Konec prihodnosti

Ko sta se nekoč, v socializmu, privrtela 27. april in 1. maj, so imeli politiki vedno velike in dolge govore. In govorili so tako, kot da smo že v prihodnosti. Preteklost – revolucija, NOB ipd. – je bila itak tako močna, svetla in slavna, da je bila prihodnost neizbežna. Preveč smo žrtvovali, so poudarjali, da bi se odpovedali prihodnosti. In ker so na teh oefovsko-prvomajskih proslavah vedno omenjali tudi prihodnje rodove (mladino, našo prihodnost), se je zdelo, da bomo večno živeli v prihodnosti. Bolj ko so nam opisovali vojne grozote, klavnico druge svetovne vojne, bolj smo se oklepali prihodnosti. Stopnje žrtvovanja, ki jo je terjala vojna, si nismo želeli.

Potem je prišel kapitalizem. In zdaj, toliko in toliko let kasneje, ima vse več ljudi občutek, da živijo med vojno in da se žrtvujejo. Tudi zdaj politiki ves čas poudarjajo, da moramo misliti na prihodnje rodove, na naslednje generacije, »na naše otroke in vnuke«, zato so pred leti tudi tako patetično oznanili, da se država ne sme več zadolževati, saj se s tem le zadolžujejo prihodnji rodovi, naslednje generacije, naši otroci in vnuki. To ni prav, smo slišali. To ni pošteno. Naslednje generacije – »naši otroci in vnuki« – so naša prihodnost, prihodnosti pa ne smemo obremenjevati z dolgovi. Zato so javno zadolževanje prepovedali, sprejeli zlato fiskalno pravilo in ponosno sporočili, da bo država odslej trošila le še toliko, kot bo ustvarila. Prepričani so bili, da so s tem ustvarili prihodnost. V resnici pa so s tem prihodnost odpovedali.

Samo pomislite: ko država sklene, da ne bo več trošila oz. da bo trošila le toliko, kot bo ustvarila, da bo torej odslej »zlata«, v resnici sklene, da bo manj trošila za socialno državo, zdravstvo, šolstvo, kulturo, okolje, infrastrukturo ipd., kar seveda pomeni, da bo prihodnjim rodovom – »našim otrokom in vnukom« – otežila socialno in zdravstveno varnost, šolanje in izobraževanje, dihanje, življenje, prihodnost. Država je prihodnje rodove s tem obremenila – prihodnost jim je zagrenila. Ker se država ne bo več zadolževala, bo s tem v osebno zadolževanje avtomatično prisilila vsakega izmed teh »naših otrok in vnukov«.

Spomnite se le hollywoodskih ZF-filmov, v katerih nekdo odpotuje v prihodnost, da bi preprečil katastrofo, ki grozi sedanjosti, a potem prav s tem svojim dejanjem – s svojim junaškim reševanjem prihodnosti – samo katastrofo povzroči. S tem, ko skuša preprečiti katastrofo, povzroči prav to, kar skuša preprečiti. Mar se ni natanko to zgodilo s sprejemom zlatega fiskalnega pravila? Mar ni politika s tem jasno povedala, kaj si misli o prihodnosti? Mar ni s tem jasno pokazala, kaj si misli o prihodnjih rodovih, »naših otrocih in vnukih«? Mar ni s tem ustvarila prihodnost brez prihodnosti? Mar ni s tem prihodnosti abortirala?

Pokojnina ni več obljuba prihodnosti – zaradi čedalje večje in čedalje množičnejše prekarizacije delovne sile.

