Ko ima peščica podjetij nadzor nad našimi osebnimi podatki

Dvajset let po razširitvi interneta se je kakovost vsebin znižala, mnogi založniki so propadli, obkroženi pa smo z več oglasi kot kadar koli prej

Internet danes povezuje več kot 3 milijarde ljudi in omogoča dostop do informacij prek naprav, ki jih nosimo v žepih. Slovenec Aleks Jakulin, ustanovitelj in direktor podjetja Ganxy s sedežem v New Yorku, je objavil analizo razvoja interneta v zadnjih 20 letih.

Po njegovih besedah je več razlogov, da internet ne uresničuje svojega potenciala. S kršenjem avtorskih pravic s piratstvom in »prečesavanjem informacij« je bil odvzet prihodek razvijalcem, novinarjem, avtorjem in umetnikom, zmanjšala se je kakovost in količina vsebine na spletu. Veliko koristnih informacij še ni dostopnih na spletu, četudi trg zanje je. Glavni razlog za to je neprožnost licenčnih pogodb in praks. Zaradi nezadostnega oglaševanja, zaračunavanje informacij na spletu ovira stara zakonodaja, zato je po nepotrebnem na spletu težko ustvariti dolgoročno uspešen posel.

Uporabnike spleta ogroža vedno več lažnih in zavajajočih informacij, kar vodi do političnih razkolov, ekstremističnih gibanj in terorizma, zbiranje osebnih podatkov pa z nastankom močnih zasebnih nadzornih organizacij ogroža demokracijo. Tudi za to področje je zakonodaja neučinkovita in nezadostna.

Uporabnike spleta ogroža vedno več lažnih in zavajajočih informacij, kar vodi do političnih razkolov, ekstremističnih gibanj in terorizma, zbiranje osebnih podatkov pa z nastankom močnih zasebnih nadzornih organizacij ogroža demokracijo.

Aleks Jakulin kljub temu vidi rešitev. Zaščita osebnih in zasebnih podatkov je splošna človekova pravica, ki jo je treba izvajati. Za razvoj in širjenje zaščitenih informacij prek spleta je treba uporabiti boljše tehnologije za licenciranje. Za povečanje kakovosti in verodostojnosti informacij je treba vzpostaviti sisteme za pregledovanje, označevanje in kredibilnost.

Internet je bil razvit z namenom povezati nekaj akademskih institucij oziroma univerz in raziskovalnih laboratorijev. Te skupnosti so razvile spletne strani, napisale programe in začele ponujati spletne storitve. V akademski sferi je nagrada citiranje, plagiati ali ponaredki lahko posamezniku uničijo kariero. Vrednote akademske sfere je v okviru univerz mogoče ohraniti. Ko so se internetu pridružila podjetja in splošna javnost, so ga preplavili novi uporabniki, ki teh vrednost niso delili in niso bili člani skupnosti.

Na začetku je bilo na spletu zelo malo nezaželene elektronske pošte, smeti. Njihova rast se je začela leta 1996, ko so America Online in drugi ponudniki storitev začeli priključevati na internet množice novih uporabnikov. Velika spletna podjetja, kot so Google, Amazon in Microsoft, na podlagi razvoja visoko centraliziranih sistemov zmorejo odkrivati smeti. Njihove storitve so zelo popularne, splošna javnost jih ima rada. Posledica tega je, da ima peščica podjetij nadzor nad nepredstavljivo veliko osebnih podatkov. Vedo, kaj iščemo, kaj objavljamo, kaj pošiljamo po elektronski pošti, komu pošiljamo sporočila, kam gremo, s kom gremo, koga kličemo, kaj iščemo, katere spletne strani odpiramo.

Do teh podatkov lahko pride majhna skupina zarotniških posameznikov v okviru teh podjetij ali zunanji vdiralec v računalnike. Takšnih napadov je bilo že več, tudi brez njih ta podjetja naše podatke uporabljajo na načine, ki jih nikakor ne moremo odkriti. Zakonodaja o varovanju zasebnosti nas ne ščiti. Kršitev ni mogoče odkriti, če so zasebni podatki shranjeni pri teh podjetjih, piše Aleks Jakulin.

