Kot kakšna Lyncheva muza

Kaj imajo skupnega eden najpronicljivejših sodobnih hrvaških kantavtorjev Denis Katanec, indie rockerji The Luyas ter ekscentrični pop hrupnež Cindy Lee? Razen tega, da so minuli ponedeljek vsi nastopili na Specialkinem mini festivalu v klubu Gromka v ljubljanski Metelkovi, na prvi pogled ne veliko. A ko pobrskamo po njihovih biografijah, se izkaže, da so The Luyas in Cindy Lee Kanadčani in da je dobršen del svojih skladb tam napisal tudi Katanec. Na koncertu pa je najbolj zbodlo v ušesa (in oči) to, da so vsi trije glasbeni posebneži. Sploh Cindy Lee, ki s svojo bizarno dragqueenovsko pojavnostjo ter strašljivo in hkrati očarljivo glasbo verjetno ne bi izstopal le v kakšnem filmu kultnega režiserja Davida Lyncha. Za nameček je v koncertnem pristopu sam približno enak genialnež kot Lynch v svetu filma.

Ker se za podobo in imenom Cindy Lee skriva Patrick Flegel, član ugasle, mega cenjene zasedbe Women, njegove reference govorijo same zase. Hrupni (art)rock kvartet je namreč z izvirnim, kontrastnim križanjem sproščenosti kalifornijskih surferjev Beach Boys in intenzivnosti newyorških boemov Velvet Underground konec prejšnjega desetletja povsem očaral indie blogovsko sceno. Na razočaranje fenov se je zgodba benda po številnih turnejah in nastopih na najbolj cenjenih festivalih leta 2012 žalostno končala.

Del članov se je nato združil v zdaj že skoraj enako priljubljeni zasedbi Preoccupations (do nedavnega se je imenovala Viet Cong), Patrick Flegel pa je svojo glasbeno pot nadaljeval kot Cindy Lee. Posnel je tri plošče in dobršen del zadnjega, Malenkost, katerega ime pomeni natanko to, kar ste prebrali, saj si ga je izposodil pri prijateljici hrvaških korenin, je predstavil tudi slovenskemu občinstvu.

Že ko je v opravi ameriških pop pevk iz šestdesetih let in ob spremstvu kitaristke/vokalistke stopil na oder, je bilo jasno, da bo njun nastop bizaren. Prvi val zvočne kakofonije, ki sta jo sprožila kar s prenosnega telefona, je ta vtis še stopnjeval, ko pa je hrupnost nekoliko potihnila, so skladbe začele dobivati podobo s plošč Cindy Lee. Žive kitarske linije so se enkrat atonalno, drugič harmonično in vselej osupljivo prelivale z zvočno bogatimi, hipnotičnimi posnetimi teksturami in ritmi. Nekje iz v odmev potopljenih globin pa je odzvanjal še Fleglov falzet, hkrati tragičen, komičen in vedno očarljiv.

Ob izjemno premišljenem in vrhunsko izvedenem poigravanju s kontrastnostjo zvokov smo dobili vtis, da poslušamo kakšno korejsko karaoke pevko. Ali še bolje, svetlolaso različico Rebekah Del Rio iz Lynchevega filma Mullholland Drive, ki s skoraj statičnim, mehansko zapeljivim pozibavanjem doživlja zunajtelesno izkušnjo.

Ja, Flegel in njegova sošpilavka sta uprizorila izviren, zvočno in glasbeno vrhunski koncert, za nameček v tako rekoč idiličnem kabarejskem okolju kluba Gromka. Škoda le, da si ga ni ogledalo več obiskovalcev, je pa res, da glasba Cindy Lee pač najbrž godi le specifičnim okusom.