Uroš Ahčan, kirurg

»V operacijske dvorane hodimo s strahom«

Predsednik države Borut Pahor kot po tekočem traku sprejema virtualne gorske zdravnike in druge zvezdnike, ne opazi pa, da bi si njegovo pozornost bistveno bolj zaslužili realni junaki, denimo ekipa onkologov in plastičnih kirurgov iz UKC Ljubljana, ki je pod vodstvom kirurga prof. dr. Uroša Ahčana prva na svetu po najsodobnejši metodi izvedla rekonstrukcijo dojke s 3D-modelom in se s tem zapisala v zgodovino svetovne medicine. Dr. Ahčan je predstojnik kliničnega oddelka za plastično, rekonstrukcijsko, estetsko kirurgijo in opekline na UKC Ljubljana ter redni profesor na katedri za kirurgijo Medicinske fakultete v Ljubljani.

Kaj je narobe z državo, v kateri virtualnega zdravnika, igralca Hansa Sigla iz nadaljevanke Gorski zdravnik, pričaka šest tisoč ljudi in celo predsednik države, realni junaki, tu mislim na vrhunske slovenske zdravnike, pa ste praviloma spregledani?

Očitno se je veliko Slovencev preselilo v virtualni svet, kjer si usodo krojiš z daljinskim upravljavcem v roki, kjer so rešitve enostavne in zaključki zgodbe vedno po meri ljudi. Gorski zdravnik nam je pisan na kožo. S predsednikom Pahorjem sem se večkrat srečal ob različnih priložnostih, je uglajen, prijazen gospod, odprt za pogovor in tudi rezultate našega dela dobro pozna. Njegova pomoč bi bila v teh razmerah več kot dobrodošla. In gotovo je bolje, da ga obiščejo zdravniki, kot pa da nas oblečen v kirurško uniformo obišče on. (Smeh)

Vaša metoda rekonstrukcije dojke s 3D-modelom je bila v obliki videoposnetka objavljena v temeljnem učbeniku, ki je nedavno izšel pri založbi Elsvier, kjer sta uredniško delo opravila legenda rekonstrukcijske kirurgije Fu Čan Vei s Tajvana in Samir Mardini z ugledne klinike Mayo.

Lahko smo ponosni, da je naše delo predstavljeno v tako uglednem temeljnem učbeniku rekonstrukcijske kirurgije. Inovativna ideja, trdo delo, sodelovanje med kolegi različnih strok, tudi univerzo za strojništvo, je pripeljala do sodobnega pristopa, ki bo številnim kirurgom po svetu omogočil še boljše rezultate v korist bolnic z rakom dojk. To nas veseli in pomeni pomemben vir dodatne energije in motivacije.

Je rekonstrukcija dojke s 3D-modelom bistveno dražja od ostalih metod?

Dražja je oprema: 3D-skener in programska oprema, 3D-tiskalnik in izdelava plastičnega kalupa. Programsko opremo so razvili na strojni fakulteti in jo pred kratkim v sklopu magistrske naloge še izpopolnili in je bila brezplačna. Za vsakega pacienta je tako potrebnih približno dodatnih 400 evrov. Je pa navadno poseg krajši, bolj predvidljiv in v naši seriji je bilo potrebnih bistveno manj dodatnih posegov za dosego idealnega rezultata. Pri prejšnjih tehnikah novo dojko oblikuješ in pozicioniraš po občutku, ta tehnika pa omogoča, da v kalupu, ki je preslikava sosednje zdrave dojke, napraviš popolno kopijo, po velikosti in obliki, ter dosežeš najboljšo simetrijo. Zato je na koncu celotno zdravljenje celo cenejše. Manj izkušeni kirurgi pa si lahko močno skrajšajo učno krivuljo in hitreje dosežejo odlične rezultate.

V zdravstvu ni avtorskih pravic v smislu, da bi ostali zdravniki, ki bi želeli uporabiti najnovejšo metodo rekonstrukcije dojk, morali UKC-ju in ekipi, ki je izumila poseg, plačati honorar ...

Imam patent iz Londonske pisarne, ki pa je bolj prestižne narave in si ne obetam zaslužka.

