"Pse je tukaj dovoljeno imeti v avtu, beguncev ne"

V begunskem taborišču Calais, ki so ga francoske oblasti zravnale z zemljo, razmere nikoli niso bile dobre, a begunci, ki so ga morali zapustiti, so zdaj še na slabšem

Pred več kot pol leta so Francozi begunsko taborišče Džungla pri mestu Calais z buldožerji in ognjem zravnali z zemljo. Za politično elito v Franciji in EU begunski problem tam od takrat ne obstaja več, kar je seveda daleč od resnice.

Mangash, 33-letni Pakistanec, je v Džungli živel dve leti, v Evropo je prišel pred sedmimi leti. Za Independent priznava, da razmere v Džungli nikoli niso bile dobre, a zdaj je prisiljen spati v gozdu samo z eno odejo, brez šotora, v upanju, da ga policija takoj ne bo pregnala. Policisti, ki begunce neusmiljeno preganjajo, pridejo včasih zjutraj, včasih popoldne, včasih ponoči. Od beguncev zahtevajo, da takoj vstanejo in odidejo drugam. Mangash se je pripravljen vrniti v Pakistan, če mu ne bo uspelo priti v Veliko Britanijo, saj so razmere v Calaisu prehude. »Za ljudi tam smo kot živali, obravnavajo nas slabše kot pse. Pse je tukaj dovoljeno imeti v avtu, beguncev pa ne,« pravi. Pove tudi, da so begunci prišli v Evropo zaradi posredovanja Zahoda, Zahodnjaki pa so prepričani, da so slabi ljudje. »Tukaj dobivam čevlje od držav, ki so začele vojne v moji državi,« razlaga.

Mangash je samo eden od več kot 8000 beguncev, ki so jih oktobra lani evakuirali iz Džungle v Calaisu. Medtem ko so nekateri bili sprejeti v begunske centre po Franciji, jih je veliko, med njimi je veliko otrok brez spremstva staršev, prisiljenih spati tako kot Mangash na prostem. Predstavniki humanitarnih organizacij in begunci opozarjajo, da so razmere nevzdržne, a veliko revnih beguncev je prepričanih, da je Calais edina možnost, da bi lahko prišli v Veliko Britanijo, kjer pričakujejo boljše življenje.

Medtem ko so nekateri bili sprejeti v begunske centre po Franciji, jih je veliko, med njimi je veliko otrok brez spremstva staršev, prisiljenih spati na prostem.

Francoska policija z njimi ravna brutalno, poročil o pretepanju in uporabi solzivca je veliko, a policija jih zavrača. Veliko je tudi tveganje, da begunci v teh za človeka nevrednih razmerah zbolijo, postanejo žrtve zlorab in nasilja. Po zadnji anketi Refugee Rights Data Projecta, ki je bila objavljena prejšnji mesec, je več kot 55 odstotkov vprašanih beguncev odgovorilo, da so imeli težave z zdravjem, a samo 50 odstotkov jih je dobilo zdravstveno pomoč. Skoraj polovica je prepričanih, da njihove težave z zdravjem izvirajo iz nasilja in uporabe solzivca. Eden, 23-letni Sudanec je postal slep na levo oko, ker je moral pet tednov čakati, da so mu odstranili košček stekla, ki mu je priletelo v oko, ko je skupina lokalnih prebivalcev s steklenicami napadla begunce.

Organizacija Care4Calais je prejšnji mesec v svojem poročilu izpostavila, da ima zaradi slabih higienskih razmer veliko beguncev garje, glivična vnetja, vnetje obzobnih tkiv. Thomas Chambon, prostovoljec organizacije za pomoč beguncem Utopia56, opozarja še na pomanjkanje primernih oblačil in deževno vreme, zaradi česar so se razmere v zadnjih mesecih poslabšale. Veliko beguncev ima težave s kožo, ker so mesece v mokrih oblačilih in vsak dan veliko hodijo, njihove noge so zato v zelo slabem stanju, imajo glivice in vnetja. Ker so težave s kožo nalezljive, se hitro širijo.

Psihološki problemi so nasploh vse bolj očitni, posebej pri otrocih, ki so brez spremstva staršev. Združitve družin ovira predvsem slaba komunikacija in slabo informiranje o postopkih v skladu z evropsko uredbo Dublin III. Sodelavci organizacije The Refugee Youth Service (RYS) ves čas prejemajo klice obupanih otrok, vse več je samopoškodb. Pred kratkim so klicali zdravstveno pomoč za 17-letnega begunca, ki se je tako hudo samopoškodoval, da je moral ostati na zdravljenju v bolnišnici.

Razmere se slabšajo za vse begunce, zlasti pa po katastrofalnem požaru, ki je prejšnji mesec zajel taborišče v bližini Dunkirka. Od tam vedno več beguncev prihaja v Calais. Aktivisti humanitarnih organizacij opozarjajo, da je zaprtje taborišča Džungla povzročilo, da v javnosti prevladuje občutek, da je problem z begunci rešen. Zato se je zelo zmanjšal obseg donacij. Annie Gavrilescu, regionalna direktorica organizacije Help Refugees, pravi: »Ne moremo več zadovoljevati osnovnih potreb, ker so begunci za javnost v Veliki Britaniji postali nevidni, podpora se zmanjšuje«.

Razmere se slabšajo za vse begunce, zlasti pa po katastrofalnem požaru, ki je prejšnji mesec zajel taborišče v bližini Dunkirka. Od tam vedno več beguncev prihaja v Calais.

Maya Konforti iz humanitarne organizacije L’Auberge des Migrants ugotavlja, da so pred požarom v Dunkirku skrbeli za dobrih 100 beguncev, po požaru je prišlo še 200 do 250 Afganistancev, večinoma so Kurdi. Skrbijo pa tudi za Eritrejce, Etiopijce, nekaj Sudancev in Pakistancev.

Maya Konforti je med redkimi domačini, ki so vrata svojega doma odprli beguncem, da si opomorejo. Po njenih besedah so razmere res hude, ni šotorov, ne stranišč in tušev. Vsak dan v svoj dom sprejme štiri ali pet beguncev, jim omogoči, da se umijejo, najedo, jim opere oblačila, naspijo se lahko v postelji. Čeprav se število beguncev v Dunkirku po požaru zmanjšuje, ker odhajajo v Calais, jih tudi tam veliko, tudi mlade družine, enako kot v Calaisu spi v gozdovih v bližini nekdanjega taborišča.

Adam, 17-letnik iz Eritreje, je prišel v Calais pred kratkim. Pravi, da je tam slabo, a še vedno bolje kot doma v Eritreji, kjer je v drugem letniku študiral računalništvo. V Veliko Britanijo, kjer namerava končati študij, želi priti, ker je tam že njegov oče, ki ga hoče srečati.

Annie Gavrilescu opozarja, da so razmere povsem drugačne, kot trdijo predstavniki oblasti. Neurejene in slabe razmere, v katerih so prisiljeni živeti begunci, so plodna tla za trgovce z ljudmi in tihotapce, da lažje zlorabljajo ljudi, zlasti otroke.