Jlin: Black Origami

Producentka iz Indiane Jerrilynn Patton alias Jlin je pred izidom druge plošče prek družabnih omrežij potarnala, da ni ena tistih kreativcev, ki so vsak dan sposobni ustvariti po pet ali deset komadov. »Vsak dan je bitka in vesela sem že, če mi na dan uspe sestaviti le nekaj delčkov komada ...« je zapisala. No, ko slišite njene mojstrsko izklesane elektronske skulpture, to, da v glasbo vlaga ogromno časa in premisleka, pravzaprav postane samoumevno. Tako izdelanih zamisli in jasne glasbene vizije resnično ne slišimo pogosto.

Obliko njenih nenehnih ritmičnih preobrazb in natančnega upogibanja zvočnih drobcev na sledi izročil, ki so jih postavili DJ Rashad, RP Boo, Traxman in še nekateri chicaški mojstri footworka, skoraj lahko otipamo. Nove plošče Black Origami zato ne bi mogla poimenovati bolje. »Black« (črn) kot iskanje nečesa lepega v estetiki temačnosti in črnine ter hkrati aluzija na izraz, izoblikovan v ameriških urbanih skupnostih temnopoltih. Ter »origami« kot japonska umetnost prepogibanja papirja v zapletene skulpture in aluzija na orientalske zvočne vzorce.

Če Jlin še ne poznate, za to obstaja dober razlog. Resda je njen izjemni prvenec Dark Energy pred dvema letoma pristal na številnih lestvicah najboljših albumov, toda hkrati je njena glasba pisana predvsem na posluh elektronskih gurmanov. Precej večje pozornosti je bila deležna šele ob koncu lanskega leta, ko je nekaj njenih skladb v setu pred večdesettisočglavo množico v Hustonu zavrtel elektronski mag Aphex Twin. Bržkone je tudi to prispevalo k velikemu zanimanju ob izidu njene nove plošče in k hvalospevom, ki Black Origami upravičeno uvrščajo med najboljše elektronske albume zadnjih desetih let.

Ja, Jlin je po zgolj dveh letih in dveh ploščah uspelo izoblikovati povsem svoj, takoj prepoznaven izraz, ki se slogovno navezuje na preteklost in hkrati drzno pogleduje v prihodnost. Intenzivna, tesnobna in kompleksna podoba ritmičnih ekskurzij na prvi posluh morda učinkuje pregovorno mehansko in hladno, toda ko se znebite predsodkov in spontano začutite utrip pod površjem, hitro postane jasno, da gre v resnici za izjemno čutečo, telesno glasbo. Ne naključno. Jlin je po izidu prvenca začela tesno sodelovati z Avril Stormy Unger in zdi se, da je prav gibanje te plesalke indijskega rodu močno zaznamovalo glasbo, ki navdihuje vedno več avantgardnih koreografov.

O tem, da je Black Origami eden večjih glasbenih presežkov zadnjih let, ni nobenega dvoma. Plošča resda ponudi poenoteno zvočno podobo, a je ta tako posebna in izvirna, da je to prej njena prednost kot slabost. Tudi zaradi Jlininega izjemnega občutka za pisanje skladb, ki zaživijo v oblikah prefinjenih, drznih, strašljivih in hkrati osupljivo lepih zvočnih origamijev.