In ker smo že ravno pri abortiranju: s tem, ko je politika »našim otrokom in vnukom« podarila prihodnost brez prihodnosti, jih je abortirala. Ali bolje rečeno: »naši otroci in vnuki« se bodo ob soočenju s prihodnostjo brez prihodnosti – s prihodnostjo brez perspektive, varnosti, gotovosti ipd. – raje odločili za abortus kot pa za življenje. Otrok bo v tej prihodnosti brez prihodnosti prehudo breme – in prehuda osebna zadolžitev, če smo že ravno pri tem. Živo si lahko predstavljate, kako bi izgledal slovenski ZF-film: slovenski politik odpotuje v prihodnost, da bi preprečil zadolževanje in obremenjevanje prihodnjih rodov, a s tem povzroči abortus, ki prepreči, da bi se ti prihodnji rodovi sploh rodili.

Ironično: prav tisti politiki, ki najbolj nasprotujejo abortusu (in ki bi ga takoj prepovedali, če bi ga lahko, saj gre za otroke in družino, svete reči, Boga ipd.), so najbolj navijali za zlato fiskalno pravilo. Še več: tisti, ki so najbolj navijali za zlato fiskalno pravilo, tudi najbolj navijajo za neoliberalne politike, ki ne vključujejo le liberalizacije trga in privatizacije javnega sektorja, temveč tudi in predvsem davčno razbremenitev bogatih, zgornjih slojev, elit, kapitala in korporacij. Tisti, ki nasprotujejo abortusu (in so prepričani, da ga ženske delajo za šport, v imenu konceptualne umetnosti), a navijajo za zlato fiskalno pravilo (drugi tir bomo podarili Madžarski, da se državi ne bi bilo treba zadolževati), neoliberalne politike in davčno razbremenitev bogatih, kapitala, korporacij ipd., pa so najbolj patetično javkali in mantrali, da moramo – v imenu »naših otrok in vnukov« – trošiti le toliko, kot ustvarimo (gospodinjsko varčevanje je bila njihova priljubljena analogija). Toda vsi prekleto dobro vemo, da se država – prek davčne politike – sama odloča, koliko bo ustvarila, kar pomeni tole: če se država odloči, da bo bogate, zgornje razrede, kapital in korporacije davčno razbremenila (kar je pri nas trend), se odloči, da bo ustvarila manj. In ker ustvari manj, obremeni svoje »otroke in vnuke«, saj jim s tem ogrozi varnost, oteži življenje in zagreni prihodnost, obenem pa jih prisili v osebno zadolževanje, v kredite, ki jih paralizirajo in stisnejo v prihodnost brez prihodnosti.

Izgorevanje prihodnosti

Znakov, da prihodnost izginja in izgoreva, da se spreminja v prihodnost brez prihodnosti in da se politika za »naše otroke in vnuke« ne meni, pa četudi nanje neprestano sveto prisega, je vse več. Vzemite le podnebne spremembe. Mar podnebne spremembe ne obljubljajo slabe, izgorele prihodnosti, prihodnosti brez prihodnosti? Vsekakor. V imenu prihodnosti bi jih bilo treba ustaviti, mar ne? Absolutno. Kaj počne naša država, pa veste: vztraja pri politiki fosilnih goriv. Pri premogu, Tešu 6. Še več: Slovenija, za katero organizacija Carbon Market Watch ugotavlja, da je med najmanj podnebno naprednimi državami (v skupini držav, ki so na slabi poti, da bi uresničile cilje Pariškega sporazuma), namerava ohraniti enak delež premoga do leta 2054 – globoko v »prihodnost«, ko prihodnosti morda že ne bo več.

In ja, na drugi strani oble imate Donalda Trumpa, prav tako fena fosilnih goriv (premoga!), ki pravi, da so podnebne spremembe – in globalno segrevanje – le potegavščina, le mit, ki so si ga izmislili Kitajci, da bi uničili ameriško gospodarsko konkurenčnost, le zarota tistih, ki hočejo višje davke (»Podnebne spremembe so le zelo, zelo draga oblika davka«), zato niso nič urgentnega.