Dojka se praviloma rekonstruira z lastnim telesnim tkivom ali silikonskimi vsadki. Katera metoda se je v praksi izkazala za uspešnejšo?

Poleg omenjenih dveh možnosti poznamo še več drugih. Vsaka metoda ima svoje prednosti in slabosti, ki jih razložimo vsaki pacientki, nato pa sprejmemo skupne odločitve. Najpomembnejše je na koncu mnenje bolnic. Multidisciplinarni tim predstavi, bolnica odloči. V UKC opravimo nekoliko več tehnično mnogo zahtevnejših mikrokirurških rekonstrukcij z lastnim tkivom, ki dajejo odlične rezultate, naraven videz dojk tudi pri povešenih dojkah, z lastnim tkivom lahko poljubno oblikujemo dojke najrazličnejših oblik in velikosti. Včasih sočasno preoblikujemo še sosednjo zdravo dojko, za popoln videz.

Rekonstrukcija, pri kateri se za oblikovanje nove dojke uporabi del lastnega tkiva, je plod slovenskega znanja. To metodo je, kolikor vem, izumil kirurg prof. dr. Zoran Arnež.

Ne motite se. Temeljno delo na področju mikrokirurške rekonstrukcije dojk je opravil moj učitelj in mentor prof. Arnež, ki je eden redkih slovenskih kirurgov z mednarodnim ugledom in številnimi odmevnimi objavami. V tujini zelo uspešno deluje tudi prof. Andrej Banič, ki je napravil odlično kariero in nam je vedno pripravljen pomagati. Naša ekipa nadaljuje delo učiteljev in danes opravimo bistveno več operacij, z veliko manj zapletov in revizijskih operacij, skrajšali smo čas operacij in usposobili mlado ekipo. Svoje aktivnosti usmerjamo k popolnosti, zato uvajamo novo tehnologijo, ki omogoča boljše načrtovanje in bolj predvidljive in zanesljive rezultate. Danes ni več pomembno zgolj preživetje tkiva, temveč bolnice pričakujejo popoln rezultat v vseh pogledih.

Slovenci se težko spreminjamo. Še vedno živimo v Cankarjevih časih. Še vedno otroke učimo, da je skromnost lepa čednost, da kdor visoko leta, nizko pade, da je potrpljenje božja mast. Drugje jih učijo, naj ciljajo luno.

Prof. Arnež se je že pred leti odločil za odhod v tujino. Res škoda, da Slovenija ne zna zadržati vrhunskih kadrov.

Strinjam se z vami, da je beg možganov za zelo majhno Slovenijo katastrofa, kajti na posameznih področjih imamo zgolj enega ali dva strokovnjaka. Žal pa je ustavitev bega možganov v trenutnih razmerah utopija. Z našega oddelka sta v letu dni odšla dva mlada strokovnjaka, kar pomeni 20 odstotkov usposobljenih strokovnjakov. Prav vsi naši mladi kirurgi imajo opravljen evropski izpit in lahko delo opravljajo kjerkoli v EU, zato bo odhodov še več. Sam imam tri ponudbe, vendar me trenutno zadržujejo moralne obveznosti do učiteljev, ki so postavili oddelek, in izvrstna, delu predana skupina zdravnikov, sester in vseh ostalih zaposlenih, ki sestavljajo kolektiv.

Rekonstrukcija dojke je v Sloveniji integralni del zdravljenja raka dojke, strošek v celoti krije državna zavarovalnica, kar je eden od razlogov, da se pri nas za rekonstrukcijo odloči kar 50 do 60 odstotkov bolnic, ta delež pa je v drugih evropskih državah znatno nižji, ponekod ne dosega niti 20 odstotkov. Je tu zlata jama za Slovenijo?

Ne gre za zlato jamo, gre za moralno obvezo izboljšati kakovost življenja ljudi, narediti srečnejšo družbo. Vsekakor vsi kazalniki kažejo, da bi Slovenija lahko ponudila celovito oskrbo. Turčija, Rusija in arabske države imajo delež pod petimi odstotki, v drugih, celo zelo razvitih državah EU pa ne izvajajo vseh rekonstrukcij. V Nemčiji prevzemajo rekonstrukcije dojk ginekologi, ki mikrokirurških tehnik ne poznajo.

