Ni vseeno, kdo je predsednik

Borut Pahor se pripravlja na volitve 

27. aprila smo praznovali dan OF, dan upora proti okupatorju. Na ta dan obeležujemo dogodek iz aprila 1941, ko je bila v Ljubljani, v hiši književnika Josipa Vidmarja, ustanovljena protiimperialistična oziroma Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF). Z njo je bil upor prebivalcev Slovenije proti okupatorju postavljen v formalne in nadstrankarske okvire, saj so koalicijo proti zavojevalcem med seboj sklenili komunisti, sokoli, krščanski socialisti in slovenski kulturni delavci.

Praznikov ali dni, ko se spominjamo tako imenovanega »revolucionarnega nasilja« po drugi svetovni vojni, je kar nekaj. To je recimo 20. avgust, evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, dan, ko navadno visoki politiki pozivajo k spravi in odpuščanju. V Sloveniji je to po svoje tudi 25. junij, dan samostojnosti in enotnosti, konec koncev tudi 1. november, dan spomina na mrtve, ko visoki politiki vence polagajo na ene in druge grobove ter poudarjajo pomen sprave. Seveda pa je osnovni dogodek, namenjen spominu na žrtve revolucionarnega nasilja, vsako leto v začetku junija, ko sta pod Krenom v Kočevskem rogu že tradicionalna maša in spominska slovesnost na tam pobite.

A predsednik republike Borut Pahor je letos ta diapazon spravnih slovesnosti, povezanih s spominom na po vojni ubite žrtve revolucionarnega nasilja, razširil še na april 1941. Pred sedemdesetimi leti smo bili »poleg partizanskega boja proti okupatorju priča revolucionarnemu in protirevolucionarnemu nasilju«, je sporočil predsednik republike na letošnji dan upora proti okupatorju. Čeprav smo praznovali dogodek iz začetka leta 1941, nas je predsednik republike opomnil na pomlad leta 1945, ko so »povojni totalitarni sistem in zunaj sodni poboji v kolektivni zavesti pustili močno sled«. Fraze v nadaljevanju, da je »ta razkol mogoče zaceliti«, smo slišali že velikokrat, še nikoli pa na takšen način iz ust predsednika republike na dan OF.

Je tokrat Pahor o spravi in enotnosti spregovoril brez razmisleka? Ali je govoril z mislijo na prihajajoče predsedniške volitve, na katerih bo Pahor jeseni potreboval tudi desne volilne glasove?

Manipuliranje z mrtvimi iz neznanja ali za lastne politične namene je neiskreno in žaljivo. Ne samo do padlih partizanov, ampak tudi do zunajsodno pobitih med drugo svetovno vojno in po njej. A to ravnanje, ki izkazuje veliko pomanjkanje predsedniške modrosti, je že Pahorjeva stalnica. Da ne pozabimo: predlani je Pahor odkril spominsko ploščo pri Velikih Laščah, na kateri so vklesani padli domobranci skupaj s padlimi partizani – kljub nasprotovanju sorodnikov slednjih. Ideja sprave pod prisilo je koncept, ki je v nasprotju s samim seboj.

O predsedniku države navadno rečemo, da ima v Sloveniji zgolj protokolarno funkcijo. Toda v zadnjih letih je parlament sprejel vrsto zakonov in novel, s katerimi so poslanci predsedniku republike zaupali nova pooblastila, recimo na področju medijske zakonodaje, kot so imenovanja v programski svet RTV Slovenija, na področju spoštovanja fiskalnih pravil, kot je izbor fiskalnega sveta, boja proti korupciji … Je moralna šibkost Boruta Pahorja, njegovo pomanjkanje predsedniške avtoritete, razlog, da so pri kadriranju na omenjene položaje, z ustavnim sodiščem vred, prevladala politikantska stališča političnih strank?

Ne, res ni vseeno, kdo je predsednik republike.