Čakamo le še na to, da se tudi pri nas pojavijo donaldi trumpi, ki bodo v času, ko se oba pola talita hitreje, kot so mislili, ko so koncentracije toplogrednih plinov rekordne, ko podnebne spremembe že ustvarjajo begunce, ko so nekatere nacije – recimo Tuvalu in Kiribati – pred izginotjem in ko strašne suše, posledice podnebnih sprememb, žrejo sudanske, nigerijske, jemenske in somalske »otroke in vnuke«, Slovence prepričevali, da so podnebne spremembe le mit, potegavščina in fake news. Prihodnost itak ni več nič urgentnega.

Toda zanikanje podnebnih sprememb ni le zanikanje prihodnosti, temveč tudi zločin proti človeštvu. Ne pozabite: izbruhu sirske vojne, kataklizmične katastrofe, ki je begunce izstrelila vse do nas, je botrovala prav huda suša, posledica podnebnih sprememb, globalnega segrevanja, veliko kugo, »Črno smrt«, ki je v 14. stoletju opustošila Evropo, pa naj bi, kot pravi Joan Acocella (New Yorker), povzročil podnebni dvig temperature za eno stopinjo.

Ali pa vzemite pokojnine, ki so bile vedno obljuba prihodnosti. Če bom dovolj dolgo pridno delal in hodil v službo, me na koncu čaka pokojnina, tako da mi na stara leta ne bo treba vegetirati in razmišljati o evtanaziji. Zdaj pokojnina ni več obljuba prihodnosti – zaradi čedalje večje in čedalje množičnejše prekarizacije delovne sile. Mlade generacije – in ne le mlade – delajo honorarno, plačane pa so čedalje slabše, tako da si ne plačujejo prispevkov, kar pomeni, da so pokojnine in pokojninska blagajna ogrožene. To, da je politika prekarizacijo vsa ta leta dopuščala, spodbujala in legitimirala ( ja, država je delodajalce spodbujala, da delavcem plačujejo čim manj), pa ne preseneča: politika je prihodnost odpovedala. Ljudem je lahko v tolažbo le to, da se pričakovana življenjska doba ne bo podaljšala, kot so napovedali, temveč skrajšala, kot ugotavlja Institute and Faculty of Actuaries.

Ali pa vzemite našo politiko, no, naše politične stranke, ki le še panično skačejo sem ter tja. Danes so za brezplačno šolsko kosilo, jutri so proti. Danes bi NLB prodale, jutri ne. Danes so socialne, jutri neoliberalne. Odvisno od javnomnenjskih anket. Nobene konsistentnosti ni več. Načela in stališča se vsak dan spreminjajo. Stranke, ki slavijo krščanske vrednote, obenem slavijo tudi neoliberalne politike, ki kristjane mečejo levom. Stranke, ki slavijo socialno državo, obenem slavijo tudi neoliberalne politike, ki socialno državo mečejo psom. Stranke, ki slavijo pravno državo, obenem slavijo tudi neoliberalne politike, ki pravno državo razumejo izključno kot varuha trga, lastnikov in bogastva. Ko stranka računa na prihodnost, ima načela in stališča – ko ne računa na prihodnost, jih nima. Zakaj bi imeli načela in stališča, če prihodnosti ni več?

Ljudem je lahko v tolažbo le to, da se pričakovana življenjska doba ne bo podaljšala, kot so napovedali, temveč skrajšala, kot ugotavlja Institute and Faculty of Actuaries.

Ali pa vzemite investicije – vse zanimajo le še kratkoročne investicije, kratkoročni dobički, hitri fiksi, takojšnje gratifikacije. Prihodnji dobički so irelevantni – štejejo le zdajšnji, takojšnji dobički v realnem času. Tudi življenjske dobe skladov, ki kupujejo naša podjetja, so kratke. Na dolgi rok ni več prihodnosti. Nihče več ne računa nanjo.

