Dr. Tvrtko Jakovina, hrvaški zgodovinar

»Vlada z branjenjem Thompsona igra na pritlehna čustva skrajnega dela volilnega telesa«

Zgodovinski revizionizem, prikrit ali manj prikrit, z namenom rehabilitacije izdajalcev, zlasti pa njihovih voditeljev, ki so med 2. svetovno vojno – domnevno zaradi strahu pred nevarnostjo uvedbe (stalinistične) komunistične ureditve ali le zaradi sebične želje po ohranitvi položaja cerkve in vladajočega razreda ter njune ideologije v družbi – sodelovali z nacisti ali fašisti, je že nekaj let v marsikateri (vzhodno)evropski državi orodje za notranjepolitično obračunavanje. To velja zlasti za države, nastale na pogorišču nekdanje Jugoslavije, ki zaradi različnih zgodovinskih in političnih okoliščin niso zares ovrednotile svoje polpretekle zgodovine. Del politike, zlasti politiki z desnega političnega pola, to izkorišča za poglabljanje razdora v narodu, ne oziraje se na stvarne gmotne težave, ki tarejo te družbe in njihove pripadnike.

Posledice teh procesov so še posebej pogubne na Hrvaškem, kjer se je – to so nekateri politiki tiho dopuščali, če že ne spodbujali – v zavesti dela državljanov ideologija domovinske vojne iz devetdesetih let prejšnjega stoletja prikrito prepletla z zločini kvizlinške ustaške tvorbe Neodvisne države Hrvaške (NDH) iz 2. svetovne vojne. Hrvaški mediji nenehno poročajo o primerih pojavljanja ustaške ikonografije, vrh hrvaške politike pa to tiho dopušča. Ustaško geslo »Za dom spremni« (Za dom pripravljeni) se je znašlo celo na spomeniku žrtvam ustaškega nasilja v taborišču smrti Jasenovac, pred tednom so ga vzklikali celo zagrebški dijaki na maturantski paradi. To ne preseneča, saj po izsledkih raziskave zagrebškega Inštituta za družbene raziskave in hrvaške nevladne organizacije GONG, opravljene leta 2015, kar 71 odstotkov hrvaških dijakov meni, da NDH ni bila fašistična tvorba. Po mnenju Miodraga Linte, predsednika Zveze Srbov, k profašistični drži mladih Hrvatov precej prispeva priljubljeni pevec Marko Perković - Thompson, ki v nekaterih pesmih poveličuje ustaške pokole Srbov.

O vzrokih, razlogih in smotrih revizije polpretekle zgodovine ter perpetuiranja kvizlinške ideologije na Hrvaškem in drugod smo se pogovarjali z dr. Tvrtkom Jakovino (roj. 1972), uglednim profesorjem zgodovine na zagrebški Filozofski fakulteti. V fokusu njegovega proučevanja je zgodovina 20. stoletja, zlasti pa se posveča razčlenjevanju zunanje politike nekdanje Jugoslavije in gibanja »neuvrščenih«. Dr. Jakovina, ki se je izobraževal tudi v ZDA, je bil član Sveta za zunanjo politiko in mednarodne odnose predsednika Republike Hrvaške Iva Josipovića, sicer pa redno nastopa v hrvaških medijih: piše kolumne za Jutarnji list, Tportal in Globus, še nedavno pa je na hrvaški nacionalni televiziji vodil oddajo Tretja zgodovina.

Nerazčiščen odnos do zgodovine, zlasti vrednotenje ravnanja kvizlingov med 2. svetovno vojno, je zadnja leta na Hrvaškem in tudi drugod postal orodje za notranjepolitična obračunavanja. V preteklosti so bili zgodovinarji z Balkana s svojo interpretacijo zgodovine po nacionalnem ali ideološkem ključu prej del problema kot rešitve. Koliko so krivi, da preteklost ni ustrezno ovrednotena?

