Dragica Korade, novinarka

»Dokler si lepe duše ne bodo mazale rok, bodo politiko vodili umazanci«

Dragica Korade je ena tistih redkih novinark, ki živijo v skladu z Orwellovo mislijo, da je govoriti resnico v času laži revolucionarno dejanje. Z vsako besedo, ki jo zapiše, z vsako kolumno in analizo, s katero zbode oblastnike, se upira nestrpnosti, manipulaciji in izkoriščanju. Vsak dan, že več kot trideset let. Gospa z veliko začetnico, ki se v imenu javnosti in skupne dobrobiti ne boji zameriti nikomur, ne pokojnemu Janezu Drnovšku, ne nekdanjemu sošolcu Borutu Pahorju, ne Janezu Janši ali mariborskemu županu Andreju Fištravcu. Eni, kot Drnovšek, so jo zato spoštovali še bolj, drugi je najraje ne bi več poznali. Premakniti pa je ne more nihče. Komentatorka Večera in urednica njegove priloge V soboto je videla in doživela preveč, da bi jo lahko utišali – od razpada Jugoslavije do podivjane slovenske tranzicije in zdaj drsenja na periferijo globalnega kapitalizma. Še dlje kot v preteklost pa se iz njenega Maribora vidi v prihodnost naše države.

Ste tako kot minister Počivalšek tudi vi kaj jezni na »ljubljanske močvirnike«?

Nisem strašna privrženka politične korektnosti in me tovrstno etiketiranje ni posebej vznemirilo. Veliko hujših besed je že padlo v slovenski politiki. Je pa zabavno, da se z močvirniki po novem obkladajo na ljubljanskih dvorih. Kar pušča ta popreproščena politična reakcija za seboj, je zame samo še eden od mnogih dokazov, da postaja slovenska politika eno samo veliko močvirje. Slovenska politika postaja mlaka, v kateri so se zaredili paglavci. Ti paglavci nam zdaj vladajo, mi pa se pogrezamo v živo blato, ki ga ustvarjajo okrog sebe. Drugače pa besede »močvirniki« v Mariboru že dolgo nisem slišala. In tudi v tem primeru ni prišla od tukaj, temveč iz Ljubljane.

Je pa prišla od ministra, ki se ima za ponosnega Štajerca.

Že mogoče, ampak minister Počivalšek je za nas provincialce del oblasti, ki se je pač namestila v Ljubljani. Je pa zanimiv primer Štajerca, ki se je zdaj naenkrat spomnil, od kod izhaja.

Kako to, da se je tega spomnil šele ob zapletih okoli Magne?

Ker Magna postaja mitološki projekt slovenske vlade. Z njo bo v enem samem zamahu rešila vse probleme, ki so se nakopičili na vzhodu države. In opravičila vse svoje napake pri umeščanju tega projekta v prostor. Oprostite, tako se ne umešča v prostor noben projekt, kaj šele Magna.

Počivalškova retorika se zdi precej nervozna; od govorjenja o »močvirnikih« je le še korak do trumpovskih bojnih klicev k »izsuševanju močvirja«, v katerem so se zaredili sovražniki »napredka«.

Ni tako preprosto. Vladajoči so sovražnike napredka detektirali najprej v lokalnem okolju: tistih nekaj kmetov, ki mislijo, da je zemlja sveta, so nemudoma spremenili v tarčo posmeha. K njim so hitro dodali tudi nekaj poštenih ljudi, ki mislijo, da razlaščevanje lokalnega prebivalstva ni dober začetek poti v dobro prihodnost. Po tej galami Počivalškov obračun z močvirniki niti v Mariboru ni mogel zveneti lepo: on je s svojo ekipo obračunal z vsakim, ki se mu je poskušal postaviti po robu. Dejstvo, da si naši najvišji predstavniki lahko privoščijo tako pritlehno retoriko, pa seveda veliko pove ne samo o propadu javne debate, ampak o stanju v slovenski družbi.

Torej je družbeni in politični kontekst v tem primeru spornejši kot sama naložba?