Ali pa vzemite revne zaposlene oz. zaposlene revne (nekdanji srednji razred), ki jih je vse več, ki jih od popolne revščine ločuje le izguba ene plače in ki ne morejo privarčevati niti toliko, da bi imeli za hitre, nepričakovane, nujne investicije, recimo za nakup pralnega stroja, ki je crknil, ali cevi, ki je počila. Na prihodnost ne morejo več računati – računajo lahko le še na mistično, ezoterično, paranormalno energijo. Na spletni strani Slovenskih novic smo lahko nedavno prebrali fengšujske nasvete, ki prikličejo denar: »Cevi, ki puščajo, pipe, ki slabo tesnijo, in podobne napake simbolizirajo odtekanje denarja, zato jih čim prej zamenjajte ali vsaj popravite.« Pomaga tudi to, če vodo v akvariju in vazah redno menjavate. In seveda: »Da bi v svoje bivališče spustili energijo, ki zagotavlja večje dohodke, morate pravo priklicati v del doma, ki je najtesneje povezan s financami. To je najjužnejši vogal stanovanja. Iz njega umaknite vse predmete in ga povsem očistite.« Kajti: »Ko bo ta kotiček čist in pretočen, vanj umestite simbole, ki prikličejo denar: denimo bambus, posodice s kovanci ali šatuljo z nakitom.« Če hočete povečati svoje denarne prilive, potem sta akvarij in fontana v južnem vogalu dobrodošla, a brez panike – če nimate denarja za akvarije in fontane, zadoščajo že fotografije slapov, rek in potokov. In če nimate prihodnosti, zadošča že imitacija prihodnosti – feng šuj. Toda prva lekcija, ki jo ponujajo najrazličnejši new age priročniki, se itak vedno glasi: bodite asketi, ničesar ne potrebujete, prepustite se dieti, prakticirajte post! Kar je tako, kot bi rekli: prihodnosti ni več.

Oh, ali pa vzemite 1. maj, praznik dela, ki je obljubljal delo – in obljuba dela je bila obljuba prihodnosti. Delo je bilo znak, da prihodnost obstaja. Zdaj je delo le še strošek, ki ga je treba nujno znižati, minimalizirati, oklestiti, odpraviti. Delo ni več znak prihodnosti, temveč znak, da prihodnosti ni več.

Alergija na skupno dobro

Politika je torej iz silne skrbi za blaginjo prihodnjih rodov – »naših otrok in vnukov« – samo prihodnost odpovedala. Ko je sprejela zlato fiskalno pravilo in potem še preprečila, da bi državljani lahko referendumsko odločali o pomembnih fiskalnih, finančnih zadevah ipd., je dala itak povsem jasno vedeti: ne morete več odločati o svoji prihodnosti! Ne morete je več ustvarjati! Pozabite na prihodnost! Niste več njeni kreatorji! Nič skupnega – in nič univerzalnega – nas več ne veže! Zdaj ste direktorji svojega Jaza, svojega selfieja – in svojega dolga!

Kar je približno tako, kot bi ljudem rekli: niste več kreatorji zgodovine! Ničesar več ne morete spremeniti! Manj ko je velikih javnih, skupnih projektov, bolje za ljudi. Drugi tir, tretja razvojna os – nehajte! Takšne reči – »velike zgodbe« – ljudi le vznemirjajo in jezijo. Rečeš drugi tir, pa postanejo nervozni, vzkipljivi, popadljivi. Politika je ljudi tako deprimirala, da jim gre skupno dobro na živce. Na velike javne projekte, ki naj bi prinašali rast, blaginjo in zaposlenost, so tako alergični kot na demokracijo, ki naj bi prinašala svobodo in enakost. A po drugi strani: ko odpoveš prihodnost, odpoveš velike skupne projekte in skupno dobro. Kar pa je približno tako, kot bi za Francisom Fukuyamo – heglovsko verzijo Francisa Underwooda, kralja Hiše iz kart – ponovil: zgodovine je konec! To, kar je, bo! Bolje ne bo nikoli! Ne pričakujte sprememb ali novih začetkov! In če se vam že ravno zdi, da kaj spreminjamo, potem to počnemo le zato, da bi lahko reči ostale iste! Z velikimi javnimi projekti, velikimi zgodbami, izboljšanjem kakovosti življenja in prihodnostjo vas nočemo vznemirjati!

