Industrializacija je še vedno edina pot za izhod iz revščine

Profesorja sta več kot leto dni spremljala 947 kandidatov in bila presenečena, ker se njuna pričakovanja niso izpolnila

Oblačila, čevlje in drugo blago za vsakdanjo rabo na policah trgovin večinoma izdelujejo v državah v razvoju. Ko se v kateri od teh tovarn zgodi kakšna hujša nesreča ali nevladne organizacije opozorijo na neživljenjske delovne razmere, se hitro oglasijo ekonomisti. Ti priznajo, da so delovne razmere v teh tovarnah slabe, a hkrati zagotavljajo, da ljudem vendarle zagotavljajo boljše življenje, jim pomagajo, da jim ni treba več živeti v revščini. »Trpljenje zaradi izkoriščanja kapitalistov ni nič v primerjavi s trpljenjem brez izkoriščanja,« je dejala britanska ekonomistka Joan Robinson.

Ekonomisti teoretiki navajajo dva razloga, zakaj so zaposlitve v tovarni pot iz revščine. Prvi je, da se bodo z razvojem industrije počasi plače povečale. Drugi je, da so službe v tovarnah v vsakem primeru boljše od kmetijstva in prodaje dobrin na lokalnem trgu, saj delavci dobijo redne plače, sčasoma, ko se naučijo novih spretnosti, lahko zaslužijo več.

Christofer Blattman, profesor na inštitutu Pearson, in Stefan Dercon, profesor na oddelku za ekonomijo univerze Oxford, sta v New York Timesu mobjavila ugotovitve študije, s katero sta se odločila v Etiopiji preveriti, v kolikšni meri trditve ekonomistov držijo. Preden sta prišla tja, niti malo nista pričakovala, da bo vse drugače, kot sta bila prepričana pred odhodom.

Ko so investitorji s Kitajske, Indije ali Evrope odprli novo tovarno ali novo proizvodno linijo, so kandidati za službe, med njimi so bile v večini mlade neporočene ženske, za službe čakali v vrstah. Ker je bilo kandidatov, ki so izpolnjevali pogoje, več od delovnih mest, se je pet podjetij (polnilnica pijač, tovarna oblačil, proizvajalec čevljev in dva industrijska rastlinjaka) odločilo, da bodo zaposlene izbrali z loterijo.

Profesorja sta več kot leto dni spremljala 947 kandidatov, ki so dobili in niso dobili službe v tovarnah. Prvo presenečenje za profesorja je bilo, da si je večina kandidatov, ki so dobili službo, kmalu premislila. Večina je dala odpoved v prvih mesecih po zaposlitvi in se vrnila na družinske kmetije, opravljat gradbena dela ali prodajat na lokalne tržnice. V nasprotju s predvidevanji profesorjev je bila odpoved za večino pametna odločitev. Na kmetijah in lokalnih tržnicah, kjer so delali manj in v boljših razmerah, je večina lahko zaslužila približno toliko kot v tovarni. Konec leta je samo tretjina kandidatov, ki so dobili službo, še vztrajalo v tovarnah.

Na kmetijah in lokalnih tržnicah, kjer so delali manj in v boljših razmerah, je večina lahko zaslužila približno toliko kot v tovarni. Konec leta je samo tretjina kandidatov, ki so dobili službo, še vztrajalo v tovarnah.

Med tistimi, ki so se zaposlili, se je stopnja resnih poškodb in invalidnosti povečala s 4 na 7 odstotkov. Z vsakim mesecem zaposlitve se je tveganje, da se bodo poškodovali, povečalo. Profesorjema so tisti, tovarniški delavci, ki sta jih anketirala, povedali, da so izpostavljeni kemikalijam in stresu. V vrsti za ta nevarna delovna mesta so stali delno zato, ker, dokler niso začeli delati, niso poznali tveganj in niso vedeli, kako trdo delo jih čaka. Nekateri so poznali tveganja, a so zaposlitev videli kot varnost v težkih časih.

Na podlagi izkušenj ljudi v petih tovarnah v eni državi razmer ne gre posploševati, opozarjata Christofer Blattman in Stefan Dercon. Ne glede na to zdaj vesta, da industrializacija ni hitra rešitev. Na dolgi rok se razmere za delo in plače res lahko izboljšajo, a pot do tja ni lahka. Na kratek rok imajo delavci malo koristi in so izpostavljeni velikim tveganjem.

Na podlagi tistega, kar sta videla ugotavljata, da podjetja v državah v razvoju potrebujejo boljši srednji menedžment. Lastniki tovarn in investitorji so jima povedali, da je njihova glavna skrb velika fluktuacija, iskanje dobrih menedžerjev, da bi jo zmanjšali, pa najhujši glavobol.

Izboljšati je treba socialno varnost, da ljudem brez upanja za prihodnost ne bi bilo treba sprejeti zaposlitev v slabo vodenih tovarnah. Raziskovalca sta kandidatom, ki niso dobili službe v tovarni, ponudila možnost usposabljanje in denar. Tisti, ki so povečali svojo kmetijsko dejavnost in prodajo na tržnici, so prihodke povečali za tretjino in niso imeli več potrebe, da bi se zaposlili v tovarni.

Industrializacija je še vedno edina pot za izhod iz revščine. Študija je pokazala, da je ta pot lahko veliko hitrejša in bolj varna, če je zagotovljen ustrezen sistem socialnega varstva, vodenja podjetij in uveljavljeni ustrezni sistemi za zaščito delavcev.