Ljudje niso neumni: zelo dobro razumejo, kje smo in kaj nam je preostalo. Z lakirnico, ki je zdaj v obtoku, bi shajali brez težav. Kar povzroča dvome, je oblast. Dvomijo, da bodo oblasti prisilile Magno, da bo v Hočah spoštovala enake standarde, kot jih spoštuje v Gradcu. Tudi delo Hoferjevih trgovk je videti v Sloveniji malo drugače kot v Avstriji. Za širjenje in poglabljanje teh dvomov je poskrbela oblast sama: tako zelo se je mudilo s sprejemanjem posebnega zakona, ki vključuje tudi razlaščanje ljudi, da so s krutimi dejstvi pozabili seznaniti ljudi same. Tako zelo se je mudilo, da so ljudi spremenili v ovce. Kot da smo na začetku in ne morda na koncu industrijske revolucije. Ta politični podvig si velja zapomniti; simbolizira konec slovenske tranzicije in prehod v fazo perifernega kapitalizma.

Kaj nas čaka v njej?

Tisto, kar je značilnost vseh pe rife rij: odvisnost od centra in razvoj nerazvoja. Tisoči Mariborčanov, ki so si bili prisiljeni poiskati delo onstran meje, vam bodo znali natančno razložiti, kaj to pomeni. Med njimi sem prestregla celo misel, da je bilo treba gospodarstvo na vzhodu države razsuti tudi zato, da bo imela Avstrija v rezervi stalno armado delovne sile. Da bi se dotok migrantov, ki postajajo tudi v Avstriji problem, vsaj malo zmanjšal, bodo zdaj eno tovarno postavili pri nas. Posredi je tudi kalkulacija: razlika med slovensko in avstrijsko plačo je očitna, delovne razmere pa neprimerljive. Slovenski delavci, ki doma niso vredni nič, so v Avstriji cenjena delovna sila. Magna je odlično izhodišče za pogovor o tem, kaj smo in kam gremo. In o tem, kaj nam vlada in kako nam vladajo. Ampak za tako debato očitno ni časa. Vlada, ki ni sposobna dve leti rešiti krize v UKC Maribor, je v štirinajstih dnevih pripravila zakon o Magni. Paradoksalno: tako slab servis za državljane lahko čez noč postane odličen servis za multinacionalko.

Počivalškov obračun z močvirniki niti v Mariboru ni mogel zveneti lepo: s svojo ekipo je obračunal z vsakim, ki se mu je poskušal postaviti po robu.

Vlada pravi, da ta regija nujno potrebuje nova delovna mesta.

To pravimo vsi. In zato smo Magne veseli. Ampak normalna vlada ne bi ljudem vsilila lažne dileme: če hočete imeti delovna mesta, ne morete imeti gozda. Še več: če hočete imeti delovna mesta, morate biti tiho. Poznam kar nekaj ljudi, ki so pobegnili v tujino ne zaradi višjih plač, ampak zaradi neznosnih razmer. In kar nekaj ljudi, ki delajo v graški Magni, si nikakor ne želi delati v mariborski Magni. Ne zaradi plačila za delo. Ampak zaradi odnosa do dela in odnosa do človeka.

Zakaj pa v Sloveniji ne ravnajo z njimi tako dobro kot v Avstriji?

Ker ni treba. Ker država to dopušča. Ker državi ni mar za ljudi. Najnovejši dokaz za to je način umeščanja Magne v prostor. Ta način je barbarski. Tu so pohodili vse demokratične procedure.

Torej narod jezi predvsem smrt demokratičnega dialoga?

Za demokratični dialog morajo biti najprej izpolnjeni neki pogoji. Prvi je, da sta sogovornika enakovredna. Tu pa sta se srečala moč in protimoč. Šele ko so se ljudje, ki so se morali sami dokopati do temeljnih podatkov, začeli organizirati, so se začeli pristojni z njimi ukvarjati. In ne se slepiti: z njimi so se ukvarjali zato, da bi jih utišali.

Je pa verjetno problematično, če skuša legitimni družbeni boj ugrabiti politika – kot zdaj v primeru Magne skuša doseči SDS, ki na vsa usta podpira lokalno civilno iniciativo in ruši Avstrijce, četudi je kot neliberalna stranka sama ničkolikokrat tlakovala tujim kobilicam pot v Slovenijo.