Ergo, hočejo reči: ne pričakujte eksperimentov! Časa eksperimentov – socialističnih, komunističnih ipd. – je konec! A to govorijo le zato, da bi lažje prikrili, da je tudi kapitalizem – neoliberalni še toliko bolj – le eksperiment. Tako kot ljudi z ideologijo delijo zato, da bi lažje prikrili, da jih bolj kot ideologija deli ekonomija.

Neoliberalne politike so kljub hudi krizi in drugim katastrofam, ki so jo povzročile, preživele – tako rekoč nedotaknjene. Ravno nasprotno: kriza je bila le pretveza za zaostrovanje neoliberalnih politik. Posledica tega so vse večja množica »odvečnega« prebivalstva, na katerega kapitalizem ne računa več, radikalizacija statusa quo in radikalizacija populizma. Še celo Islamska država sledi mantram neoliberalnih politik: teroristi so začeli kot orožje uporabljati avtomobile, tovornjake in nože – od Nice do Berlina, od Londona do Pariza. Zakaj so nenadoma prešli na avtomobile in tovornjake (in nože)? Iz preprostega razloga: ker lahko do avtomobilov in tovornjakov (in nožev) pridejo sami, in to brez težav. Ne potrebujejo pomoči – ne potrebujejo organizacije, logistične podpore Islamske države. Za vse lahko poskrbijo sami. Vse lahko opravijo sami, s čimer postanejo direktorji svojega Jaza – natanko to pa učijo neoliberalne politike. Do it yourself! Ne čakajte na pomoč, znajdite se, zanašajte se nase, bodite neodvisni in samostojni, postanite direktorji svojega Jaza, svojega podjetja – in svojega terorja! Abu Mohamed Al Adnani, uradni govorec Islamske države, je leta 2014 – v slogu neoliberalnega motivatorja – zapovedal: »Če ne pridete do eksploziva ali nabojev, potem si izberite kakega nevernega Američana ali Francoza. S kamnom mu razbijte glavo, zakoljite ga z nožem ali pa ga povozite z avtom!« Neoliberalci bi teroristom težko očitali, da niso učinkoviti. Islamska država je rešila neoliberalizem – ker izgleda strašnejša od njega. Neoliberalne politike so se normalizirale, svet leti v zrak, ljudje pa svoja ponižana, razlaščena, ustavljena, izgorela, nemočna življenja odrešujejo in beatificirajo tako, da jih nalagajo na splet – ko se gledajo, ko torej gledajo svoje življenje, imajo vsaj občutek, da so živi. In da je njihovo življenje vendarle postalo film.

Ljudje so po »koncu zgodovine«, po padcu Berlinskega zidu, komunizma in Jugoslavije, zaspali v neoliberalni postzgodovini – in se zbudili v neoneoliberalni postresnici. Nekje med Trumpom ( ja, Melania je nezavedno Slovenije) in fake news ( ja, vladina verzija gradnje drugega tira je »alternativno dejstvo«). Da so ljudje – pri nas in drugod, povsod – tako zelo vzljubili fake news in »alternativna dejstva«, ne preseneča: ko izgine prihodnost, postane ljudem tudi za dejstva povsem vseeno. Tako kot je avto na bencin, je postzgodovina na lažne novice in postresnico. Če so ljudje zdaj tako skeptični do dejstev, je to le zato, ker so bili tako dolgo skeptični do laži. A po drugi strani: zakaj bi se sploh mučili z ločevanjem resnice in laži? To je delo, vse težje delo, a tudi le še eno izmed postfordističnih honorarnih del, ki ni plačano.

Vladimir Putin je zadržan do praznovanja 100. obletnice oktobrske revolucije, ki je res poskrbela za radikalno, tektonsko spremembo – le zakaj bi slavil in oglaševal revolucijo? Zakaj bi prebujal ljudi?

