5. 5. 2017 | Mladina 18 | Politika
Konec prihodnosti
Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli
Ko država sklene, da bo trošila le toliko, kot bo ustvarila, da bo torej odslej »zlata«, v resnici sklene, da bo manj trošila za socialno državo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, okolje, infrastrukturo ipd., kar seveda pomeni, da bo prihodnjim rodovom – »našim otrokom in vnukom« – otežila socialno in zdravstveno varnost, šolanje in izobraževanje, dihanje, življenje, prihodnost.
© Borut Krajnc
Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.