Jasno je, da nekateri narodi bolj kopljejo po svoji zgodovini in so z njo bolj obremenjeni kot drugi. Toda ne morem razumeti, zakaj posamezni zgodovinarji – nekateri so bili moji študenti ali kolegi –, ki so imeli najpomembnejše položaje v državi, svojega znanja o preteklosti niso uporabili za to, da bi bolje upravljali sedanjost, ampak so se vključili v ta obračunavanja. Zato je naš pogled na zgodovino zožen. Ne na celotno 20. stoletje, ampak le na odnose s Srbi in Srbijo, na zgodovino Jugoslavije, predvsem pa na dogajanje maja 1941, ko je nastala NDH. V bistvu ni pravih razprav o preteklosti. Če bi bile, bi imeli o nekaterih poglavjih naše zgodovine veliko raziskav in knjig, tako da Romanu Leljaku, svetovalcu za arhive politične skupine Most, ne bi bilo treba neprestano gostovati v televizijskih oddajah hrvaške desne politične opcije. Sicer pa danes nočemo resnega ukvarjanja z zgodovino, ampak potrebujemo le segmente pričevanj za dosego dnevnopolitičnih ciljev.

Tudi v drugih evropskih državah, zlasti v vzhodnoevropskih, je na pohodu konservativna revolucija kot poskus uveljavitve kolektivne identitete na starih in ozkih elementih naroda, katerega del je seveda utrjevanje pripadnosti na stvarnih ali lažnih zgodovinskih temeljih. Neizogiben produkt teh procesov sta izključevanje »neavtohtonih« delov prebivalstva in strah pred tujci, zlasti begunci, kar je novodobni fašizem. A vendar nikjer v Evropi ni zaslediti tako odkritega simpatiziranja s kolaboranti nacistov in fašistov. V to temo si ne upata drezati niti Poljak Kaczyński niti Madžar Orbán. Zakaj je to mogoče na Hrvaškem? Katere varovalke, ki varujejo demokracijo pred zlorabo pravice do svobode govora, so popustile in zakaj? Kje je izvorna napaka?

Drži. V nobenem od režimov v vzhodni Evropi, ki so po nekaterih sestavinah bili ali so blizu prejšnji hrvaški ultrakonservativni vladi Orešković-Karamarko, ni takšnega tipa zgodovinskega revizionizma. Ni ga na Poljskem, saj je njihov zgodovinski revizionizem usmerjen zlasti v spreminjanje odnosa do judovskega prebivalstva. V nekaterih elementih ga lahko zaznamo na Madžarskem. Toda popolno postavljanje na stran poražencev, ki so ga letos zaznali tudi nekateri avstrijski in švicarski mediji, je značilno samo za Hrvaško, kar je samomorilsko in slaboumno početje. To pomeni, da si je Hrvaška, ki bi lahko še veliko bolj kot druge države poudarjala svoje antifašistično gibanje, sama zvezala roke. Zato izgublja zaveznice v svetu. S svojim početjem se je popolnoma osamila. Z novim besednjakom se je spremenila v državo, kjer je govor le o žrtvah iz maja 1945, hkrati pa zavrača tradicijo in pridobitve boja proti fašizmu. Takšna stališča sprejema država, ki se hoče zavestno osamiti v svetu. Takšna stališča zagovarjate, če hočete poglobiti delitve v lastnem narodu, kajti sprave v narodu ne morete udejanjiti s prevrednotenjem vloge poraženega ustaškega režima v 2. svetovni vojni. Paradoks je, da na Hrvaškem nihče ne trdi, da partizani niso storili zločinov, da je bila njihova vloga samo pozitivna ali da je bila Jugoslavija raj na zemlji. Takšnih ni.

Za desno ideološko in politično pripadnost, ki vključuje velik del prebivalstva, je postalo skrajno hrvaštvo sopomenka za dobrega državljana. Biti državljan v tej perspektivi pomeni biti najprej domoljub.

Torej nekatere politične stranke namerno in zaradi sebičnih interesov drezajo v preteklost, da se jim ni treba ukvarjati z izzivi 21. stoletja?

Za populiste je to najlažje. Vendar krivde za poskus revizije zgodovine ne moremo iskati le v političnih strankah, ampak tudi pri zgodovinarjih, ki niso ustrezno opravili svojega dela. Zato so se na političnem prizorišču znašle skrajne konservativne skupine, ki jih na Hrvaškem podpira dobršen del katoliške cerkve. Ta zagovarja skrajno konservativna mnenja o razvoju družbe, nasprotuje nauku papeža Frančiška in dopušča delovanje hrvaške politične desnice, ki nasprotuje udejanjanju manjšinskih narodnih pravic in zanika vse, kar je bilo dobrega v razvoju družbe med letoma 1945 in 1991. Danes tako rekoč ni mogoče normalno razpravljati o preteklosti, kajti če trdite, da je bilo v Jugoslaviji tudi kaj dobrega, vas bodo obtožili jugonostalgije, titofilije ali česa podobnega.