Če je vseeno, kaj je res in kaj ne, kaj je resnica in kaj laž, potem je vprašanje, ali imamo sploh lahko še skupne interese, ali imamo še kaj skupnega in ali skupno dobro še obstaja, kajti skupne so nam le še laži. Ko pa modus vivendi postanejo fake news, postresnica in »alternativna dejstva«, potem itak ni mogoče ničesar več spremeniti. V omejenem svetu so omejena tudi pričakovanja – in spremembe. Nič čudnega, da je Vladimir Putin tako zadržan do praznovanja 100. obletnice oktobrske revolucije, ki je res poskrbela za radikalno, tektonsko spremembo – le zakaj bi slavil in oglaševal revolucijo? In le zakaj bi prebujal ljudi?

Fake news, postresnica in »alternativna dejstva« so namreč perfektni anestetiki: ljudi ne zbudijo, temveč jim omogočijo, da spijo naprej – vsak na svojem otoku, svojem blogu, svoji spletni strani, svojem podcastu, svojem stolu.

Visoki stroški nizkih cen

In zdaj, v času prvomajskih počitnic, ko ljudje veliko potujejo, najraje z nizkocenovniki, se spomnimo, kako je nedavno vse šokiral in s stolov vrgel incident, ki se je zgodil na potniškem letalu ameriške družbe United: z letala, ki naj bi iz Chicaga odletelo v Louisville, so varnostniki brutalno zvlekli potnika, ki je letalsko karto plačal, a potem svojega sedeža ni hotel prepustiti nekomu drugemu – letalska družba je namreč prodala preveč kart. To počnejo vse letalske družbe – da na letalu ne bi imele kakšnega praznega sedeža, prodajo več kart, kot je sedežev. Vedno pač kdo odpove potovanje. Problem je, pravi Derek Thompson (Atlantic), v »kultu nizkih cen«. Letalsko potovanje se je zadnja leta »demokratiziralo«, cene kart pa so se drastično znižale. In tu je trik: z nizkimi cenami vedno pride tudi nasilje. Nizke cene kličejo nizke udarce, nizke nagone, nizko obnašanje. Nižje so cene kart, nižje je obnašanje letalskih družb, ki imajo potnike le še za prtljago – ali pa celo živino. Do potnikov se obnašajo tako kot multinacionalke do potrošnikov in neoliberalizirani delodajalci do prekarcev, agencijskih delavcev in gastarbajterjev. Neoliberalizem se je normaliziral – v zameno pa ponuja nizke cene, zato vedno znova vpraša: kaj ste pa mislili, da boste dobili po tako nizki ceni?

Da se je neoliberalizem normaliziral in univerzaliziral, da se je torej prijel in da so ga ljudje absolvirali, kaže tudi to, da se je populistični revolt proti finančnim elitam in kapitalu sprevrgel v revolt proti beguncem in priseljencem. Nenadoma niso več problem finančne elite, temveč begunci. In v ta populistični obrat – v to preusmeritev ljudskega besa z elit na begunce – je šlo veliko nasilja.

Tudi v nizke cene gre veliko nasilja, navsezadnje, cene so tako nizke zato, ker so neoliberalne politike ljudi tako osiromašile, razlastile in razvrednotile, da si lahko privoščijo le še nizke cene. V resnici je še huje: Spirit je bila zadnja leta najprofitabilnejša letalska družba, pa četudi je slovela po slabih storitvah in grdem odnosu do potnikov (na Indeksu zadovoljstva klientov je bila na zadnjem mestu), toda imela je najnižje cene. »Potniki niso zvesti letalskim družbam, temveč nizkim cenam,« pravi Thompson.