Za vlado je prioriteta lakirnica, ki bo zaposlovala nizko kvalificirano delovno silo, namesto da bi na vrh seznama postavila sodoben center za zdravljenje raka dojk s hkratno rekonstrukcijo dojk, ki bi zaposloval vrhunske strokovnjake. Lakirnica naj bi prinesla 400 novih delovnih mest. Koliko novih delovnih mest pa bi lahko prinesel center za zdravljenje raka dojk?

To je vprašanje za ekonomiste. Poleg delovnih mest je pomemben tudi ugled države. Osebno bi v strategijo postavil zeleno deželo, turizem, zdravo prehrano in vrhunsko medicinsko oskrbo s centri za rehabilitacijo in okrevanje. Nekaj, kar bi dopolnilo prepoznavnost Slovenije, ki ga trenutno dajejo zgolj uspehi nekaj vrhunskih športnikov, nekaj prestižnih inovativnih podjetnikov, kot sta Akrapovič in Boscarol, nekaj steklenic vina in nekaj naravnih znamenitosti. Postojnska jama je lep primer, kaj se lahko v kratkem času naredi ob dobrem vodenju in pravi lastniški strukturi. Tudi celosten razvoj zelene Ljubljane v zadnjih letih je lep primer dobrega načrtovanja in vidnih rezultatov, zaradi katerih se ljudje, ki tu živimo, dobro počutimo in smo ponosni.

Na Hrvaškem so že precej pred nami spoznali, da je prihodnost v zdravstvenem turizmu, zato tam kot gobe po dežju rastejo samoplačniške zobozdravstvene ordinacije in klinike za korekcijo vida. Kaj se lahko naučimo od njih?

Vsi smo zviška gledali na naše sosede, Srbe in Hrvate. Po nekaj letih pa lahko le nemo ugotovimo, da so nam pokupili večino hotelov in najboljše blagovne znamke, trgovske verige. Naše zavarovalnice podpisujejo pogodbe s hrvaškimi zdravniki in namerno prezrejo slovenske. In ko slovenske zdravnike žalijo z »dvoživkami«, se zahvaljujejo hrvaškim »dvoživkam«, ki prek slovenskih posrednikov delajo za nekajkrat višji honorar, celo brez znanja slovenskega jezika. Slovenci se težko spreminjamo, zaradi genetike. Še vedno živimo v Cankarjevih časih. Še vedno otroke učimo, da je skromnost lepa čednost, da kdor visoko leta, nizko pade, da je potrpljenje božja mast. Drugje jih učijo, naj ciljajo luno, da bodo zadeli zvezdo. Kot bi bil glavni cilj ostati neopazen tih, invertiran z nizkimi prihodki in sosedom, ki je še v slabši koži od nas. In ne pozabimo: slovenski tiskani mediji danes živijo predvsem od večstranskih reklam in plačanih člankov hrvaških zdravnikov, ki se lahko oglašujejo brez omejitev. Slovenci v njihove blagajne prinesejo milijonske vsote. Morda pa bomo končno spregledali, ko nam popravijo vid. Osebno pa s kolegi v regiji gojim zelo prijateljske odnose in se pogosto srečujemo.

Ali v Sloveniji sploh imamo dovolj strokovnjakov za tak samoplačniški center?

Odvisno, o kako velikem centru govorimo. Kadra, ki bi obvladal prav vse načine rekonstrukcije, ni zelo veliko, vendar smo v UKC Ljubljana izšolali veliko mladih kirurgov, ki so se vrnili v domače države in jim ni uspelo zagnati rekonstrukcijskih centrov. Odvisno je tudi od delovnih razmer, kaj bi tak center ponudil mladim zdravnikom. Trenutno je pri nas še vedno veliko zanimanje za plastično kirurgijo, za eno mesto se poteguje šest kakovostnih mladih ljudi. Lahko bi razpisali šest mest in izobrazili večjo skupino slovenskih strokovnjakov. Mladi ljudje kar kipijo od znanja in energije, volje za delo, treba jih je le motivirati, vključiti v multidisciplinarno skupino in dobro voditi. Tudi sestrski kader pri nas je vrhunski v vseh pogledih.

