleženci zmenkov na slepo navadno drugačne namene. Kljub vsemu hodita na srečanja, saj se jima to zdi edini način, da si (prek medmrežja) najdeta nove prijatelje.

Odmerek zaupne bližine

Tako je bil torej videti moj prvi poskus s storitvenim prijateljstvom. Z nečim, kar kljub na videz povsem sveži pojavnosti v resnici ni popolnoma nov pojav. Če odmislimo tisočletja staro dejavnost prostitucije in se posvetimo zgolj platonskemu zbliževanju kot storitvi, korenine pojava najdemo v urbani japonski družbi, ki jo zaznamujejo izrazita odtujenost, aseksualnost, zavračanje koncepta partnerskega življenja in zaradi tega skrb zbujajoče nizka rodnost. Ker se Japonci tako uspešno izogibajo morebitnim življenjskim sopotnikom, pogrešajo intimne dotike in različne oblike ljubkovanja. Te v telesu spodbujajo nastajanje feel-good hormonov, brez katerih postanemo depresivni težaki, ki vsem okoli sebe jasno kažemo, da smo žrtve stresa. Japonci – pravi mojstri poblagovljenja takšnih in drugačnih potreb – so pred leti v Tokiu ustanovili t. i. kavarne za ljubkovanje, ki bi jih pri nas po tradiciji raznih šnopcotek in klobasarn najbrž poimenovali kar crkljarne. Vanje se zatekajo samotarji, da pokonzumirajo vsakodnevno količino zaupne bližine, ki naj bi nanje delovala terapevtsko.

Pojav poklicnega ljubkovanja in storitvenega prijateljstva se je medtem razširil tudi na Zahod, kar jasno priča o vse večji osamljenosti posameznika v velemestnem okolju. Novi priseljenci zaradi preobremenjenosti na delovnem mestu in zaradi pogostih selitev težko vzpostavijo prijateljske in ljubezenske odnose. Kuća-poso način življenja tudi nekatere poročene ljudi tako odtuji, da v zakonu ne najdejo časa in prostora za brezpogojno intimnost. Sodobna urbana družba zaradi obsedenosti s spolnostjo zapostavlja pomen čustvene bližine in preprostega človeškega dotika.

Ponudniki obeh, storitvenega ljubkovanja in najemniškega prijateljstva, sicer poudarjajo, da so njihove storitve popolnoma neseksualne, platonske. Na seansah crkljanja so vsi oblečeni, izmenjevanje sline (ali drugih telesnih tekočin) je strogo prepovedano. Natančen kodeks vedenja se nanaša na postavljanje meja in določanje vlog udeležencev. Obenem poklicne crkljače pripravi tudi na reševanje iz nelagodnih položajev, kot so nezaželene erekcije in nenadzorovano vzburjenje. Ponudniki ob namigovanju na spolne storitve upoštevajo določen protokol, ki so se ga naučili na tečajih ljubkovanja, na katerih so se strokovno usposobili za opravljanje tega poklica. Po uspešno opravljenem izobraževanju prejmejo tudi certifikat. V ZDA strokovno usposobljeni poklicni ljubkovalci za uro ljubkovanja računajo 80 ameriških dolarjev. Zavidanja vredna urna postavka, ki naredi ta posel še toliko mikavnejši, priča tudi o tem, kako huda težava je osamljenost, in hkrati o značilnostih kapitalistične ureditve. Ta vsak družbeni pojav obravnava kot tržno nišo, ki jo je treba čim prej podrediti zakonom tržne menjave.

V ZDA se je posel obrtnega ljubkovanja razcvetel zelo na hitro. V manj kot dveh letih je nastalo več kakor ducat podjetij, ki ponujajo takšne storitve. Nekatera izmed njih sicer ljubkovanje uporabljajo zgolj za krinko. Razkritja resničnih domen teh podjetij opozarjajo na tanko mejo med platonskim dotikom in zagotavljanjem spolnih storitev. Vodilni in vsaj na videz najlegitimnejši sta podjetji SnuggleBuddies in Cuddlist. Delujeta kot spletna portala, ki združujeta številne ponudnike ljubkovanja.