Tako kot letalskih družb ne zanima več kakovost potovanja, temveč le še nizka cena, tudi potnikov – vajenih ponižanj – ne zanima več kakovost potovanja, temveč le še nizka cena. Če so cene nizke, so voljni pretrpeti vsako ponižanje in vsako izgorevanje. Toda mar ta logika ne velja tudi sicer? Politiki, ki ljudem nudijo vse slabšo kakovost življenja, se namreč obnašajo kot letalske družbe, ljudje – v Ameriki, Evropi in Sloveniji – pa vpijejo: z nami lahko počnete, kar hočete, samo rešite nas beguncev, tujcev, priseljencev! Namesto kakovosti življenja volijo populiste – zanikovalce podnebnih sprememb in slavilce neoliberalnih politik, ki v ljudeh itak vidijo le živino.

Fake news, postresnica in »alternativna dejstva« so namreč perfektni anestetiki: ljudi ne zbudijo, temveč jim omogočijo, da spijo naprej.

V slovenski politiki kakšne posebne zvestobe ni več – volivci niso zvesti strankam. Ne, niso zvesti temu, kar sami izvolijo. In kot pravijo, so volivci zvesti le Janezu Janši, ki pa stranko itak vodi kot podjetje – njegovi »delavci« (volivci, feni) sicer niso plačani, toda občutek imajo, da so ljubljeni in spoštovani, sam pa ima 400.000 evrov čistega presežka, da ne rečem dobička. Neoliberalizem se je normaliziral bolj, kot si mislimo. Ljudje, ki so jih neoliberalne politike razlastile in degradirale, namreč zdaj mirno pravijo, da denar ni vse – ne terjajo ekonomskih sprememb, temveč kulturne. Namesto na Triglav gredo na protibegunski shod ali pa na protibegunski forum, kjer se lahko »začutijo«.

Jasno, populisti jim življenja ne bodo izboljšali – dali jim bodo le nižje cene, ki pa, kot vidimo, kličejo nizke udarce in nizkotno obnašanje. In vedno pridejo v paketu z nasiljem. Spomnite se: Slovenci so hoteli, da slovensko-hrvaško mejo zaprejo – zdaj so jo zaprli. Na meji so kolone. To je nasilje, pravijo ljudje. Slovenci bi se vozili z Uberjem, globalnim kraljem nizkih cen, pa četudi bi s tem pokopali celo panogo, taksiste. Ja, nizke cene pridejo z nasiljem. Slovenci so hoteli, da se Mercator proda, saj veste, da se ga znebimo in da ne bo več naš problem, pa četudi ni bil »naš« problem. Zdaj, ko se je Agrokor, njegov novi lastnik, zlomil, je Mercator zares naš problem – če bi se zlomil Mercator, bi se zlomilo ogromno Slovencev, ki so od njega eksistenčno odvisni. Nekaj nasilnega bi bilo v tem. Slovenci hočejo, da se NLB proda – naj nadaljujem? Nič, stroški nizkih cen so visoki, brutalni in pogubni.

Hočem vse – in to zdaj!

Številni ljudje se danes v imenu »preprostejšega življenja« in »pravih«, »avtentičnih« vrednot organizirano odcepljajo od kapitalizma – asketi (manj je več), minimalisti (znebite se stvari!), vrtičkarji (vrnitev k naravi), vanliferji (nomadsko, boemsko, kvazihipijevsko življenje v enoprostorcu), privrženci gibanja Not Spending (življenje brez denarja), španski simpas (privrženci gibanja »pojej-in-zbeži«, strah in trepet restavracij) in tako dalje.

Tudi Islamska država se odceplja od kapitalizma, le da brutalno, kot da bi skušala pokazati, koliko terorja je potrebnega, da se odcepiš od kapitalizma. In tudi Islamska država borce novači tako, da jim obljublja »preprostejše vrednote« in »avtentično življenje«, ki ga v kapitalizmu – na Zahodu – ni več, pravi Tristan Garcia v knjigi Intenzivno življenje (La Vie intense: une obsession moderne).