Kolikšen je sploh interes žensk iz tujine, da bi prišle v Slovenijo na samoplačniško zdravljenje raka na dojki in rekonstrukcijo dojk? In iz katerih držav že prihajajo k nam?

Prihajajo bolje izobražene bolnice iz sosednjih držav. Najprej je treba laično in strokovno javnost izobraziti o tem, kakšne možnosti sploh prinaša sodobna medicina in kaj zna slovenska znanost. Slovenski mediji ste opravili odlično delo in zelo dobro izobrazili laično javnost, zato je zanimanje ob dobrih rezultatih našega dela izjemno. Zagotavljam vam, da so rezultati našega dela v svetovnem vrhu in jih z veseljem vedno pokažem komurkoli. So boljši od tistih v Washingtonu, Švici, Nemčiji, Italiji, manjkajo nam le infrastruktura, zgodba, marketing, druge dejavnosti po zgledu luksuznih švicarskih sanatorijev. Inovacija, kot je 3D-kalup, kjer medicini pomaga še sodobna tehnologija, pa nam daje še dodatno prednost pred konkurenco.

Koliko stane samoplačniška rekonstrukcija dojke s 3D-modelom?

Okvirni stroški posega in bolnišničnega zdravljenja so od 9000 do 15.000 evrov. V ZDA v zasebni ustanovi take operacije stanejo tudi 130 tisoč dolarjev. To mi je pred leti sporočila ena od Slovenk, ki živi v ZDA, in ugotovila, da ji je prvič žal, da je zapustila našo državo. Saj veste, koliko plastičnih zamaškov in koliko prireditev je potrebno, ko Slovenci zbirajo denar za vrhunsko medicino v tujini. Stroški se merijo v desetinah tisočev in Slovenci to tudi z odobravanjem sprejmejo, češ, vrhunska medicina je draga medicina. Ob tem pa pozabljajo, da imamo tudi v Sloveniji na več področjih vrhunsko medicino, ki pa bi morala biti zelo poceni. Pa uporabljamo enake materiale in aparature. Izvajalce vrhunske medicine pa pod pretvezo, da jih je izšolala država, pozabijo vključiti v kalkulacijo cene.

Vsi smo zviška gledali na naše sosede, Srbe in Hrvate. Po nekaj letih pa lahko le nemo ugotovimo, da so nam pokupili večino hotelov in najboljše blagovne znamke, trgovske verige.

Kdo naj bi financiral tak sodobni center? Na državo se verjetno ne gre zanašati. Ali obstaja interes pri tujih vlagateljih?

Sam sem imel nekaj stikov, vendar se zavedam, da sem lahko vrhunski le na enem področju, kirurgiji. Takoj, ko bi ure 'treninga' v operacijski dvorani zamenjal za delo ekonomista, marketing in potovanja po svetu ter prepričevanje vlagateljev, bi izgubil kirurško formo, ki jo nujno potrebujem za uspešno delo. Po mojem bi bilo dovolj že, da država ne bi postavljala ovir. Bojim se, da zavist, zagrenjenost in kompleksi posameznikov še tako dobre ideje spremenijo v sanje brez materialne podlage. O uspešnosti projekta pa sem glede na poznavanje razmer v tujih centrih in možnosti tujih držav prepričan. Dober menedžer bi že kot del projekta lahko imel podpisane pogodbe tujih zavarovalnic, ki bi se odločile glede na ceno in kakovost storitve. Kot se je odločila naša zavarovalnica za hrvaške izvajalce.

Diagnoza raka na dojki vztraja na prvem mestu med rakavimi obolenji žensk. Kaj kažejo napovedi?

Vsaka osma ženska v razvitem svetu zboli za rakom dojk. Vsaka osma ženska je zaradi raka dojk nesrečna in posledično je vsaka osma družina zaradi raka dojk nesrečna. Nesrečne družine pa pomenijo nesrečno, žalostno, manj produktivno družbo. Delež narašča in pomeni globalni problem razvitih družb. Rešitve poznamo, celo odlične rešitve zdravljenja raka in obnovitve telesne celovitosti. Milijoni žensk vsak dan ob pogledu v ogledalo podoživljajo najstrašnejše dni v svojem življenju, pa to ne bi bilo potrebno. Uspešnost države se ne bi smela meriti po BDP-ju, pač pa po stopnji sreče in veselja ljudi, tudi po stopnji rekonstrukcij dojk in drugih kazalnikih, ki kažejo, kaj v resnici dobijo prebivalci določene države.

