Emil Nanut, direktor Kemisa

»Normalno je, da smo zaradi požara izgubili zaupanje«

Emil Nanut nas je sprejel v zdaj že znameniti Kemisovi delovni uniformi, od katere se v teh dneh skoraj ne loči. Ker želi pokazati, da je na podjetje kljub nesrečnim dogodkom ponosen, pojasni. Torkov pogovor je potekal v prostorih sosede Kemisa, vrhniške komunale, kjer so si po požaru uredili začasen štab, v sobi s pogledom na pogorišče.

Kaj se je po vaših predvidevanjih zgodilo? Zakaj je zagorelo?

Na tem področju imam zelo veliko izkušenj, obstaja veliko literature o možnih vzrokih požarov. Nam pa je zagorelo na tistem delu, kjer so bili z vidika možnosti požara skladiščeni manj nevarni odpadki. Dejansko nimamo nobene ideje o vzroku. Spekter možnih vzrokov pa je izjemno širok. Nimamo druge možnosti, kot da počakamo na izsledke policijske preiskave.

Od forenzikov sem neuradno izvedel, da sta pri tovrstnih požarih po navadi najbolj verjetna dva vzroka – vžig električne napeljave ali požig. Kaj se vam zdi bolj verjetno?

Po naravi sem optimist. Nimam sovražnikov. Kemis sicer v tem okolju ima nekaj nasprotnikov, a ne verjamem, da bi šel kdo tako daleč. Imeli smo nameščen videonadzor, a je na žalost tudi to zgorelo. Da bi požar izviral iz električne napeljave, pa prav tako dvomim. Pogost vzrok za požar so tudi različna vzdrževalna dela, a jih tisti dan nismo izvajali.

Direktor inšpekcije za okolje in naravo je izrazil začudenje nad tem, da niste imeli nameščenih avtomatskih sistemov za gašenje. Zakaj jih niste imeli?

Avtomatske sisteme za gašenje smo namestili na vseh področjih obrata, na katerih so shranjeni odpadki, ki pomenijo večjo nevarnost za vžig. Dejansko pa nismo imeli pokritega celotnega območja. Drugod so bili nameščeni javljalniki požara. Tako smo se odločili na podlagi ocene požarne varnosti. Seveda pa bi bila danes ta ocena drugačna. In ob sanaciji obrata bomo protipožarne ukrepe zasnovali na novo.

Kako to, da niste imeli nenehnega nadzora na lokaciji?

Predpisano nam je bilo, da moramo obrat nadzorovati, nikjer pa ne piše, da mora biti za nadzor prisoten človek. Nadzor je bil urejen s kamerami, za redne obhode pa smo imeli sklenjeno pogodbo z varnostno službo. Ob tak sistem se ob pregledih ni obregnil nihče od pristojnih.

Bi razširitev avtomatskega sistema za gašenje in zaposlitev dodatnega človeka za vas pomenila velik strošek?

Z današnjega vidika bi bil seveda ta strošek zanemarljiv. Nikakor pa ni nujno, da bi stalna prisotnost človeka preprečila požar. Lahko bi bil ravno na drugi strani poslopja, lahko bi dremal … Popolne varnosti ni.

Podjetij za ravnanje z nevarnimi odpadki je že več kot deset. Na področju vlada huda konkurenca. Ali to povzroča cenovne pritiske, zaradi katerih je treba varčevati pri varnosti?

Ne morem se strinjati. Stroški za varnost so dejansko vgrajeni v projekte, za katere pride vedno v poštev najboljša dostopna tehnologija. Se pa tehnologija hitro razvija in v času, ki mine od zasnove projekta do izvedbe, so velikokrat že na voljo sodobnejše rešitve.

Hočete reči, da je vaš objekt po osmih letih od odprtja že zastarel?

Razvoj znanj na vseh področjih je danes izjemno hiter. Če si danes kupite avto, bo prihodnje leto že »zastarel«. Bo pa še vedno funkcionalen. In kar je za nas še posebej pomembno – skladen z zakonodajo.

Kako to, da zadrževalnik gasilnih vod ni bil dovolj velik, da bi preprečil razlitje nevarnih snovi v okolico? Na podlagi česa ste določili velikost?

