Odškodninske tožbe SDS zoper poslance, ki so zapustili stranko

Poslančev ali strankin mandat?

V sredo se je na novomeškem okrajnem sodišču začelo sojenje v zadevi SDS proti poslancu Zvonku Lahu, v kateri tega njegova bivša politična stranka toži za povrnitev stroškov za izvolitev, potem ko je izstopil iz poslanske skupine oziroma prestopil v poslansko skupino NSi.

Od Laha SDS zahteva vračilo dobrih osem tisoč evrov, kolikor naj bi jih bila porabila za njegovo izvolitev v državni zbor.

Ni prvič, da kaka slovenska politična stranka poziva svoje nekdanje poslance, naj vrnejo mandat. Odhod poslanca oziroma zmanjšanje glasov v državnem zboru je pač za politično stranko dejanska težava. Tudi ni prvič, da SDS od nekdanjih poslancev zahteva vrnitev sredstev, vloženih v volitve oziroma izvolitev. S tem je v preteklosti neposlušnim poslancem grozila že večkrat, lani novembra pa je na sodišču vložila prvo tožbo zoper Andreja Čuša, ki je zapustil poslansko kupino in je zdaj nepovezani poslanec. Čuš pojasnjuje, da je zoper tožbo podal odgovor in da vabila na prvo obravnavo še ni dobil. Torej bo prvo, precedenčno sojenje potekalo na podlagi tožbe zoper Laha, ki je javno večkrat poudaril, da sredstev ne namerava vračati, ker se ni on oddaljil od programa stranke, pač pa stranka sama, in da, če že kdo, bi stranka morala njemu vračati za volitve porabljeni (lastni) denar.

Podlago za takšne tožbe v SDS sicer vidijo v posebni izjavi, ki jo morajo pred volitvami podpisati vsi kandidati na strankini listi. V njej se »zavežejo«, da bodo ob izstopu iz stranke brezpogojno odstopili s položaja poslanca. Takšno »dolžnost« poslancem sicer narekuje tudi statut SDS. Ker Čuš in Lah (niti nihče pred njima) tega nista storila, zahteva SDS od njiju povrnitev stroškov za izvolitev.

Izmed vseh strank so v zadnjih letih izstopi poslancev najbolj prizadeli malo parlamentarno stranko Zavezništvo socialno-liberalnih demokratov (prej Zavezništvo Alenke Bratušek), ki se je v državni zbor prebila z najmanjšim mogočim številom poslancev – s štirimi. Potem ko je stranko zapustila polovica poslancev oziroma dva (Peter Vilfan in Jani Möderndorfer), je poslanska skupina nehala obstajati. Alenka Bratušek pojasnjuje, da gre po njenem mnenju pri prestopu poslanke ali poslanca v drugo poslansko skupino »za prevaro, izdajo volivcev« in da na načelni ravni razume ravnanje SDS, ki od bivših poslancev zahteva povračilo stroškov za izvolitev. A dodaja, da v Zavezništvu poslanski kandidati pred volitvami ne podpisujejo takšne izjave, kot jo poznajo v SDS, in tudi od poslancev, ki sta prestopila v drugi poslanski skupini, niso zahtevali povrnitve stroškov za volilno kampanjo.

Glede na to, da je kakršnakoli »zaveza« k vrnitvi mandata pravno-formalno zagotovo nična (saj mandat pripada poslancu, ne stranki), se zdi, da bo tudi z zahtevo po povrnitvi stroškov izvolitve SDS težko uspelo. Kakorkoli že bo sodišče odločilo v primerih teh dveh poslancev, bo to pomemben precedens za v prihodnje. Sodniki (morda na koncu celo ustavni sodniki) imajo priložnost za utrjevanje predstavniške demokracije – vsakršna odločitev v prid SDS pa bi pomenila formaliziranje oziroma legitimacijo že tako prevelike moči političnih strank.

V 82. členu ustave sicer piše, da so »poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila«. Torej predstavljajo vse volivce, ne le volivce neke stranke, in lahko delujejo po svoji vesti in ne po strankarskih navodilih.