Koga prepričajo mnenja, ki jih zagovarjajo takšne stranke? So med volivci skrajnejših desnih strank res manj izobraženi in ljudje, ki živijo na podeželju? Tudi v Franciji in Nemčiji imajo takšne stranke največ podpore v teh slojih prebivalstva.

Raziskave javnega mnenja kažejo, da so Le Penovo, ki zagovarja nekatera podobna stališča kot naše stranke, volili manj izobraženi. So pa bili med njenimi volivci tudi ljudje, ki so nezadovoljni z razmerami v družbi zaradi drugih razlogov. Teh etablirana politika ne nagovarja. Tudi Trump se je »prodajal« kot opozicija etabliranim elitam, čeprav je sam del elite, morda ne politične, vsekakor pa elite, celo bolj od kariernih politikov, s Clintonom vred, ki so politično pot začeli kot navadni državljani. Argument, da volivci volijo »nove obraze«, ljudi, ki ne pripadajo etabliranim strankam, torej ne drži. Dejstvo pa je, da v zahodnoevropskih državah, ki jih na Hrvaškem še vedno idealizirajo, ni stranke, ki bi tako kot na Hrvaškem zatajevala nekatera poglavja iz polpretekle zgodovine, saj se zavedajo, da jih to lahko vodi v slepo ulico. Dejstvo je tudi, da je pri nas delitev med politično levico in desnico neustrezna. Pri nas si levičar, če se zavzemaš za pravice pripadnikov manjšin, če se zavzemaš za odprtost v družbi in ne pljuvaš po vsem, kar se je dogajalo v Jugoslaviji. Za desno ideološko in politično pripadnost, ki vključuje velik del prebivalstva, pa je postalo skrajno hrvaštvo sopomenka za dobrega državljana. Biti državljan v tej perspektivi pomeni biti najprej domoljub. Takšno opredelitev zagovarjajo naše največje desne stranke. Z Andrejem Plenkovićem, novim vodjem HDZ in sedanjim premierom, se je takšna opredelitev politične desnice sicer malce omilila, vendar je politična platforma HDZ dovolj široka, da se v njej najdejo tudi skrajne nacionalistične skupine. Zato je v hrvaški politični mainstream prišlo celo tisto, kar bi moralo biti daleč na margini družbe. Zaradi tega hrvaško politično prizorišče ni zdravo.

Verjetno so bili tudi zaradi takšnih skupin vodilni hrvaški politiki »zaskrbljeni« ob prepovedi koncerta kontroverznega pevca Thompsona v Sloveniji. Njegove koncerte so prepovedali marsikje v Evropi, saj so na njih ustaški simboli, pesmi pa nedvoumno spodbujajo k nasilju, čeprav sam trdi, da njegov svetovni nazor vključuje le »boga, družino in domovino«. Simbol česa je Thompson in kaj menite o odzivu hrvaških oblasti na prepoved koncerta v Sloveniji?

Nedoumljivo je, da ne rečem sramotno, da se za koncert nekega ljudskega pevca – ne glede na čas politične kampanje, v katerem so se tako odzvali – angažirajo predsednica republike, ministrica za kulturo, predsednik vlade in hrvaški helsinški odbor. Morda bi jih še nekako razumel, če bi tako ravnali ob prepovedi Thompsonovih koncertov na Nizozemskem, v Nemčiji, Avstriji in Švici. Pa niso. Sicer pa: namesto da bi se vlada ukvarjala z Agrokorjem, ki je zapustil šest milijard evrov dolga, kar hudo ogroža celotno gospodarstvo, z branjenjem Thompsona igra na pritlehna čustva skrajnega dela volilnega telesa. Thompsonova glasba zagotovo ničesar ne prispeva k zbliževanju v narodu. Morda on misli, da zbližuje ljudi na podlagi »boga, družine in domovine«, toda sam menim, čeprav nisem veren, da bi moralo biti razumevanje boga, družine in domovine povsem nekaj drugega od tega, kar nam ponuja Thompson.

