Po Brexitu na nova pogajanja z EU upajo tudi evroskeptični Norvežani

Skoraj polovica Norvežanov meni, da bi vlada morala razpisati referendum o članstvu države v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP)

»Plačati, ubogati in molčati,«, to je po besedah enega od gospodarskih komentatorjev v Oslu formula za članstvo Norveške v Evropskem gospodarskem prostoru (EGP). Tako ne misli samo on. Anketa, ki jo je gibanje Ne za EU objavilo ob 25. obletnici pridružitve Norveške EGP, je pokazala presenetljivo močan evroskeptizem Norvežanov.

Da bi morala vlada razpisati referendum, na katerem bi se državljani opredeljevali med novimi pogajanji Norveške o članstvu v EGP ali izstopu iz tega območja proste trgovine z EU, meni 47 odstotkov vprašanih, referendumu o tej temi nasprotuje le 20 odstotkov vprašanih, 33 odstotkov je neopredeljenih. Vstop v EU večine Norvežanov ne zanima. Edino konservativna stranka podpira vstop države v EU. Večina glavnih strank je prepričanih, da je trgovinski sporazum z EU zelo pomemben, saj gospodarstvu omogoča dostop do skupnega trga EU, a ta sporazum je hkrati ves čas konstroverzen, ker mora Norveška v proračun EU plačevati veliko denarja, čeprav ne more soodločati o zakonodaji EU. 

Evroskeptični Norvežani upajo, da bodo Britanci ob pogajanjih o izstopu iz EU odprli teme, ki jih sami od vstopa v EGP niso upali odpreti. Če bi jim uspelo doseči več, bi to gotovo bil razlog, da bi tudi Norvežani začeli razmišljati o novih pogajanjih. Odločanja o tem v doglednem času kljub temu ni za pričakovati. Za to obstajajo razumni razlogi, saj članstvo v EGP Norveški koristi. To je pokazala analiza, ki jo je vlada naročila ob 20. obletnici vstopa v EGP, poroča Neue Zürcher Zeitung.

Evroskeptični Norvežani upajo, da bodo Britanci ob pogajanjih o izstopu iz EU odprli teme, ki jih sami od vstopa v EGP niso upali odpreti. Če bi jim uspelo doseči več, bi to gotovo bil razlog, da bi tudi Norvežani začeli razmišljati o novih pogajanjih.

Od leta 1992 do 2011 se je bruto domači proizvod države povečal za 60 odstotkov, stopnja brezposelnosti je padla s 6 na 2,4 odstotka. Močno se je povečala kupna moč državljanov, okrepila se je država blaginje. Poleg socialne države je Norvežanom uspelo ohraniti tudi druge vrednote. Da bi želeli spremeniti pogodbo, za katero so pred 25 leti glasovali trije od štirih poslancev parlamenta in ima še danes močno podporo, ne bi bilo odgovorno, pravi minister za evropske zadeveFrank Bakke-Jensen. »Pogodba zagotavlja norveškim podjetjem, delavcem in študentom enake pravice kot drugim Evropejcem,« pravi. Zaradi tega vlada ne načrtuje referenduma o pogodbi o vstopu v EGP.

Za norveški ribiški sektor je ključno, da ima dostop do skupnega evropskega trga, nasploh je skupni evropski trg najpomembnejši izvozni trg za norveška podjetja. Iz nobene druge regije na svetu Norvežani ne dobijo toliko naložb kot iz EU.

EU Observer izpostavlja vprašanje, ali je prišel tudi čas za prenovo odnosov med članicami Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) - članice so poleg Norveške še Islandija, Švica in Liechtenstein – in EU. Članice EFTA razen Švice so hkrati tudi članice EGP. Švica se je potem, ko so državljani leta 1992 na referendumu zavrnili članstvo v EGP, odločila za sklenitev več dvostranskih sporazumov z EU.

Po mnenju EU Observerja je zdaj čas za revizijo sodelovanja članica EFTA z EU, ker so članice v zadnjih dvajsetih letih ubrale različne poti za gospodarsko sodelovanje z EU. Veljavne dogovore bi bilo mogoče izboljšati v korist vseh sodelujočih. EU se strinja z revizijo trgovinskih odnosov s članicami EFTA, predvsem bi jih bilo treba poenostaviti in jih poenotiti. V Bruslju je slišati, da bi se Švica morala pridružiti EGP, a ta predlog med državljani Švice in njenimi politiki nima podpore. V Bruslju si prav tako želijo, da bi morale članice EGP in EFTA sprejeti neposredno oblast evropskih institucij, kar pri državljanih in politikih štirih članic EGP in EFTA prav tako nima podpore. Nobena od štirih članic EFTA ni zainteresirana, da bi v bližnji prihodnosti postala članica EU. Po izbruhu finančne krize so pogajanja o vstopu v EU leta 2010 začeli Islandci, a so se leta 2013 odločili, da jih ne bodo nadaljevali.