Peščica podjetij ima nadzor nad nepredstavljivo veliko osebnih podatkov. Vedo, kaj iščemo, kaj objavljamo, kaj pošiljamo po elektronski pošti, komu pošiljamo sporočila, kam gremo, s kom gremo, koga kličemo, kaj iščemo, katere spletne strani odpiramo.

Te družbe ustvarjajo dobičke z uporabo naših podatkov. Njihova poslovni model je zagotavljanje podatkov za oglaševanje. Oglaševalci, ki sodelujejo s spletnimi družbami, nas lahko nagovarjajo glede na spol, starost, lokacijo ali celo osebne identitete. Te spletne družbe nadzirajo operacijske sisteme naših telefonov, računalnikov, spletnih brskalnikov, ki jih uporabljamo za opravljanje bančnih storitev in komuniciranje.

Dokler jim bo javnost zaupala, se bo količina podatkov, ki jih nadzirajo, povečevala. To je balon, ki se polni s podatki, a samo ena šivanka je potrebna, da se predre in s tem razpoči zaupanje ljudi.

Neodgovorno je, da ta podjetja naših podatkov ne zaščitijo v primeru vdorov v njihove sisteme, prilaščanje podatkov od uporabnikov je bistvo večine teh podjetij. Ustanovitelj Facebooka je recimo vdrl v računalniški sistem Harvarda in prekopiral zasebne fotografije študentov. Te fotografije je uporabil za oblikovanje spletne strani, kjer so uporabniki študenta, ki sta skupaj v sobi, lahko ocenjevali, kateri je bolj »vroč«.

Zadeve postajajo vse bolj nevarne zaradi našega zaupanja v ta podjetja, da nam ponujajo nepristranske rezultate iskanj in dokumente, ki niso ponarejeni ali spremenjeni. Če se bo moč spletnih podjetij še povečevala, nihče ne bo niti opazil, da je balon počil. Dokazi, da se s prilagajanjem rezultatov iskanj že vpletajo v politiko, obstajajo, kupujejo tudi medijske družbe in financirajo politike. Ko bo balon počil, najbrž ne bo o tem objavljena nobena novica in nobeden brskalnik med iskalnimi rezultati ne bo ponudil informacije o tem.

Dvajset let po razširitvi interneta, se je kakovost vsebin znižala, mnogi založniki so prenehali obstajati, obkroženi smo z več oglasi kot kadar koli. Samo med letoma 2005 in 2011 se je industrija revij skrčila za 20 odstotkov, število zaposlenih novinarjev za 40 odstotkov. Na drugi strani spletne medijske družbe služijo milijarde dolarjev, večino teh zaslužkov ustvarijo tako, da poberejo novice, ki jih na spletu objavljajo medijske hiše ali prostovoljci, ki za to ne dobijo plačano, in jih povežejo z oglasi.

Samo med letoma 2005 in 2011 se je industrija revij skrčila za 20 odstotkov, število zaposlenih novinarjev za 40 odstotkov.

Internetne družbe so prepričane, da bo ljudi, ki pregledujejo vsebine, kmalu nadomestila umetna inteligenca in sistemi za priporočanje. Ti sistemi bodo uporabljali naše osebne podatke, s katerimi sporočamo, kaj imamo radi in česa ne po sistemu, da bodo nekomu, ki je všečkal nekaj akcijskih filmov ponudili še več takšnih filmov.

Avtomatizacija je videti priročna, a pri tem Aleks Jakulin vidi več težav. Kakovost se ustvarja tako, da obiskovalcu ponudimo nove izkušnje, da lahko razvijejo širši pogled. Avtomatski sistemi pa uporabnike vse bolj omejujejo na tisto, kar poznajo. Drugi problem je, da novih izdelkov še nihče ne pozna, ker jih še nihče ni kupil. Tako podjetje, ki ima veliko denarja za marketing, lahko plača ljudi, ki njegov nov izdelek kupijo in ga priporočijo ter si tako zagotovijo priporočila. Družba Amazon že ponuja svojim dobaviteljem možnost zakupa oglasov na njegovi spletni strani.