Protijudovske pogrome so ustaši pri nas organizirali sami in brez vmešavanja od zunaj sprejeli tudi rasne zakone. Do samega konca so upoštevali interese nacizma.

Zakaj voditeljem hrvaške države ne uspe odločno zavrniti ustaštva, kot sta to storila Stjepan Mesić in Ivica Račan? Povedno je, da se lani predsednica Kitarovićeva ni udeležila komemoracije v Jasenovcu, največjem ustaškem morišču med 2. svetovno vojno, in je šele po posredovanju ameriškega zunanjega ministrstva zmogla dejati, da »NDH ni bila neodvisna in niti malo ni varovala interesov hrvaškega naroda, ustaški režim pa je bil zločinski«. Judovska skupnost se z njo ni hotela sestati, ker »ni pravočasno obsodila ustaškega režima«. Občutek je, da tukaj vendarle ne gre za simpatiziranje z ustaško državo, ampak za – kakor pri Thompsonu – njeno zapleteno razmerje tudi z dediščino domovinske vojne?

Kot na dlani je, da bo vsako povezovanje domovinske vojne iz devetdesetih let prejšnjega stoletja z 2. svetovno vojno na način, kot to poteka v naši državi, slabo vplivalo na vrednotenje same domovinske vojne, na kateri hrvaške oblasti utemeljujejo svoj obstoj. Domovinska vojna je testament nove hrvaške republike. Če vanjo vpletamo ustaštvo, torej v 2. svetovni vojni poraženo fašistično vojsko, to hrvaški državi in njenim ljudem ne bo prineslo nič dobrega niti danes niti v prihodnosti. S tem spoznanjem se bodo morali prej ali slej odgovorno spoprijeti naši politiki. Za zdaj do tega očitno še niso prišli. Res je, da je predsednica države, sicer le enkrat, zaradi pritiska ameriške diplomacije obsodila ustaški režim. Povedno pa je tudi, da tuji diplomati pri nas zadnje tedne z udeležbo na spominskih slovesnostih za žrtve vojn, v katere so bile vpletene tudi njihove države, poskušajo Hrvaški dati zgled, kako ravnati v takih primerih. To bi morali nekdanji diplomati v vrhu državnih struktur – Kitarovićeva je bila zunanja ministrica, prav tako zdajšnji predsednik parlamenta Gordan Jandroković, predsednik vlade Plenković je bil pomočnik zunanje ministrice, šef njegovega kabineta pa diplomat in nekdanji obrambni minister – doumeti. Tuji diplomati so bili tudi na komemoraciji v Jasenovcu, ki je ni pripravila država. Predstavniki naše države se namreč udeležujejo le uradne spominske slovesnosti, ne pa slovesnosti, ki jih pripravljajo Judje in Srbi. To je jasno sporočilo zagrebškim oblastnim strukturam, kako ravnati. Morda se vrhovi naše oblasti bojijo odziva skrajnih političnih skupin, če bi ravnali drugače, ali pa stranke na desnici, zlasti HDZ, niso daleč od njihovega presojanja.

Predstavite nam, prosim, zgodovinska dejstva. NDH, ki jo je vodil Ante Pavelić, je bila svojevrstna tvorba in formalno dejansko prva hrvaška država nove dobe. Vanjo so bili vključeni skoraj celotna Hrvaška, Bosna in Hercegovina, del Srbije in tudi Slovenije, italijanska sta bila le del Dalmacije in Istra. Kaj je bila NDH?