Na tem področju obstajajo določeni standardi in tega izračuna nismo naredili mi, temveč projektanti. Ne bi rekel, da so se njihovi izračuni izkazali za napačne. Vsaka nesreča povzroči, da se ljudje kaj naučimo. Skoraj zagotovo bo požar v Kemisu prinesel višje varnostne standarde za vse. In tako je tudi prav.

Gasilci so se pritoževali, da so bile intervencijske poti zabasane z odpadki in da niso vedeli, kje so shranjeni kateri odpadki.

Uporabili ste množino. Sam sem to slišal od enega samega gasilca. Od več gasilcev sem dobil pisma podpore, v katerem hvalijo naše dolgoletno sodelovanje. Imeli smo veliko skupnih vaj. Zelo sem vesel, da ob požaru ni bilo nobene hujše poškodbe in da so gasilci odlično opravili svoje delo. Brez tega sodelovanja bi se lahko izteklo bistveno slabše.

Po kakšni logiki je bil obrat za ravnanje z nevarnimi odpadki umeščen v neposredno bližino naselja, območja Natura 2000 in pomembnega vodotoka – Ljubljanice?

Območje Tojnice ima svojo zgodovino. Gre za degradirano območje, kjer je včasih stala deponija odpadkov, kjer so odlagali tudi nevarne odpadke. Občina ga je v svojih načrtih opredelila kot primerno območje za komunalno infrastrukturo. Poleg nas so tu še vrhniška komunala, podjetje Saubermacher in občinska čistilna naprava. Gre za komunalni kompleks, ki je bil na območje umeščen v času, ko Nature 2000 še ni bilo. Rekel bi, da je bila industrijska cona optimalno umeščena v prostor. Bolje graditi na degradiranem območju kot uničiti še dodatna zemljišča.

Kako poteka sanacija?

Dva dni po požaru se nismo smeli dotikati ničesar, ker smo čakali na forenzično preiskavo, prav tako pa so gasilci še vedno nadzorovali in hladili nekaj žarišč požara. Takoj potem pa smo začeli zbirati ostanke pogorelih odpadkov in jih pripravljati za odvoz v sežigalnico v tujino. Del naše dejavnosti bi začasno radi izvajali tako, da odpadke prevzamemo pri povzročitelju in jih odpeljemo naravnost v tujino. Trenutno imamo popolno prepoved prevzemanja odpadkov, tudi če jih sploh ne bi pripeljali na Vrhniko. Na pogorišče pa lahko dovažamo tiste odpadke, ki so v pomoč pri pripravi ostankov požara v obliko, ki je primerna za sežiganje. Čim prej bi radi tudi usposobili del obrata, ki v požaru ni bil poškodovan, a zaradi pogorele električne napeljave ne deluje. Upamo, da nam bo v treh tednih uspelo vnovič zagnati vsaj del dejavnosti.

Pa res pričakujete, da boste dobili zeleno luč od države?

Okoljevarstvenega dovoljenja nam niso vzeli. Za zdaj ni bilo ugotovljeno, da bi v fazi delovanja kršili katerega od predpisov.

»Vsaka nesreča povzroči, da se ljudje nekaj naučimo. Skoraj zagotovo bo požar v Kemisu prinesel višje varnostne standarde za vse. In tako je tudi prav.«

V okoljevarstvenem dovoljenju piše, da morate poskrbeti za zajemanje gasilnih vod in strupenih snovi. Tukaj gre za evidentno kršitev.

Govoril sem o fazi delovanja. Eno je normalno delovanje, drugo pa je izredni dogodek. Ko se zgodi nesreča, je težko reči, da morajo vsa pravila delovati.

Kako to mislite?

Če bi puščal ventil, če bi počil kateri od rezervoarjev, bi se snovi v vsakem primeru ulovile v zadrževalnikih. Drži, da v dovoljenju piše, da je treba zajeti tudi vse požarne vode. Vse projektne zasnove smo dali v pregled vsem pristojnim ustanovam. Nobenih pripomb o premajhni velikosti zadrževalnikov nismo dobili. Pri prostornini lovilnih bazenov smo celo presegli predpisane velikosti. Na koncu se je žal izkazalo, da v tem primeru to ni bilo dovolj.

