Večina heteroseksualcev noče priznati, da so prijatelji s homoseksualci

V Gruziji so pripadniki LGBTQ skupnosti kljub zakonski zaščiti pogosto žrtve diskriminacije institucij in fizičnega nasilja

Okrog sto članov lezbične, gejevske, biseksualne in transspolne skupnosti (LGBTQ) je 13. maja na ulicah gruzijske prestolnice Tbilisi praznovalo mednarodni dan proti homofobiji, transfobiji in bifobiji. Toda njihovo praznovanje je zelo hitro postalo neprijetno, ker so jih fizično napadli demonstranti pravoslavnega združenja staršev in gruzijske pravoslavne cerkve, poroča Politico.

To ni bil osamljen napad, saj so pripadniki LGBTQ skupnosti kljub zakonski zaščiti pogosto žrtve diskriminacije institucij in fizičnega nasilja. Mnogi so prepričani, da je njihova izključenost iz družbe posledica vpliva Rusije na Gruzijo. Lezbijka, aktivistka in članica feministične organizacije Women’s Initiatives Supportive Group Natia Gvianishvili pravi, da je gruzijska družba zelo konservativna, pravoslavna cerkev in veliko politikov imajo še vedno močne povezave z Rusijo.

Profesor Andrey Makarychev pravi, da rusko vodstvo zlorablja tradicionalne vrednote za to, da bi Gruzijo odvrnila od Zahoda. Retorika pravoslavnih duhovnikov je v zadnjih letih postala bolj skrajna. Istospolne moške pogosto imenujejo »hudičevi sinovi«, vse več izdaj ruskih medijev v Gruziji je trobilo za homofobijo. Giorgi Oistauri, znan aktivist in transvestit, razlaga, da sta »cerkev in družba do nas zelo sovražni«. Zaradi ruskega vpliva se pripadniki skupnosti LGBTQ ne smejo pokazati v javnosti, ko gredo ven, so prisiljeni poklicati taksi, ne morejo hoditi po ulicah naličeni.

Teimuraz Sabanashvili, aktivist LGBTQ, pevec in igralec, opozarja, da Gruzija namerava sprejeti zakon, v katerem bo zakonska zveza opredeljena kot zveza med moškim in žensko. »To je nedvomno diskriminacijski zakon. Če smo po ustavi vsi enaki, kje so moje pravice kot osebe LGBTQ,« sprašuje Sabanashvili.

»To je nedvomno diskriminacijski zakon. Če smo po ustavi vsi enaki, kje so moje pravice kot osebe LGBTQ?« (Teimuraz Sabanashvili, aktivist)

Bloger Elia Amisulashvili razlaga, da je gruzijska družba nasilna do transspolnih ljudi. V zadnjih nekaj letih so doma pobili več transspolnih deklet, so žrtve stigme in diskriminacije. »Večina heterospolnih moških noče priznati, da so prijatelji z istospolnimi moškimi. Istospolnim nasprotuje tudi cerkev. Homoseksualnost je zanjo greh in bolezen,« pravi Amisulashvili.

Giorgi Kikonishvili, aktivist in soustanovitelj revije Muzame, pojasnjuje, da ruska propaganda vpliva predvsem na pripadnike starejše generacije, a sam mora verjeti v prihodnost in prihodnje generacije. Transvestit, aktivist in umetnik Giorgi Qistauri pravi, da bi rad šel ven kot normalna oseba, a tveganje je še preveliko.

Transseksualec in aktivist Bart ve za tri primere zavrnitve spremembe spola v zadnjem času. »Za to ni posebnega zakona, 27. avgusta sem poskusil narediti samomor in mojemu partnerju niso dovolili, da bi me lahko obiskal v bolnišnici, češ da nisem član družine. To je treba rešiti,« pravi Bart.

Stas, ki ni razkril pravega imena, je povedal, da je večina omrežij, računov in strani lokalnih skupnosti LGBTQ zaradi varnosti za javnost zaprtih. Po besedah aktivistke Natije Gvianishvili so leta 2013 za proslavitev dneva proti homofobiji, transfobiji in bifobiji želeli organizirati veliko javno prireditev, sodelovali so z vlado, a so pripadniki pravoslavnega združenja staršev in gruzijske pravoslavne cerkve člane njene skupine fizično napadli. Nihče od napadalcev ni bil kaznovan.

»Večina heteroseksualnih moških noče priznati, da so prijatelji z istospolno usmerjenimi moškimi. Slednjim nasprotuje tudi cerkev. Homoseksualnost je zanjo greh in bolezen.« (Elia Amisulashvili, bloger) 

Giorgi Tsotskolauri, grafični dizajner in soustanovitelj revije Muzame, je odraščal v enem najbolj homofobnih predelov Tbilisija. Zdaj je bolj samozavesten, kot je bil v času otroštva, ljubezen izraža na javnih mestih, vsi vedo, da je istospolno usmerjen, to vedo tudi v službi. A glavni problem je družba, veliko njegovih prijateljev svojo spolno usmerjenost zaradi strahu še vedno skriva.

Gocha Gabodze, bloger in menedžer za odnose z javnostmi, prav tako pravi, da je v Gruziji težko sprejeti lastno identiteto in biti sprejet v družbi. Za to se je treba boriti vsak dan. Blogerka Rusa Jijelava ugotavlja, da ni problem le tradicionalni del družbe, tudi znotraj skupnosti LGBTQ so nekateri pripadniki zelo homofobni drug do drugega.

»Vrnil sem se domov in se zaklenil. Težko je biti homoseksualec tukaj, ni pomembno, ali se razkriješ ali ne. Vedno je težko reči, da si homoseksualec, lezbijka ali transspolna oseba, kajti konec je lahko usoden.« (Kako Kvatidze)

Iraki, ki ni želel razkriti pravega imena, opozarja, da je cerkev v Gruziji zelo vplivna. Eden od duhovnikov v kraju Batumi med mašo vedno pove, da so homoseksualci hudičevi otroci in bodo šli v pekel. Kako Kvatidze, ki dela v nočnem klubu Bassiani, je živel v domačem kraju Poti, ko je razkril, da je istospolno usmerjen. To je bilo tako hudo, da je moral zaradi očeta, sorodnikov in prijateljev zbežati. Ko je kmalu po razkritju prišel domov, mu je sosed, ki ga je srečal pred vrati, grozil. »Vrnil sem se domov in se zaklenil. Težko je biti homoseksualec tukaj, ni pomembno, ali se razkriješ ali ne. Vedno je težko reči, da si homoseksualec, lezbijka ali transspolna oseba, kajti konec je lahko usoden,« pripoveduje Kako Kvatidze.