Zapleti pri rekonstrukciji dojke so dokaj redki. Ko pa vendarle gre kaj narobe, kaj je po navadi razlog?

Možni so razno vrstni zapleti, od sistemskih, ki lahko ogrozijo življenje, pa tudi cela vrsta lokalnih zapletov, ki vplivajo na končni videz. Število zapletov pa se je bistveno zmanjšalo. Če je bilo nekoč treba pri vsaki tretji ženski napraviti dodatni revizijski poseg, smo imeli v zadnjih letih le štiri odstotke ponovnih revizijskih posegov zaradi zapletov. Uspešnost mikrokirurških posegov pa je v zadnji seriji 608 bolnic celo 99,6 odstotka, kar nas uvršča v svetovni vrh. Zapleti so pogostejši pri obsevanih bolnicah, bolnicah s kemoterapijo in pridruženimi boleznimi. V nekaterih primerih tudi ni mogoče doseči idealnega rezultata, zato so lahko bolnice z nerealnimi pričakovanji razočarane, še zlasti, ko se primerjajo z drugimi bolnicami in gledajo slike, ki jih objavljamo, ter spregledajo zapis, da prikazujemo idealne rezultate. Slovenske pacientke so zelo zahtevne.

Kaj pa pooperativni zapleti, kako pogosti so? Nekatere ženske, ki so jim diagnosticirali raka na dojki, dobro prestanejo zdravljenje in odstranitev dojk, težave se pojavijo šele po rekonstrukciji. Prijateljica, ki ima rekonstruirani obe dojki, pravi, da ji je žal, ker se je odločila za poseg, saj se po njem nikakor ne more »postaviti na noge«. Je to običajno ali gre za izjemo?

Taki primeri so prej izjema. To dokazuje vedno večje zanimanje za rekonstrukcijo, ki dosega že 300 bolnic na leto. Nedvomno so pomembne tudi psihofizična priprava pred posegom, pravilna informiranost, domača podpora. Nekatere ženske ostanejo popolnoma same, v slabih razmerah, s težavnimi in zahtevnimi otroki, brez pomoči partnerjev. Takim je nedvomno težje. Težje je tudi tistim, ki imajo obojestransko rekonstrukcijo, saj je poškodba telesa težja in rehabilitacija daljša. Dodatno pa k okrevanju prispevajo tudi kemoterapija, obsevanje, biološka in hormonska zdravila. To zdravljenje že samo zase pomeni ogromen psihofizični napor, ki ga zlasti telesno in duševno šibke ženske zelo težko prenašajo, ne glede na dodatno rekonstrukcijo. Skratka, vsaka bolnica je zgodba zase in primerjave nikakor niso primerne.

Rezultati našega dela so v svetovnem vrhu. So boljši od tistih v Washingtonu, Švici, Nemčiji, Italiji, manjkajo nam le infrastruktura, zgodba, marketing, druge dejavnosti po zgledu luksuznih švicarskih sanatorijev.

Zdravnik ste že več kot dvajset let. Ste v tem času kaj spremenili svoj pogled na poklic zdravnika?

V zelo veliko pogledih. Poklic zdravnika je najlepši poklic, saj v delovnem času pomagaš ljudem, ki pomoč potrebujejo, rešuješ življenja in vračaš nasmehe. Vendar je romantičnega obdobja žal konec. Paciente in zdravnike vam (nam) je uspelo postaviti na dva bregova. V javnosti smo v veliki večini prikazani kot koruptivni izmečki družbe, ki jim gre samo za denar in prestiž. Zelo zanimivi bi bili rezultati evaluacije pozitivnih in negativnih objav o zdravnikih in njihovem delu zadnjih let. Prepričan sem, da bi bili rezultati neupravičeno porazni. Vse to se gotovo pozna, ko prestopimo prag bolnišnice in operacijske dvorane. Tudi zdravniki smo zgolj ljudje s čustvi, osebnimi težavami in hibami kot vsi ostali.