Ante Pavelić je bil protežiranec fašistične Italije, ki so ga tudi nacisti izkoristili za svoje namene. Nemci so leta 1941, po prihodu v Zagreb, igrali premeteno igro. Najprej so skušali k sodelovanju privabiti Hrvaško kmečko stranko, ki jo je vodil Vladko Maček. Toda ta je naciste zavračala, prav tako kraljeva vlada v Londonu, v njej so bili hrvaški, srbski in slovenski politiki, ki so – tako kot HSS – podpirali jugoslovanskega obrambnega ministra Dražo Mihailovića. Ko je pobuda HSS propadla, so se nacisti obrnili k italijanskemu protežirancu Anteju Paveliću, ki je bil že od leta 1929 nasprotnik tedanjega jugoslovanskega režima in države. Kmalu po napadu na Jugoslavijo leta 1941 je z maloštevilno skupino privržencev iz Italije prišel v Zagreb in prevzel oblast. Njegov režim ni povsem primerljiv z drugimi kvizlinškimi režimi po Evropi. Na Slovaškem, denimo, v Bolgariji in na Madžarskem odnosa do Judov in pripadnikov drugih narodov niso spremenili v »homemade« grozodejstva. Protijudovske pogrome so ustaši pri nas organizirali sami in brez vmešavanja od zunaj sprejeli tudi rasne zakone. Ustaši torej niso bili, četudi je bila njihova oblast od znotraj kaotična, nekakšna gverila, temveč režim, ki je do samega konca upošteval interese nacizma. Zgovorno je, da je bila NDH zadnja Hitlerjeva zaveznica. Četudi je bil Dunaj osvobojen 13. maja 1945, Budimpešta pa je bila že od februarja v rokah Rdeče armade, je ustaška oblast v Zagrebu še vedno govorila o čudežu, ki naj bi se zgodil. Seveda ga ni bilo od nikoder. Tudi vojne med Sovjetsko zvezo in ZDA, ki so jo napovedovali, ni bilo takrat in kasneje prav tako ne. Ante Pavelić je torej odigral svojo zgodovinsko vlogo. Nemcem, ki so mu dali oblast, je omogočil, da so se ob koncu vojne umaknili iz jugovzhodne Evrope. Seveda je zaradi takšnega ravnanja v neprijeten položaj postavil vse tiste civiliste, ki so mu sledili na pohodu proti zahodni Evropi, saj jih ta ni sprejela, ampak jih je vrnila jugoslovanskim oblastem. Zgodba o naravi ustaške oblasti se kaže v likvidaciji ogromnega števila lastnih državljanov, predvsem Srbov, 82 odstotkov judovskega prebivalstva in skoraj vseh Romov.

Ustaško gibanje se je sicer razvilo že pred 2. svetovno vojno. Zakaj so Judje, Romi in seveda zlasti Srbi za ustaše postali nezaželeni? Kakšni so bili odnosi med temi etnijami, zlasti med Hrvati in Srbi, pred nastopom ustaškega gibanja?

Odnosi med Srbi in Hrvati so znotraj Kraljevine Jugoslavije imeli kar precej problematičnih faz. Zadnja takšna faza se je končala leta 1939 z ustanovitvijo banovine Hrvaške, ki je bila plod pogajanj med Hrvati in Srbi. Z oblikovanjem nove skupnosti je bila zadovoljna tudi takrat na Hrvaškem prevladujoča Hrvaška kmečka stranka (HSS). Ustaško gibanje pa je bilo proti kakršnikoli zvezi jugoslovanskih narodov, saj se je primarno oblikovalo kot protisrbsko gibanje, ki je kulminiralo v grozotah Jasenovca. Ustaši niso ubijali zato, ker so jim to naročili nacisti, temveč je bil Jasenovac »homemade«, drugi narodi niso imeli taborišč takšnega tipa. Tega mračnega poglavja naše zgodovine se še nismo zares dotaknili, saj očitno kot družba zaradi dogajanja v devetdesetih letih nismo sposobni objektivno ovrednotiti takratnega dogajanja in svoje odgovornosti zanj. Čaka nas še veliko dela. Tudi o odnosu s Srbi in Srbijo nimamo resnih študij. So le fraze. Takšnega premisleka pa ne pričakujem od nedavno ustanovljene komisije za soočanje – kot pravijo – z nedemokratičnimi režimi. Takšna komisija lahko zgodovinarjem predlaga raziskovalne projekte, ne more pa sama ovrednotiti zgodovinskih dogodkov. Zgodovina se pač ne piše z dekreti, z ukazi z vrha.

Tudi zato verjetno še ni mogoče reči zadnje besede o Jasenovcu, zloglasnem hrvaškem taborišču smrti, po surovosti povsem primerljivem z nacističnimi. Še vedno se manipulira s številom mrtvih v njem. Kaj so neizpodbitna zgodovinska dejstva? 