Med njimi je tudi Brianna Quijada, ki se v New Yoku že dobro leto poklicno ukvarja s crkljanjem. Ko je posebej za Mladino spregovorila o svojem poklicu, je poudarila, da gre za izjemno – telesno in tudi terapevtsko –, tako rekoč duhovno izkušnjo. Meni, da prvi pogoj za uspešnost terapije ni nujno verbalno klistiranje čustvenih težav. Pravi, da »zdravljenje in zavedanje lahko izkusimo tudi zgolj zaradi varnosti, ki jo začutimo, ko se dotikamo druge osebe«. Kljub temu se veliko strank med seansami izpoveduje in posamezniku, ki ga najame, zaupa svoje težave in travme. Eden izmed darov, ki jih je nedvomno treba imeti za zaposlitev v ljubkovanju, je sposobnost prisluhniti sočloveku. Brianna Quijada je kot najpomembnejšo lastnost ljudi, ki se odločijo za ta poklic, navedla empatijo.

Sama ponuja različne oblike ljubkovanja. Dokler seansa poteka v skladu z uradnim kodeksom vedenja, je mogoče marsikaj. Pravi, da je »domišljija edina omejitev«. Degustacijski nabor storitev vključuje božanje, žličkanje, poglobljeno strmenje v oči, glajenje lasišča, žgečkanje in razne druge oblike intimnih dotikov. Pravi, da je njen najljubši vidik tega poklica to, da je vsaka seansa enkratna – kot so enkratne posamezne stranke. V kratki karieri še ni imela negativnih izkušenj s kakšnimi srhljivimi ali perverznimi čudaki, ki bi od nje želeli kaj več kot to, kar ponuja. »Večina strank je empatična, ljubeča in prijazna. Konec koncev gre za ljudi, ki si želijo ljubkovanja, za božjo voljo!« pravi.

Terapija ali izkoriščanje?

Oborožen z vsemi temi podatki sem sklenil, da je čas za novo prijateljsko pustolovščino. Spet sem obiskal spletno stran RentAFriend, pobrskal med uporabniki iz Slovenije in najel prijatelja številka dve.

Drugi od najemniških zmenkov se je začel na ljubljanski železniški postaji – pod uro, kjer sva se na zgodnjepomladni dan sestala z 18-letnim fantom. Da je prišel na zmenek, je z avtobusom prepotoval skoraj sto kilometrov. Odšla sva v bližnjo kitajsko restavracijo, naročila hrustljavo raco in začela kramljati. Povedal je, da se na RentAFriend ni prijavil, ker bi želel zaslužiti, temveč je to storil iz gole radovednosti. Kljub temu mi je za uro kakovostnega druženja suvereno zaračunal deset evrov. Z zmenki na slepo sicer še ni imel izkušenj, vendar se veliko druži prek spleta, saj ima za sabo odigranih več kot deset tisoč ur računalniške igre World of Warcraft, pri igranju katere komunicira s soigralci po vsem svetu. Z njimi je vzpostavil prave prijateljske odnose. Ukvarja se tudi s programiranjem, vendar mu je to početje veliko manj pri srcu kot preganjanje digitalnih čarobnih bitij, saj pri programiranju ni komunikacije, ki mu jo omogoča nabijanje računalniških iger. Na dolgo in široko je razmišljal, kako bi rešil ta problem. Zdaj razvija (ro) bota, alternativno verzijo Applove digitalne spremljevalke Siri – umetno inteligenco, v katero si prizadeva vprogramirati čustveno senzibilnost, saj se mu vsi do zdaj izdelani boti zdijo preveč hladni. Če mu bo uspelo, si bo z novim robotskim prijateljem lahko krajšal čas med programiranjem, da ne bo imel družbe zgolj takrat, ko mlati orke.