Je biti zdravnik danes težje kot pred na primer petdesetimi leti, sploh glede na to, da je danes naval bolnikov bistveno večji, in če niste dovolj pozorni, lahko hitro kaj pomembnega spregledate?

Bistveno težje, vse težje. Ne gre zgolj za nepregledne množice bolnikov, ki so posledica slabega vodenja zdravstva in nikakor ne slabega dela zdravnikov. Včasih so vsak uspeh pozdravili z navdušenjem, ponosom in veseljem, uporabljali smo besedi hvala in prosim, se spodbujali in sodelovali. Danes se iščejo predvsem napake in neuspeli primeri, vsi uspehi in trdo delo so samoumevni. Ne pozabimo, da so v Sloveniji zdravnika celo ustrelili. Grožnje so prisotne vsak dan, zaposlujejo varnostnike, ki bolnišnice kot humanitarne ustanove spreminjajo v varovane objekte. Vračamo se v defenzivno medicino po vzoru ZDA, kjer bomo ure in ure izpolnjevali obrazce, da bi sebe in bolnišnico obvarovali pred tožbami, v času, ki bo ostal na voljo, pa bomo zdravili. To je vedno večja realnost. V operacijske dvorane hodimo s strahom. Samo pomislite, kako se lahko počuti mlad srčni kirurg, ko vzame skalpel in operira otroka v Sloveniji.

Bi moral vsak zdravnik vsaj enkrat v karieri resneje zboleti in doživeti bolnišnično zdravljenje, da bi se lahko zares vživel v svoje bolnike in bi imel zadosti empatije? Ali pa je to tako kot pri duhovnikih, ki so zavezani celibatu, pa vseeno delijo nasvete zakoncem v težavah?

Vsak zdravnik bi moral na svoji koži občutiti delo kolegov in osebja. Operacije roke navadno potekajo v kompresijski manšeti, ki v primeru, da je poseg v lokalni anesteziji, povzroča hude bolečine. Mladim kirurgom, ki začenjajo svojo kariero, pogosto namestim tak trak, da spoznajo, kako pomembno je, da poseg dobro načrtujejo in čim hitreje končajo.

Kako pogosto prihaja do znašanja bolnikov nad zdravniki in preostalim osebjem zaradi čakalnih vrst ali na primer zaradi nezadovoljstva s potekom zdravljenja?

Vedno več in ne zgolj nad zdravniki, temveč tudi nad sestrami. Prejšnji teden so mi sestre dale popoldansko in nočno poročilo. Eden od pacientov jih je dan in noč klical na pet do deset minut in pri večini klicev je na vprašanje, kaj potrebuje, odgovoril, da ne ve, da je pozabil in da ne more več ležati. Pred kratkim smo imeli bolnika v sobi, ki je kljub ogrožajoči bolezni kadil. Mehanizmov, da bi se takih težav rešili, pa žal nimamo. Pacienti so postali arogantni. Ni jim mar za druge paciente v sobi. Še vedno pa prevladujejo prijazni in hvaležni pacienti, s katerimi gradimo odnose, polne sočutja.

Otroški srčni kirurg René Prêtre, ki je operiral že več kot 350 otrok, od tega jih je osem umrlo, priznava, da so bili med njimi tudi dva ali trije otroci, katerih smrt bi lahko preprečil. Ste vi bolniku in njegovim svojcem pripravljeni odkrito priznati strokovno napako, napačno diagnozo, zgrešeno zdravljenje?

Da, pogosto se o tem pogovarjamo in imamo mehanizme prijav odklonov. Teh prijav je ob enakem številu napak in pomanjkljivosti vedno več. Vsi zdravniki smo tudi zavarovani in prav je, da bolniki dobijo odškodnino, če so do nje upravičeni. V zadnjem času pa se je pojavil velik problem, saj zavarovalnica ne omogoča, da bi se zavarovali za tako velike vsote, kot so dosojene odškodnine. Pomislite, kaj se zgodi, ko je največje možno zavarovanje 250 tisoč evrov, dosojena odškodnina pa 900 tisoč evrov.

