Kvaziakademsko žlobudranje

Ker v znanosti kvantiteta (število objav, indeks znanstvenih navedkov ipd.) šteje več od kvalitete, se v znanstvenih publikacijah nabira ogromno balasta. Kvantitativno merjenje znanstvenega napredka vodi v kopičenje kvaziakademskih nakladaških besedil, pretirano govoričenje in nastanek številnih novih psevdoznanstvenih ved.

V zadnjem času se je ta težava okrepila zaradi številnih novih znanstvenih revij, ki piscem, raziskovalnim institucijam in finančnim podpornikom raziskav omogočajo, da si znanstveno objavo zagotovijo kar s plačilom. Znanstvena besedila, ki se potegujejo za objavo na takšnih straneh, morajo sicer vseeno priti skozi sito strokovnih recenzentov, vendar ti delo zaradi želje po dobičku pogosto opravijo površno in popustljivo.

Po tem načelu očitno deluje tudi revija Cogent Social Sciences, ki je prejšnji teden objavila članek Conceptual Penis as a Social Construct. Gre za izsledke lažne raziskave, ki je duhovita potegavščina, pisca besedila – Peter Boghossian in James Lindsay – pa z njo dokazujeta, da lahko tudi s popolnim nakladanjem pridemo do indeksiranih znanstvenih objav. To satirično dejanje ni le humorna kritika sedanjih razmer v družboslovni znanosti, spodkopava tudi nekatere pomembne usmeritve v študijah spola in si prizadeva razkriti njihovo absurdnost. Gre za nekaj podobnega kot pri Sokalovi aferi – poskusu, s katerim je ameriški profesor fizike Alan Sokal sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja dokazal, da znanstvene revije v polju postmodernističnih kulturnih študij objavljajo tudi popolne nesmisle, če ti na pogled delujejo učeno.

S pretirano rabo trendovskih izrazov iz akademskega žargona sta avtorja Konceptualnega penisa kot socialnega konstrukta v slogu klišejev ustvarila besedilo, ki je namerno nesmiselno, vendar po obliki navidezno deluje kot verodostojna družboslovna študija. Sleparska študija s popolnoma nepovezanimi navedki iz del velikih mislecev trdi, da moramo penise dojemati konceptualno – ne smemo jih videti kot dejanske moške spolne organe, ampak kot škodljiv družbeni konstrukt.

Pisca članka sta recenzente o verodostojnosti raziskave prepričala tako, da sta moškost prikazala kot samo po sebi slabo, izvor vsega zla tega sveta pa sta našla ravno v »konceptualnem penisu«. Pri namerno nelogičnem sklepanju sta šla tako daleč, da sta penis omenila celo kot »konceptualni« vzrok za podnebne spremembe. Vse brezumne teze sta podkrepila s še bolj nerazumnimi utemeljitvami, ki pa zaradi pretencioznega žargonskega besedišča na prvi pogled učinkujejo sila učeno. V besedilo sta vključila celo številne fiktivne navedke, ki jih generira spletna stran Postmodernism Generator. Gre za algoritem, s katerim je mogoče z vsako osvežitvijo ustvariti lažno in blebetavo besedilo, ki z veliko koncentracijo visoko zvenečih besed in naključnih citatov ne pove ničesar. Skoraj kot povprečna seminarska naloga na kakšni fakulteti ...