Živadinova za predsednika

Predsednik Borut Pahor je spet razočaral. Ko nas je s svojo ves mandat trajajočo predvolilno kampanjo že prepričal, da je predsednik države lahko prav vsak, smo ugotovili, da to ni res. Vsaj dva, kamniški župan Marjan Šarec in veleposlanik v Makedoniji dr. Milan Jazbec, to ne moreta biti. V ponedeljkovi oddaji Studia City sta predsedniška kandidata nastopila z mešanico arogance in neumnosti, z navidezno odločnimi vnaprej pripravljenimi odgovori, ki so na vsebinski ravni ostajali tako prazni, da smo že po manj kot desetih minutah, kolikor sta jih imela skupaj na voljo, začeli pogrešati Pahorja.

Marjan Šarec je videti in slišati kot podeželska različica Gregorja Viranta z nekoliko bolj nadležnim naglasom in še bolj prenapetim obrazom nekoga, ki ve, da mora biti videti kot klen in ravno prav pobožen poštenjak zdravorazumskih nazorov. Pri tem je posebej strašljivo, da je tudi v njegovi naravni drži opaziti sledi Ivana Serpentinška, lika, s katerim je nastopal povsod, od nacionalne televizije in radia do zadnje vaške veselice, njegova glavna posebnost pa je bila, da je bil točno tak kot vsi šovinistični gorenjski podeželani, ki se v petek zvečer dobijo v lokalni gostilni in razpravljajo o »babah«. Milan Jazbec očitno uživa v medijski pozornosti, ki jo dobiva, in videti je, kakor da bi vsa leta na veleposlaniških funkcijah hrepenel le po tem: da bi lahko postal nekdo, ki se sonči pod žarometi, ki je javna persona, morda celo intelektualec, nekdo, ki se je zapisal v zgodovino kot diplomat, predavatelj in pisatelj ter zato ne bo potonil v pozabo skupaj z drugimi sleherniki. Posebej fascinantna je bila samozavest obeh mož v odpetih suknjičih, ki sta se jemala smrtno resno: Šarec je voditelja Marcela Štefančiča v slogu samega Janeza Janše vprašal, ali se mu zdijo vprašanja primerna, in se gizdalinsko nasmihal, Jazbec pa je z resnostjo vrhovne moralne avtoritete dejal, da se mora »predsednik oglašati ob fsakih temeljnih družbenih vprašanjih«, čeprav postavitev ograje na meji ni nič takega, čemur bi se mu zdelo vredno nasprotovati, namesto tega bi raje »razsvetlil situacijo in ponudil razmislek«. Šarcu se ograja, čeprav še vedno stoji, zdi passé; tema, nevredna komentiranja. V tem slogu sta besedičila do bridkega konca, gledalce pa pustila same z občutkom krivde, ker jim ne bo preostalo drugega kot prepustiti zmago Pahorju v upanju, da bo v naslednjem mandatu kakšen dan tudi predsednik.

K sreči smo si naslednjega dne lahko na isti televiziji ogledali dokumentarec Od Kapitala do kapitala – države v času NSK Polone Balantič in Igorja Zupeta, ki je bil kakovosten in celo zabaven. Spomnil nas je, da je država v resnici le performans. In če je tako, za predsednika predlagamo Dragana Živadinova: meja med resnico in fikcijo bo zabrisana, uspešno bomo črpali denar – kultivirali pa ne bomo le domovine, ampak tudi vesolje.