Gorillaz: Humanz

Po plošči The Fall iz leta 2010 je bilo videti, da je virtualna zasedba Gorillaz, ki sta jo konec devetdesetih let na noge postavila frontman britpop fenomena Blur Damon Albarn in stripar/animator Jamie Hewlett, dočakala konec. Hewlett ni bil zadovoljen z vse manjšo vlogo vizualnega dela projekta, Albarn pa je bil vse bolj vpet v druge glasbene pustolovščine. V naslednjih letih je napisal glasbo za muzikal in opero, posnel je solistični prvenec in povratniški album zasedbe Blur, vmes pa je na glasbene odprave v Mali in Kongo vozil še britanske producentske somišljenike. Kljub tem raznoterim izkušnjam je očitno začel pogrešati izrazno širok manevrski prostor, ki sta si ga odprla s Hewlettom, in konec aprila smo po sedmih letih dobili nov, peti album zasedbe Gorillaz.

Plošča Humanz je precej drugačna od prvih štirih, saj je na njej sodelovalo okoli 50 ustvarjalcev. Albarna je slišati manj, žanrska paleta je še bolj pisana in med skladbami je težje ugledati rdečo nit. Toda ko vseh 20 skladb slišite skupaj, ni nobenega dvoma, da gre za novo ploščo Gorillaz. Pa najsi bo zaradi značilne, igrive, »stajliš« artikulacije in senzibilnosti ali pa zaradi Albarnovega vokala, ki ga je v vsaki skladbi ravno dovolj, da vse skupaj ne učinkuje kot kompilacijska plošča (ekscentričnih) zvezdnikov.

Na njej sicer ni očitnih hitov, kakršnih smo bili od skupine vajeni v preteklosti, kar seveda ne pomeni, da je Albarn izgubil občutek za pisanje izvrstnih (tudi hipno všečnih) komadov. Ima pa po skoraj 30 letih vrhunske glasbene kariere dovolj izkušenj, da ve, kdaj mora glasbenikom preprosto pustiti, da naredijo tisto, v čemer so najmočnejši. In pri mojstrih, kot so Vince Staples, De La Soul, Danny Brown, Kelela, Grace Jones, Popcaan ali pa Benjamin Clementeine, ta formula očitno deluje. Manj prepričljivi, celo povprečni so nekateri drugi gosti, toda če nič drugega, tudi od njih dobimo spodoben prerez aktualnih, z elektroniko križanih R ’n’ B in hip hop trendov.

Kot nekakšna »bandaidovska« parodija denimo učinkuje komad We Got the Power, ki ga z Albarnom in Jehnny Beth (Savages) odpoje »oazovec« Noel Gallagher, s katerim sta bila v devetdesetih letih velika britpop tekmeca. Tudi po Albarnovih besedah je to bolj zafrkancija kot kaj drugega, a (prenesen) pomen dobi skozi prizmo zasnove plošče. Iztočnica vsem glasbenikom je bila, naj si poskušajo zamisliti, kaj bi storili noč pred apokalipso – to je pred izvolitvijo Donalda Trumpa, kar se je v času snemanja plošče sicer zdelo še povsem nestvarno. No, ker se je ta »črna fantazija« pred izidom plošče kljub vsemu uresničila, je Albarn vsako (eksplicitno) omembo novega svetovnega voditelja cenzuriral, rezultat pa je album z močnim političnim podtonom, ki duhovito zareže v absurd sveta, v katerem smo se znašli.

Na konec albuma postavljeni komad z Gallagherjem najbrž ne potrebuje podnapisa – stvari je treba spremeniti, pa čeprav v španoviji z »najhujšim sovražnikom«