Kako dogme spodkopavajo demokracijo

Nič ni narobe, če se ljudje na politiko odzivajo čustveno, dokler to ne preprečuje dialoga, pravi profesor na univerzi v Teksasu Robert Jensen

»V skupini za načrtovanje ni soglasja, ali naj vas povabimo,« je profesorju novinarstva na univerzi v Teksasu Robertu Jensenu spomladi letos povedal organizator enega od dogodkov. Jensen naj bi govoril na prireditvi o »raznolikosti in vključevanju«. Vedel je, da sta razloga za pomisleke, ali mu pustiti nastopiti ali ne, lahko le dva: njegovo kritično pisanje o ameriškem imperiju po 11. septembru 2001 in eseji o transspolnem gibanju z vidika radikalnega feminizma.

Na koncu se je ena od sponzorskih skupin umaknila, ker zaradi njegovega pisanja po 11. septembru ni želela biti povezana z dogodkom, na katerem nastopa Jensen. Takšen odziv po terorističnem napadu v New Yorku ni izjema. Enako velja za profesorjevo pisanje o transspolnosti.

Ti incidenti so majhna neprijetnost v njegovem življenju, za družbo pa so še kako pomembni, saj razkrivajo, kakšne težave ima z razumljivimi in konstruktivnimi argumenti o zadevah, ki povzročajo močna čustva. Zdravje demokracije je odvisno od možnosti ljudi za argumentiranje – za to, da predlagajo javne politike in argumentirajo, zakaj bi jih morali sprejeti tudi drugi, piše Robert Jensen.

Zdravje demokracije je odvisno od možnosti ljudi za argumentiranje – za to, da predlagajo javne politike in argumentirajo, zakaj bi jih morali sprejeti tudi drugi.

Demokracija se zmanjšuje, ko dogme izpodrinejo argumente, ko se trditve sprejemajo z licemersko gotovostjo, ne pa z razumnim in logičnim argumentiranjem. Nič ni narobe, če se ljudje na politiko odzivajo čustveno, dokler to ne preprečuje dialoga. Profesor Jensen na svoje težave ne opozarja zato, ker ima z ustavo zagotovljeno svobodo govora, ampak zaradi politične kulture, kjer kritična samorefleksija in preudarna razprava postaja vse težja, včasih in na določenih mestih morda celo nemogoča.

Ko je po terorističnem napadu v New Yorku septembra 2001 napisal, da bi hiter odgovor z vojno prinesel nasprotni učinek od želenega, ko je v enem od časopisov v Teksasu objavil uvodnik, da bi ZDA morale razmisliti o bolj razumnem ukrepanju in razmisliti o zločinih, ki so jih v državah v razvoju naredile v zgodovini, je postal tarča kampanj (na srečo neuspešnih), da bi ga morali odpustiti iz službe visokošolskega učitelja na univerzi Teksas.

Deset let kasneje je bil tarča enake kampanje zaradi esejev o transspolnem gibanju, ker trdi, da so intelektualne trditve o transspolnem gibanju videti nekoherentne in da politični program, ki izvira iz njega, spodkopava feminizem. Obe kampanji sta hkrati zelo različni in imata enake značilnosti, zaradi katerih sta vredni pozornosti.

Kdor postavi pod vprašaj temeljno ideologijo ZDA, da so zmeraj bile moralni vodnik na svetu ter so danes edina sila, ki lahko zagotovi varen in stabilen svetovni sistem, izzove predvidljiv odziv večine desničarske in sredinske politike v ZDA, ki je sprejem te mitologije postavila kot lakmusov papir, ki pokaže, kdo je »dober Američan«. Kdor postavi pod vprašaj ideologijo transspolnega gibanja, da so kategorije spolov na podlagi razmnoževalne funkcije iznajdba in da je mogoče kulturne norme za spole obravnavati ločeno od feministične kritike patriarhata, izzove predvidljiv odziv večine liberalcev in levičarjev, ki so sprejem teh trditev določili kot lakmusov papir, ki pokaže, kdo je »napreden«.

Kdor postavi pod vprašaj temeljno ideologijo ZDA, da so zmeraj bile moralni vodnik na svetu ter so danes edina sila, ki lahko zagotovi varen in stabilen svetovni sistem, izzove predvidljiv odziv večine desničarske in sredinske politike v ZDA, ki je sprejem te mitologije postavila kot lakmusov papir, ki pokaže, kdo je »dober Američan«.

Ker je Robert Jensen profesor na javni univerzi, verjame, da je del njegove službe, da ugotovitve svojih raziskav in teme, o katerih uči študente, javno objavlja. Ker je redni profesor, se mu ni treba bati, da bo izgubil službo. V objavah in govorih se ne izogiba provokativnim izjavam, ko verjame, da so na podlagi dokazov upravičene in so pomembne za demokratični dialog. Jensen pravi, da svoje izjave podpira z dokazi in z logiko.

Pojasnjuje tudi, da se ne izogiba kritiki, kolege celo spodbuja, naj kritično ocenjujejo njegove ideje. Moti pa ga, da so ga v obeh kampanjah, ko so ga napadli, označili kot moralno in/ali intelektualno neprimernega. Redko so očitki nasprotnikov vključevali odgovor na njegovo pisanje. Več mesecev po napadu 11. septembra 2011 je vsaka kritika zunanje politike ZDA veljala za sodelovanje s teroristi. Da te kritike niso bile upravičene, je bilo sprejeto šele potem, ko sta se vojni v Afganistanu in Iraku izkazali kot napaki, pa še takrat je obveljalo, da je neuspeh posledica napačne taktike, namesto, da bi začeli razpravljati, zakaj ZDA širijo globalni vpliv z imperialističnimi strategijami. Levičarski in liberalni krogi pa se še vedno izogibajo temeljite analize radikalnih feministov, ko govorimo o transspolni ideologiji.

Profesorja Jensena tudi skrbi, da ljudje svojih stališč ne povedo javno. Po terorističnih napadih v New Yorku so mu kolegi profesorji zasebno zaupali, da je zahteva, da ga je treba odpustiti iz službe, po njihovem mnenju neupravičena, a le dva sta to povedala tudi javno. Svet fakultete in odbor fakultete, katerih naloga je obramba svobode govora, sta bila tiho, ko je predsednik univerze na osebni ravni napadel Jensena kot enega od profesorjev.

Ko je lokalna radikalna knjigarna objavila izjavo, da z njim ne more več sodelovati, mu je veliko levičarskih/feminističnih prijateljev in zaveznikov zasebno povedalo, da se z odločitvijo knjigarne ne strinjajo, javno te odločitve nihče ni postavil pod vprašaj. Ljudje so raje tiho, kot da bi se morali soočiti z enakim napadom, ugotavlja profesor Jensen.

Razumni ljudje lahko imajo različna stališča o mnogih stvareh, tudi o ustrezni analizi zunanje politike ZDA na območju Bližnjega vzhoda, pa tudi, kako najbolje razumeti trditve transspolnih ljudi. Toda v demokraciji bi morale pomembne politične odločitve (kot je odločitev o vojni ali podpora, da je otrokom, ki so identificirani kot transspolni, treba dajati hormone, ki zavirajo puberteto) biti sprejete na podlagi široke razprave, v kateri ljudje lahko predstavijo razloge za in proti ter se lahko vsebinsko opredelijo do predlogov.

Če je ta proces ukinjen, ne glede na to, ali to naredijo sile na levici ali desnici, razpad odgovorne intelektualne prakse spodkoplje demokracijo, opozarja profesor Robert Jensen.