Thurston Moore: Rock n Roll Consciousness

+ + + +

Ime Thurston Moore večino navdušencev nad rock’n’rollom, zlasti tistih, ki sta jim všeč avantgardna in eksperimentalna plat glasbe, najprej spomni na legendarno newyorško rockovsko zasedbo Sonic Youth. To je razumljivo, saj je bil Moore njen vrhovni član. Skupina je bila celo njegov življenjski projekt. Vseeno pa je v dolgih letih glasbenega delovanja sodeloval tudi s številnimi drugimi glasbeniki in pri žanrsko precej različnih projektih, med katerimi so številni ovekovečeni na ploščah. Njegova obsežna diskografija med drugim razkriva, da je samo v zadnjih nekaj letih sodeloval z vsestransko japonsko-angleško umetnico Yoko Ono, ameriškim skladateljem in multiinštrumentalistom Johnom Zornom in švedskim freejazzovskim saksofonistom Matsom Gustafssonom. Njegova glasbena širina in radovednost se zdita brezmejni.

Pa vendar Moorovo nagnjenost k svobodni improvizirani glasbi, jazzu in različnim eksperimentalnim ter avantgardnim žanrom tokrat pustimo ob strani in se bolj posvetimo izrazu, ki ga je gojila že matična zasedba, ki od leta 2011 ne deluje več. Zdi se, da je Moore še najbližje temu izrazu prišel s ploščo The Best Day (2014), na kateri je združil moči s kitaristom Jamesom Sedwardsom, basistko Debbie Googe (My Bloody Valentine) in starim soborcem iz skupine Sonic Youth Stevom Shelleyjem, s katerimi so nato skupaj veliko koncertirali in hodili na turneje. Zdaj pa je ta plošča dobila svojevrstno nadaljevanje, pa tudi nadgradnjo. Moore je najnovejšo ploščo Rock n Roll Consciousness posnel z isto ekipo, ki, kot kaže, postaja stalnica njegove osrednje, rockovske glasbene izraznosti.

Na plošči nas sicer preseneti, najprej s tem, da se več kot očitno ozira v preteklost, pri čemer mu ne zmanjka doslednosti, hkrati pa mu ne zmanjka niti inovativnosti. Komadi, ki jih je na plošči le pet, po dolžini krepko presegajo skladbe iz obdobja zasedbe Sonic Youth in so tudi veliko bolj strukturirani. Razlog za to je najverjetneje sodelovanje s producentom Paulom Epworthom (Adele, Coldplay), ki pa se vseeno ni pretirano vtikal v Moorovo ustvarjanje, saj so skladbe še vedno močno obarvane z njegovim avtorskim izrazom. Otvoritvena Exalted se denimo začne počasi, potem pa zraste v svojevrsten kitarski zvočni zid, kot ga poznamo še iz obdobja skupine Sonic Youth. Podobno je z drugimi skladbami, ki zvenijo kot dobro zasnovani živi nastopi suverenega rock’n’roll benda, oboroženega z zvedavimi kitarami, trdno ritem sekcijo, dobrimi vokali in široko glasbeno izraznostjo.

Vse skupaj nas pripelje do spoznanja, da Moorova skupina očitno ni zgolj enkratni ali dvakratni projekt, temveč polnokrven rock’n’roll bend, od katerega pričakujemo, da bo še preizkušal meje rockovske »ozaveščenosti«.