Tadej Golob, pisatelj in novinar

Težko je napisati portret nekoga, za katerega si prepričan, da bi sam lahko napisal boljšega. Tadej Golob je namreč eden najboljših slovenskih piscev, poleg tega pa so ena njegovih specialnosti prav razširjeni portreti – biografije. Ovekovečil je že življenje Petra Vilfana, Zorana Predina in Gorana Dragića. V njegovi glavi in računalniku, ne pa še na papirju, je tudi že življenjska zgodba Milene Zupančič. Enako težko kot napisati portret bi bilo, iz istega razloga, s Tadejem Golobom delati intervju. Njegovi intervjuji, ki jih je 15 let ustvarjal za slovensko izdajo Playboya, so zgled tudi novinarjem iz bolj oblečenih medijev.

Novinarsko kariero je sicer začel v športnem uredništvu TV Slovenija, za avtomobilistično revijo Grand Prix je pokrival motociklizem, bil je urednik plezalne in alpinistične revije Grif ter poljudnoznanstvene revije Geo. Biografije pa so bile most iz novinarskega v pisateljski poklic. Prva – Vilfanova – je nastala ravno zaradi tega, ker mu je po intervjuju za Playboy ostalo preveč dobrega materiala. Ko se je prvič odločil, da si bo ime in življenje glavnega junaka v svoji knjigi izmislil sam, je za roman Svinjske nogice takoj dobil nagrado kresnik za najboljši roman.

Ko ne opisuje življenja drugih, lastnosti svojih likov pogosto črpa iz svojega bogatega avtobiografskega fonda, ki ga tudi načrtno bogati. Iz čisto praktičnega razloga: »Lažje je opisovati kot si izmišljevati.« Kot nekdanji alpinist, ki je pred 17 leti, pri 33 letih, stal na najvišji gori sveta, je mladinskemu romanu Zlati zob namenil plezalno esenco. Otroški roman Kam je izginila Brina? je napisal skozi oči svoje hčere. V ogrevanju za svoj drugi »odrasli« roman, Ali boma ye!, zgodbo o amaterskem boksarju, se je za leto in pol včlanil v boksarski klub.

Za najnovejši knjižni podvig, kriminalni roman Jezero, se je moral prvič zanašati tudi na izkušnje drugih. Po zaslugi impresivne strokovne podpore je nastala impresivno avtentična zgodba. Če kriminalko pred objavo prebereta in odobrita vodja nacionalnega forenzičnega laboratorija in predstojnik Inštituta za sodno medicino, bo v njej težko kdo našel luknje. Njegov protagonist, višji policijski inšpektor Taras Birsa, pa ima še vedno kar nekaj avtobiografske prtljage, med drugim tudi zdravstvene težave. »Ko sem se lotil pisanja knjige, sem imel ’srečo’, da sem izgubil največji del svojih takratnih prihodkov in dejansko nisem vedel, kako bomo preživeli leto 2016. To mi je udarilo na želodec in dobil sem hud gastritis. In tako sem se spomnil, da bi lahko tudi svojemu junaku namesto alkoholizma pripisal neke vrste alergijo na alkohol.«

Je vseživljenjski prekarec. Kljub nespornim novinarskim spretnostim je doslej dobil eno samo ponudbo za redno službo pri katerem od medijev, pa še to je zavrnil. Tudi v oglaševanju se po enem poskusnem mesecu ni videl. »Dobro lahko delam samo, če verjamem v tisto, kar počnem. Popravljanje člankov polpismenih ljudi o avtomobilizmu pa to ni.« Novinarstvu se postopno odpoveduje. »Ko sem leta 2000 začel pisati literaturo, sem si določil 20-letno prehodno obdobje, na koncu katerega naj bi naj bi vse moje prihodke pomenili zaslužki od pisanja knjig. In ta cilj bom očitno tudi uresničil. Pa ne toliko zato, ker bi bila moja literarna dela tak finančni uspeh, ampak bolj zato, ker je novinarstvo postalo tako slabo plačano, da nima več nobenega smisla.«

Kriminalka Jezero je bila tako nekakšen poskus komercializacije njegove literature. »Rekel sem si: Veliko originalnega si naredil v življenju, pa ni bilo ne vem kako silnega uspeha, predvsem finančnega, dajmo se lotiti preverjenega recepta.« In kriminalke so popularen žanr. »Na vseh knjižnih sejmih po Evropi so vrste pred stojnicami skandinavskih piscev.« Norveški pisatelj Jo Nesbø, ki velja za »kralja skandinavske kriminalke«, mu je tako, kot pravi, pomenil predvsem finančni navdih, »saj od pisanja kriminalk dobro živi«. Jezero je za slovenske razmere zelo uspešna knjiga. Zunaj je že tretji ponatis, v knjižnicah je ves čas izposojena. A za kritično maso občinstva bi potrebovala prevod v druge jezike. Že prevod za angleško govoreče turiste v Bohinju bi bila lahko dobra naložba.

Spisanih ima že pet poglavij nadaljevanja, katerega osrednje prizorišče bo poletna Ljubljana. »Na začetku sem si zastavil, da bom napisal tri dele. Tudi če ne bi bilo uspeha.« Precej verjetno pa se Jezeru, ki se že bere kot scenarij za televizijsko serijo, obeta tudi ekranizacija. Med slovenskimi igralci že ima kandidata za vlogo Tarasa Birse. Katerega, ostaja skrivnost.