Manipulacije s številom ubitih v Jasenovcu se pojavljajo že od konca Jugoslavije. V Srbiji, zlasti pa v Republiki srbski – del taborišča je namreč v tej entiteti BiH – še vedno trdijo, da je bilo v njem ubitih 700 tisoč ljudi. To je močno pretirano. Na podlagi zgodovinskih raziskav lahko z vso gotovostjo rečemo, da žrtev ni bilo več kot sto tisoč. Ta čas lahko dokažemo, da je v Jasenovcu umrlo 83 tisoč ljudi. Pravo število žrtev je težko ugotoviti, saj za Rome, pa tudi velik del srbskega kmečkega prebivalstva pred vojno ni bilo verodostojnih popisov prebivalstva. To so dejstva.

Pojavila se je zgodba o komunističnem taborišču v Jasenovcu, v katerem naj bi bile jugoslovanske oblasti likvidirale ogromno ljudi, zlasti Hrvatov. Prodajajo jo tudi katoliški duhovniki.

Kaj se je zgodilo z Jasenovcem takoj po vojni?

Pojavila se je zgodba o komunističnem taborišču v Jasenovcu, v katerem naj bi bile jugoslovanske oblasti likvidirale ogromno ljudi, zlasti Hrvatov. Prodajajo jo tudi katoliški duhovniki, zlasti najradikalnejši škof iz Siska, vendar ni dokazljiva. O obstoju taborišča ni niti enega zapisa, nobenega pričevanja, nihče ni nikoli nič slišal o tem. S takšno zgodbo, ki nam jo zdaj vsiljujejo, skušajo seveda relativizirati ustaške zločine, saj ravnanja Anteja Pavelića pač ne morejo upravičiti. Očitno skušajo storiti vse za »izenačitev« totalitarizmov 20. stoletja z namenom preoblikovanja hrvaške zgodovine 20. stoletja. Hrvati naj bi bili žrtve nasilja v Kraljevini Jugoslaviji, med vojno, v komunistični Jugoslaviji in v domovinski vojni, v kateri smo bili do vratu v krvi. To je zastrašujoča podoba.

Zgodovinska znanost je pravzaprav dokazala, da je šlo za genocid nad nehrvaškim prebivalstvom. Zločin, primerljiv s holokavstom in drugimi grozotami. Breme zavedanja, da je tvoj narod sposoben genocida, je težko nositi.

Namen zdajšnje revizije preteklosti je spremeniti Hrvate v žrtve zgodovine. Pa niso bili samo žrtve. Enako velja za številne druge narode. Preprosto ne morem razumeti, zakaj nekdo leta 2017 misli, da mu bo prizadevanje za spremembo izida 2. svetovne vojne koristilo. To je mogoče samo v politiki, kot je ta čas zastavljena na Hrvaškem, ko je Thompson pomembnejši od zastojev na mejnih prehodih, spominska plošča v Jasenovcu – na njej je še vedno ustaško geslo »Za dom spremni« – pa lahko pomembno vpliva na izide lokalnih volitev. To je nezrela politika. Zagotovo nas ne bo napravila srečnejših.

Kakšna je vloga hrvaške katoliške in srbske pravoslavne cerkve v procesih ustvarjanja sovraštva med Srbi in Hrvati?

Nobena izmed verskih skupnosti med vojno v devetdesetih letih ni delovala skladno s poslanstvom, ki ga je – če tako rečem – prejela od boga. Redko so ponudile roko nasprotni strani, pogosto pa so delovale nacionalno in versko izključujoče. Danes predstavniki hrvaške cerkve nenehno govorijo o položaju cerkve v času komunizma, čeprav so bili tedaj ljudstvu precej bližje, kot so danes. Da hrvaška RKC zagovarja drugačna stališča kot papež Frančišek, izpričuje tudi dejstvo, da nobeden izmed hrvaških duhovnikov ni prišel v Albanijo, ko jo je papež obiskal. Jasno je, da sedanje ravnanje vrha RKC ni v sozvočju s stališči in sentimentom hrvaškega klera. To zapleta razmerja na hrvaškem političnem prizorišču, kjer je katoliška cerkev, ki se enači z desnimi strankami, vpliven dejavnik. Vsilila je formulo, da je pravi Hrvat katoličan. Kdor to navezo problematizira, dobi oznako jugonostalgika, sovražnika Hrvatov ali pa Hrvata, ki sovraži samega sebe. V takšnih razmerjih ni mogoče vzpostaviti dialoga, to pa še poglablja razdor v narodu, ki je danes globlji kot pred desetimi ali 20 leti. S to težavo bi se morale spoprijeti politične elite, odgovornost pa bi morala prevzeti tudi cerkev.