Zakaj?

Gasilci, še enkrat se jim zahvaljujem, so vložili izjemne napore v obrambo dela obrata, v katerem so lahko vnetljive snovi. Nenehno so s treh strani z vodo hladili požarno steno, ki je te odpadke ločevala od požara. In poraba vode je bila tako velika, da se je olje, ki plava na vodi, razlilo čez rob in v Tojnico.

Se v prihodnje še vidite na Vrhniki?

Na vsak način.

Prebivalci vas po izjavah sodeč nočejo več. Tudi župan vam je odrekel podporo. Res vidite priložnost za sobivanje?

Kot sem že rekel, sem optimist. Ves čas smo delovali pošteno in po predpisih. Vsi podatki kažejo, da v času obratovanja nismo imeli nikakršnih pomembnih vplivov na okolje. Normalno je, da smo zaradi požara izgubili zaupanje. Veliko dela bo potrebnega, da ga bomo spet vzpostavili. V Sloveniji na leto proizvedemo več kot 100 tisoč ton nevarnih odpadkov in nekdo mora poskrbeti zanje. Dejstvo pa je, da je učinek »ne na mojem dvorišču« v Sloveniji vse bolj izrazit in da številni to izkoriščajo za različne namene.

Kako si predstavljate vnovično pridobivanje zaupanja? Kot sam vidim, bi nadaljevanje dejavnosti Kemisa na tej lokaciji okoliškim prebivalcem pomenilo nenehen vir stresa in strahu. Izselitev Kemisa je pogoj za rehabilitacijo skupnosti.

Absolutno še enkrat poudarjam, da nam ne bo lahko. A zavedati se morate, da so najglasnejši vedno tisti, ki so proti. Tisti, ki se zavedajo, da so nevarni odpadki dejstvo in da nekdo zanje mora poskrbeti, so raje tiho.

Ali so po vašem mnenju ljudje upravičeni do odškodnine?

Vsaka škoda mora biti dokazana. Zavarovanje imamo urejeno na ravni celotne skupine Gorenje. Zahtevke smo že začeli sprejemati. Vse bomo obravnavali in vse utemeljene zahtevke bomo tudi izplačali.

Kaj je za vas utemeljen zahtevek?

Na to vam ne znam odgovoriti. To je v domeni zavarovalničarjev.

Tukaj obstaja zelo veliko sivo področje. Nastala je velika psihološka škoda, ki jo je težko dokazati, morebitne zdravstvene posledice pa se lahko pojavijo šele čez nekaj desetletij.

Strinjam se z vami. Izkušenj s tem v Sloveniji nimamo. To bo precedens, na katerem se bomo vsi učili. Zelo mi je žal, da se je to zgodilo. Sočustvujem z okoliškimi prebivalci, s sosedi, z Vrhniko. Pa ne samo zaradi škode, ampak tudi zaradi slabih informacij o škodljivih učinkih požara. Po 14 dneh jim še vedno ne morem z gotovostjo dokazati, da so učinki sicer bili, a so majhni. Nikakor ne gre za katastrofo. Požar v Kemisu ni bil nič izjemnega. Če gorijo hladilniki, če gorijo avtomobili, se prav tako sproščajo nevarne snovi. Vsak požar ima posledice. Očitno bo požar v Kemisu postavil nove standarde za ukrepanje in nadzor onesnaženja po požarih.

Preberite tudi:

• Posledice onesnaženja. Kako živeti z dioksinom? Piše Staš Zgonik.
• Državljani proti Kemisu in državi. Prizadeti prebivalci zaradi ekoloških katastrof niso brez pravne varnosti, čeprav v Sloveniji še vedno ni omogočena skupinska tožba. Piše Peter Petrovčič.
• Veliki biznis z nevarnimi odpadki. V vse drznejši tekmi s slovenskimi odpadki kujejo dobičke Kitajci, Rusi, Avstrijci in Slovenci, država pa zanje niža okoljske standarde. Piše Borut Mekina.