Dr. Marko Noč, vodja Kliničnega oddelka za intenzivno interno medicino na UKC Ljubljana, pravi, da je med slovenskimi zdravniki veliko neodkritosti, tekmovalnosti in privoščljivosti. Pogreša odkrito razpravo o strokovnih napakah in zapletih pri zdravljenju. Se strinjate s to oceno?

Se strinjam, vendar zgolj pavšalna ocena ni dovolj. Potrebna sta tudi analiza vzrokov in načrt ukrepov. Vsaka kritika mora ponuditi tudi rešitve in vedno se moramo vprašati, koliko smo sami prispevali, da se nekatere nepravilnosti in pomanjkljivosti odpravijo ali zmanjšajo. Sam vsak dan veliko energije namenim dobrim odnosom in multidisciplinarnemu delu. Kot predstojnik sem vsem povedal, da nimamo neposrednega vpliva na opremo, čakalne vrste, optimalne delovne razmere, osebni dohodek ... zgolj odnosi pa so izključno odvisni od naših dejanj, navadno dobiš tisto, kar daš – lepo besedo ali kisel, privoščljiv nasmeh. Pogovora je premalo tudi zaradi preobilice dela in izgorelosti. V tujih ustanovah vse poteka bistveno mirneje, celo zajtrkujejo skupaj, toda zaposlenih je trikrat več zdravnikov za isto delo, ki pa so tudi pogosto sprti.

Slovenski tiskani mediji danes živijo predvsem od reklam in plačanih člankov hrvaških zdravnikov, ki se lahko oglašujejo brez omejitev. Slovenci v njihove blagajne prinesejo milijonske vsote. Morda pa bomo končno spregledali, ko nam popravijo vid.

Po mnenju nekdanjega ministra za zdravje dr. Dušana Kebra slovensko zdravstvo potrebuje reformo v smislu povečanja solidarnosti, se pravi, da bi revni za zavarovanje plačevali manj, bogati pa več.

S tem se strinjam, ob tem pa si ne zatiskam oči, da v sistemu, za katerega smo se odločili, enakosti ni. Bogati Slovenci se že vrsto let zdravijo kjerkoli po svetu. Denar prav na vseh področjih daje možnost izbire in prednost. Gospoda Kebra spoštujem kot zelo izobraženega človeka z veliko izkušnjami na več področjih ter kot odličnega retorika. Prepričan pa sem, da ni prav, da je v svojih kolumnah kritiziral zdravstveni sistem, ki ga je sam vodil in na sramotilni steber postavil izvajalce, mlade zdravnike, ki so v neurejenih razmerah, s pomanjkljivo opremo garali v korist ljudi. Pokončni generali prevzamejo odgovornost in ne kažejo s prstom na vojake v prvi bojni liniji, ki slabo opremljeni in s slabo taktiko bojevanja krvavijo na bojiščih.

Kaj bi vi naredili drugače v slovenskem zdravstvu?

Postavil bi se v vlogo pacienta, ki potrebuje hitro in kakovostno storitev. Takoj bi ukinil vse koncesije in omogočil pacientom prosto izbiro zavarovalnic in izvajalcev zdravstvenih storitev. Bolniki bi imeli omejen bianco ček zavarovalnice za določeno vsoto za določeno storitev oziroma bi plačali sami. Vzpostavil bi tekmovalnost med izvajalci in v nekaj mesecih posamezne čakalne vrste tako popolnoma odpravil. Kar je naredil že dr. Marušič pri operaciji sindroma zapestnega prehoda, cena operacij se je prepolovila, čakalna vrsta pa je v pol leta izginila. Sočasno pa bi poskrbel tudi za vrhunsko terciarno ustanovo, katere naloga ne bi bila krajšati čakalne vrste, temveč uvajati nove metode zdravljenja in skrb za najtežje bolnike. Za to ustanovo bi morale prispevati vse zdravstvene ustanove. Zdravnike, ki bi se odločili za terciarno ustanovo, bi visoko nagradil, da bi pridobil najboljši kader za najbolj zahtevno in naporno delo. Danes imata dermatolog in tisti, ki dela v centru za intenzivno terapijo, enako plačo. Vse ustanove bi morale imeti tudi javno dostopne podatke o kakovosti. Plačo direktorja terciarne ustanove bi postavil na 20 tisoč evrov in kandidata poiskal z mednarodnim razpisom.