Brizgalna brizga

Televizijska sezona gre h koncu. V soboto se je odvrtel zadnji del nacionalkinega kviza Kdo bi vedel, ki je največji dosežek zabavnega programa pod taktirko urednika Maria Galuniča, v nedeljo pa se je na POP TV poslovila franšizna oddaja Zvezde plešejo.

Kdo bi vedel je kviz z duhovičenjem na poskok. Kakor piše na spletni strani televizije, voditelju Saši Jerkoviću delata družbo dva »izjemno duhovita para«. Polovica vsakega para je eden od stalnih kapetanov, ki so Tilen Artač, Matjaž Javšnik in Miha Brajnik. Če ste se kdaj spraševali, v čem je funkcija javne televizije, vam lahko povemo, da skrbi za to, da ne pozabite, kdo sta Matjaž Javšnik in Miha Brajnik. Tema jokerjema sta se v studiu pridružila pevka Nuška Drašček in pa, če spet citiramo spletno stran oddaje, »soustvarjalec kultnega filma Pr’ Hostar« Dejan Krupić, torej nekakšen slovenski Lynch.

Dvojici sta se pomerili v kvizu z bolj ali manj slaboumnimi vprašanji, ki pa služijo le kot draž, da lahko Javšnik in Brajnik brizgata svoj humor. In kako sta brizgala! Na vprašanje o tem, kaj je »ježeva dilema«, smo lahko slišali odgovor, da to pomeni »auš skoču na babo al nauš«, »pirova zmaga« je, »ko ti žena pove, da imaš največjega na vasi«, žena pa je le druga beseda za »staro napravo za čohanje po hrbtu«. Občinstvo v studiu se je krohotalo, za kar je dobilo nagrado. Tokrat je vsak od gledalcev na svojo diskontno kartico prejel »devetindvajset evrov in še tri cente za povrh«. Ne, to žal ni Javšnikova šala. Vse je res in nikomur ni nerodno.

Dan pozneje so se Zvezde plešejo na POP TV zdele kakor intelektualni in kulturni presežek. Oddaja je bila nežaljiva in artikulirana. Tragedija se je zgodila šele, ko je o plesnem zmagovalcu sezone odločalo ljudstvo. Isto ljudstvo, ki je dan pred tem z diskontno kartico prestrezalo slabe šale. Pomerila sta se Dejan Vunjak, prototip alpskega zapeljivca širokega nasmeha in slabega okusa, ter Denis Porčič Chorchyp, mišičnjak, mojster borilnih veščin in reper. Medtem ko je prvi v finalni točki na poskok nastopil na slabe narodno-zabavne viže svojega pokojnega očeta Brendija in igral na najcenejša in najbolj površinska čustva, se je drugi prelevil v plesalca sodobnega plesa, ki želi povedati svojo zgodbo in preseči okvire lastnih izraznih zmožnosti. Ljudstvo, televizijsko vzgojeno ob cenenem brizganju, se ni moglo odločiti drugače kot za slavljenje ruralnega kiča in cenenega humorja.

Morda je Chorchyp (s pomočjo argumentacije žiranta oddaje Lada Bizovičarja) z enim samim nastopom za razumevanje sodobnega plesa naredil več od večine nacionalkinih poduhovljenih kulturnih oddaj ob poznih nočnih urah skupaj. Ali to pomeni, da je Chorchyp resnično velik umetnik ali pa imamo resnično slabo nacionalno televizijo, presodite sami. Vsekakor pa drži, da je bila pretekli konec tedna franšizna oddaja komercialne televizije v primerjavi z izvirno oddajo nacionalne televizije mojstrovina duha.