Nobene drame, le vrhunskost

Nekoliko nenavadno je uvod recenzije koncerta začeti na koncu, a kaj drugega mi niti ne preostane. Ko je Depeche Mode, eden največjih pop bendov v zgodovini, ki se je po enajstih letih spet oglasil v Ljubljani, v povsem napolnjeni stožiški dvorani po skoraj dveh urah zaigral priredbo skladbe Heroes, enega največjih hitov lani preminule glasbene legende Davida Bowieja, je občinstvo obnemelo. Ob preprostem elektronskem ritmu, zadržani kitarsko sintovski liniji in subtilni interpretaciji pevca Dava Gahana je skladba namreč zasvetila v vsej svoji čarobnosti.

Ok, nekateri so morda obnemeli zato, ker jim priredba ni bila všeč. Najbrž pa nas je bilo več takih, ki smo bili ob izvedbi brez nepotrebnih baročnih pritiklin in kvazičustvenih posvetil, z le plapolajočo črno zastavo na zaslonu, preprosto ganjeni. Ja, Bowie in njegova glasba sta močno zaznamovala tudi Depeche Mode. Gahan si je članstvo v tej legendarni britanski zasedbi pridelal prav s tem, da je zapel skladbo Heroes. O njem pa z velikim občudovanjem vedno govori tudi Martin Gore, avtor večine skladb Depeche Mode.

Na prvi posluh preprosta, a hkrati izjemno učinkovita priredba Bowiejeve skladbe, izvrstno povzame tudi aktualno koncertno podobo Depeche Mode. Nobene dramatičnosti in pompoznosti, le vrhunska izvedba in glasba, ki govori sama zase.

Ja, po skoraj štirih desetletjih obstoja in neštetih koncertih se trojec nastopov loteva z veliko mero prefinjenosti in občutka, zaradi katerih vse skupaj ne izpade preveč rutinsko, kar se sicer rado primeri tako dolgoživim bendom. Resda je bil koncert v Ljubljani šele peti na aktualni turneji Global Spirit, v okviru katere bodo do konca oktobra v Evropi in Severni Ameriki oddelali približno šestdeset koncertov. So pa štiriletni premori med obsežnimi turnejami, ki so si jih po preobremenjenih 90. letih začeli jemati z novim tisočletjem, najbrž prava formula za to, da se koncertov spet lotevajo z entuziazmom. Pri statičnih Goru in Andyju Fletcherju to sicer ni tako očitno, toda Gahan je pri 55 letih na odru še vedno videti enako energičen kot na trideset let starih posnetkih.

Čeprav so odigrali tudi starejše hite, največ s priljubljenih plošč Violator, Songs of Faith and Devotion in Ultra, jim ne moremo očitati, da so prišli prodajat staro slavo. Približno četrtino repertoarja so namreč sestavljale skladbe z letošnje plošče Spirit, je pa res, da so te prepričljivejše na posnetkih. Ne zaradi izvedbe, pač pa preprosto zato, ker se njihovo politično angažirano sporočilo in pozivanje k revoluciji pred večtisočglavo množico pač hitro zdita preveč klišejski, četudi je namen še tako iskren.

No, to kljub vsemu ni pokvarilo izvrstnega celostnega vtisa. Depeche Mode je po 37 letih, ustvarjalno, izrazno in koncertno še vedno izjemno vitalen bend. In če se je nekje na polovici koncerta še zdelo, da s hiti morebiti tečejo častni, poslovilni krog, povsem ob koncu, ko je Gahan po zahvali zaklical »se vidimo prihodnjič«, ni bilo več nobenega dvoma, da o slovesu z odrov še ne razmišljajo. Po videnem in slišanem sodeč povsem upravičeno.