Ne jamrajte

»Ko Italijani hočejo, da bi bila vrata odprta, o tem napišejo 30-stranski traktat,« je ta teden razlagal eden od tistih, ki sodelujejo pri postopkih prodaje NLB. Italijani govorijo, veliko govorijo, vlagajo dopise, prošnje, obiskujejo evropsko komisijo in njene službe, še naprej govorijo, tako dolgo, dokler na drugi strani evrokrati ne kapitulirajo. V želji po miru Italijanom dajo takšno ali drugačno koncesijo.

Težko je sicer preveriti, ali je to res in kako pogosto predstavniki Italije obiskujejo evropsko komisijo ter pri njej lobirajo za svoje interese, je pa vendarle očitno, da ima Italija do težav, ki jo pestijo, drugačen odnos kot Slovenija.

Tipičen primer so banke. Italijanske banke so danes v podobnih težavah, kot so bile slovenske pred štirimi leti. A Slovenija se je pred štirimi leti težave lotila s prošnjo Bruslju, ali banke lahko rešuje. Bruseljski birokratski mlini so tedaj mleli vse leto, nato pa so izmučeni državi le dovolili dokapitalizacijo bank pod izjemno strogimi pogoji. Slovenija je morala privoliti v omejitev poslovanja bank, ki jih je rešila, in obljubiti prodajo.

Italija se je težave lotila drugače. Banke je preprosto dokapitalizirala, težavo je začela reševati, in ko je Evropska unija omenila, da bi to lahko bila državna pomoč, so Italijani rekli, da ni. Da je to zgolj dokapitalizacija. Seveda se s tem dialog ne bo končal, ampak Italijani – kot slišimo iz Bruslja – že vlagajo dolge ugovore, prošnje, govorijo in prepričujejo evropsko komisijo, da imajo prav. Verjetno bodo s tem lobističnim ravnanjem nazadnje uspešni. Predsednik komisije Jean-Claude Juncker je vesel, če ima evropska komisija kakšnega zaveznika.

Slovenija še vedno ne vidi spremenjenih geopolitičnih razmer. Čeprav je ta teden celo predsednik vlade Miro Cerar dejal, da je zavezo Bruslju o prodaji NLB »podedoval od vlade Alenke Bratušek«, ko naj bi bil »premislek o tem šibak«, je po javno znanih podatkih njegova vlada evropski komisiji glede tega vprašanja poslala en sam uradni dopis – prošnjo, ali lahko Slovenija NLB proda v dveh obrokih. Jasno je, da tudi med koalicijskimi strankami narašča nejevolja, ker bomo podarili še eno podjetje. To so dejstva. Ceno NLB je država znižala s tem, ker želi ohraniti četrtinski delež, s tem, ker noben drug posamični lastnik ne sme imeti večjega deleža od nje, ceno znižujejo tudi iztekajoči se roki, predvsem pa omejitve pri poslovanju NLB, ki jih je banki pred leti zaukazala evropska komisija.

A mesto, v katerem bi morala vlada stresati to nejevoljo, ni Ljubljana, temveč Bruselj. Vlada ta teden ni hotela sprejeti predloga finančne ministrice, da bi v sklopu prodaje NLB država prevzela jamstvo za morebitne odškodninske tožbe nekdanjih hrvaških varčevalcev Ljubljanske banke. S tem je jasno sporočila, da si prodaje NLB ne želi.

A če vlada s Cerarjem na čelu res meni, da bi lahko s takšno prodajo oškodovala državljane, naj se dogovori za sestanek pri Junckerju. Ta si danes dialoga želi. Plemenito je, če v Ljubljani nastajajo osnutki nove evropske ustave, bilo pa bi lepo, če bi se vrhovni slovenski politiki poleg tega ukvarjali tudi s konkretnimi, umazanimi posli.