Tu, v Islamski državi, se lahko »začutijo«. Tu lahko izkopljejo svojo »pravo« identiteto. Tu lahko odrešijo in beatificirajo svoje ponižano, ustavljeno, deprivilegirano življenje. Tu se lahko intenzivirajo, pospešijo, optimizirajo. Jasno, pospešitev, intenzifikacija in optimizacija jaza potem postanejo dolžnost – nič drugače kot na Zahodu, kjer neoliberalni diktat od ljudi terja pospešitev, intenzifikacijo in optimizacijo jaza. Bolje, da izgoriš, kot pa da odpadeš!

Od prihodnosti tako ostane le poslovilno pismo ali poslovilni video, ki ga spišejo oz. posnamejo pred mučeniško samorazstrelitvijo in v katerem pojasnijo, zakaj so raje izgoreli, kot pa da bi odpadli. Islamska država je videti le kot popačeni, groteskni, obsceni odsev neoliberalnega diktata – kot postresnični bootcamp neoliberalne države, alergične na vse, kar je počasno, z demokracijo in tradicionalno politiko vred.

Večnosti, ki jo obljubljajo džihadističnim mučenikom, tu, na Zahodu, pravijo realni čas, v katerem brbota postzgodovinski in postresnični večni sedanjik, tisti novi, magični, triumfalni zdaj, ki ga ljudem zagotavljajo nove tehnologije. Nekoč je ljudi obsedal »šok prihodnosti«, pravi Douglas Rushkoff v knjigi Present Shock – zdaj jih obseda »šok sedanjosti«. Vse je dosegljivo – tu in zdaj. Vse je hkrati, simultano – vsi kraji, vsi časi, vsi tviti, vsi šovi, vsi škandali, vse improvizacije, vse youtubske trivialnosti, ves spletni jackass, z vsemi ažuriranji vred. Vse je zdaj. Kot bi rekel Forrest Gump: »Nikoli ne veš, kaj boš dobil!« In ta mozaični, nelinearni, impulzivni, vrtoglavi zdaj, ki terja brezmejno zvestobo, daje ljudem občutek, da so že v prihodnosti. Mi smo tisti, ki smo jih čakali! Svet se tako hitro spreminja, da je postal prihodnost. Ja, spreminja se hitreje od fikcije, zato je tudi videti tako fiktivno, postresnično. Ta zdaj akomodira vso vrtoglavico sprememb. Napovedovanje prihodnosti je zamenjalo napovedovanje sedanjosti.

Zgodbe zato ni več mogoče povedati. Nobene zgodbe – niti politične niti ekonomske. Sploh pa ne zgodbe o prihodnosti. Politika se lahko le odzove na ta večni zdaj, ne da bi kaj povedala. Itak nihče ne posluša do konca. Le zakaj bi? Politika ni nepotrebna – ljudje so dobili dostop do tistega zdaj, utelešenja direktne demokracije. Konflikti in problemi so zdaj brez začetka in konca – in brez narativne moči. Tviti in kliki imajo toliko narativne moči kot teroristični napadi. Prihodnost pa je bila vedno odvisna od narativne moči skupnosti. Računalniške igrice, resničnostni šovi in televizijske serije so neskončni – zdaj brez konca. In ko se »končajo«, se – kot recimo Sopranovi – končajo z nenadno zatemnitvijo. Kaj se zgodi po tem, v prihodnosti? Koga briga.

Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje. S hitrostjo digitalnih financ.

Zdaj, ko je zgodovine konec, je zgodovine nenadoma preveč. V postzgodovinski, postresnični dobi je pač »zgodovinsko« vse, kar se zgodi, pravi Paolo Virno (Déjà vu and the End of History). Vsak tvit. Vsak selfie. Vsak trač. Vsaka senzacija. Vsak snobizem. Vsak déjà vu. A ko je zgodovine preveč, se življenje, kot bi rekel Nietzsche, zdrobi. Zgodovine je preveč, prihodnosti pa tako malo. In ja, »Bolje, da izgoriš, kot pa da odpadeš«, sloviti verz Neila Younga, je Kurt Cobain citiral v poslovilnem pismu – ko je izgorel.