Morda bodo prihodnji rodovi na to gledali kot na čudaški ekstrem odtujene družbe z začetka 21. stoletja, nemara pa bo ravno nasprotno in se bo v plačljive dobrine spreminjalo vedno več človeških stikov.

Tretji v seriji najemniških zmenkov je bil še najdolgočasnejši. Četudi sem najeti prijateljici, stari nekaj več kot 20 let, predlagal dejavnosti, kot sta degustacija vin in mini golf, je kljub širokemu naboru interesov in aktivnosti, ki jih ponuja v najemniškoprijateljskem repertoarju, vztrajala, da se sestaneva na sladoledu v lokalu na Petkovškovem nabrežju, tik ob Ljubljanici. Sprva ji nisem izdal, da je namen zmenka raziskovalen, saj sem želel videti, kako plačljivi zmenek na slepo izpelje oseba, ki za svoje komunikacijske sposobnosti računa dvajset evrov na uro. V prvih nekaj minutah so se zvrstila zelo površna vprašanja tipa, kam hodiš poleti na morje, od tistega, kaj študiraš, pa vse do – ne boste verjeli – katera je moja najljubša barva. Ker vse skupaj ni vodilo nikamor, sem ji zaupal svoj resnični namen. Ta se ji je zdel zanimiv; izmenjala sva nekaj besed o mojih izkušnjah z najemniškimi prijatelji, nato pa sta sledila ponovno strmenje v tla in neprijetna tišina, ki jo je čez čas prekinila s še enim nizom plehkih vprašanj. Čez manj kot pol ure sem se raje poslovil in poravnal le polovični znesek. Je bil pa vsaj sladoled odličen.

Po udeležbi na treh ljubljanskih zmenkih, za katere sem se dogovoril prek spletne strani RentAFriend, je postalo jasno, da posel storitvenega prijateljstva pri nas še ni zacvetel. Ljubljana je očitno premajhna, da bi bili njeni prebivalci dovolj odtujeni in osamljeni, da bi se bili za vzpostavitev družabnih vezi primorani obrniti na obrtno prijateljstvo. Vsi »prijatelji«, ki sem jih najel, so bili na takšnem zmenku prvič in mi niso mogli zaupati nikakršnih izkušenj s to dejavnostjo, kljub temu pa so omogočili zanimiv vpogled v futurološke in, čisto iskreno, precej obupane oblike vzpostavljanja prijateljskih odnosov. Izkazalo se je torej, da tudi pri nas obstaja skupina (mladih) ljudi, ki jim po tradicionalnih socializacijskih poteh ne uspe najti prijateljev in se obračajo na forume, spletne strani, aplikacije in družabna omrežja za povezovanje osamljenih in/ali samskih. In da tudi pri nas obstajajo ljudje, ki brez slabe vesti služijo z osamljenostjo drugih. Ali kot je to pred kratkim povzel časnik The Guardian: neznanci so pravzaprav prijatelji, ki nam še niso izstavili računa.

Četudi poklicna ljubkovalka Brianna Quijada in najeti prijatelji, s katerimi sem se sestal, pa tudi številni drugi, ki ponujajo takšne storitve, ta poklic oziroma konjiček morda doživljajo kot dobronamerno in terapevtsko poslanstvo, se nazadnje vendarle moramo vprašati, ali pri njihovem početju ne gre predvsem za izkoriščanje žalostnega družbenega položaja, v katerem so ljudje tako osamljeni, da so za dotik in druženje pripravljeni odšteti precejšnje količine denarja. Morda bodo prihodnji rodovi na obrtno ljubkovanje in najemniško prijateljstvo gledali kot na čudaški ekstrem odtujene družbe z začetka 21. stoletja, nemara pa bo ravno nasprotno in se bo v plačljive dobrine spreminjalo vedno več človeških stikov in odnosov, za katere prej nikoli ne bi pomislili, da bi lahko postali predmet trgovanja.