Danes mediji tako rekoč vsak dan pišejo o bolj ali manj prikritih oblikah rehabilitacije ustaške ideologije. Toda od najhujših bojev med domovinsko vojno, ki je znova razvnela sovraštvo do Srbov, je vendarle minilo že 25 let. Tudi Srbija je miroljubnejša država. Zakaj torej na novo obujeno sovraštvo v obliki ustaštva?

Pri rehabilitaciji ustaštva – bolje rečeno trendov, ki jih imamo v odnosu do 2. svetovne vojne – gre predvsem za notranjepolitične obračune na Hrvaškem. Vpliv Srbov je zanemarljiv. Ne samo zato, ker jih je ostalo malo, ampak ker ne delujejo – razen s svojo politično stranko – kot vidna politična skupnost. Povedno je, da so Milorada Pupovca, vodjo največje srbske stranke, napadali poslanci HDZ, čeprav je podprl njihovo vlado. Omemba domovinske vojne ali Srbov izzove v delu hrvaške politike a priori negativne odzive. Enako velja za srbske politike v Srbiji. Ko srbski premier Vučić v Bosni in Hercegovini pravi, da ne bodo nikoli več dovolili ponovitve tega, kar se je zgodilo, nagovarja Srbe kot lastne državljane, ki po naključju živijo na Hrvaškem. S takšnimi besedami politiki sporočajo, da smo lahko le Hrvati ali Srbi, ne pa, da država pripada vsem državljanom ne glede na njihov etnični izvor. Gre za predmoderno razmišljanje, prek katerega nacionalizmi hranijo drug drugega. Tako to deluje. Zgodba o lustraciji, revizija pogledov na NDH in ustaštvo pa ni povezana s Srbi, temveč gre za notranjepolitične obračune na Hrvaškem.

Po podatkih hrvaškega statističnega urada državo vsako leto zapusti veliko ljudi, v glavnem mladih. Je to začetek podobnih usmeritev tudi drugod v Evropi?

Res je to neprijeten pojav. Vse družbe, s slovensko vred, ki se zdaj ograjujejo z žicami, bodo čez deset ali 15 let mrzlično iskale delovno silo, saj ne bo nikogar več, da bi delal za naše pokojnine. Predsedničin svetovalec za demografijo je napovedal, da bi Hrvaška, če bi v tem trenutku sprejela vse ukrepe za ublažitev negativne demografske rasti, imela do leta 2055 malo manj prebivalcev, kot jih ima danes. Ukrepal pa ne bo nihče, ker noben politik ne razmišlja o tem, kaj bo čez 25 let. Pomanjkanje razmišljanja o razvoju družbe v daljšem obdobju je eden izmed primanjkljajev demokracije, še posebej takšnih demokracij, kot jo imamo mi. Imamo torej demografsko katastrofo. Ljudje ne emigrirajo kot gastarbajterji, ki se kasneje vrnejo v domovino. Odhajajo celotne družine, mladi, ki se ne nameravajo vrniti. Izvajati politiko medsebojnih delitev v takšnem položaju je popolnoma jalovo, brezplodno in bizarno, saj je povsem jasno, da to le poglablja težave v družbi. Pa so rešitve. Obstajajo krizne točke, so pa tudi potenciali, ki smo jih nekoč razvijali, danes pa zanemarili. Jasno je, da vsiljene delitve državo hromijo. Ta čas lahko s takšnim programom še zmagate na volitvah, toda to ne bo šlo v nedogled. Izčrpalo se bo. Morda tudi zato, ker ne bo več volivcev, saj vse več šol zapira oddelke. Ta vprašanja bi morali reševati, mi pa imamo predmoderno politiko, ki jezdi na nerešenih vprašanjih iz polpretekle zgodovine.