Ampak SDS je zakon o Magni podprla. Civilne iniciative pa so nastale brez SDS in pred njenim problematiziranjem projekta. Sicer pa se to, kar zdaj počne SDS, v nenačelni politiki samo izjemoma ne zgodi. In sama se ne bi zgražala nad njenim početjem. Raje bi se vprašala, kaj pa počnejo drugi? Niso vladajoči vseh, ki so si samo drznili podvomiti o projektu, razglasili za cepce in mračnjake? Kar mene skrbi pri angažmaju SDS, je to, da se bo zdaj na Magno gledalo v strankarski luči in da se boste do projekta opredeljevali glede na to, kaj si mislite o Janši.

Pa se vam ne zdi sporno, da politične elite parazitirajo energijo, ki je v osnovi naperjena proti njim, in se predstavljajo kot zaščitniki malega človeka – ki so ga same ponižale na to raven?

Seveda se mi zdi sporno, ampak mi imamo parazitske elite. Kompradorske elite so vedno parazitske. Pri vsem skupaj ni nepomembno, da je Magna padla v predvolilni čas. Tako kot drugi tir in vsi drugi projekti. V predvolilnem času pa stopi v ospredje politične retorike skrb za človeka. Pa vsi vemo, kako skrbijo za človeka: poglejte razmere v zdravstvu, poglejte pokojnine, poglejte minimalne plače in poglejte, kako ti ljudje upravljajo državo.

Se vam zdi, da je v ozadju Janševega obrata proti Magni lahko dogovor z njegovim prijateljem Viktorjem Orbanom, po katerem bi zrušili projekt lakirnice v Hočah, da bi jo Avstrijci postavili v madžarskem Szombathelyu, ki je že določen za alternativno lokacijo?

Ne vem, marsikaj se govori, ampak premalo poznam ozadje. Je pa jasno, da ima Magna rezervni lokaciji in da po malem izsiljuje: če nam ne boste ploskali v Sloveniji, bomo pa šli na Madžarsko. Kar pa zadeva Orbana in druge vzhodnjaške avtokrate, ki prihajajo zdaj v Sloveniji v modo, pa samo tole: z Orbanom se ni slikal samo Janša, ampak tudi predsednik Pahor. V prejšnjih predvolilnih časih se je Janša raje slikal z gospo Merkel. Ker imamo opravka z domoljubi, morda ne bi bilo nič narobe, če bi se kdaj odpravili v Lendavo in malo prisluškovali ljudem, kaj si mislijo o najnovejši ljubezni med Orbanom in nami, predvsem pa o velikih Orbanovih investicijah na slovenski strani meje. Ko je Večerov novinar obiskal sedež madžarske skupnosti, se je začudil, ko je na hodniku zagledal zemljevid velike Madžarske.

Pa kaj take ideje še vedno živijo?

Seveda živijo. Zdaj prihaja njihov čas. Vsi imajo svoje ideje, samo mi nimamo ničesar. Samo nas so prepričali, da je do leta 1990 vladala tema, potem pa je bog ustvaril Slovenijo. Ker smo vse zavrgli, nam danes v imenu napredka z lahkoto prodajajo puhlice z Vzhoda in Zahoda. Namesto o lastnih razvojnih konceptih se danes pogovarjamo o tem, kaj so ali kaj bodo rekli v Bruslju.

Prav Maribor je to še posebej občutil. Če se ne motim, se je število prebivalcev od 90. let do danes znižalo za skoraj 20 tisoč.

Maribor je od osamosvojitve poligon za vse brutalne politike; tako je bilo v prejšnjem režimu in tako je v tem. Je mera za to, koliko prenesemo. Ne pravim, da so za vse krivi drugi. Pravim samo, da si ni vsega kriv sam.

Za kaj pa si je kriv sam?

Ker smo privolili v to, da smo luzerji.

Težka beseda.

Ni. Sposodila sem si jo pri Umbertu Ecu. Eco v Nulti številki napiše hvalospev luzerjem: to so strašno sposobni ljudje, ki se morajo v življenju marsičesa naučiti, da lahko preživijo. Uspešni ljudje so osredotočeni na svoje delo v svojem slonokoščenem stolpu, luzerji pa se morajo kar naprej gibati, da preživijo. V tej luči je Maribor mesto luzerjev. Luzerje težko organiziraš. Ker so okupirani z bojem za preživetje.

Takšno razmišljanje se mi zdi značilno za slovenski avtorasizem, zaradi katerega se tako radi dajemo v nič.

Se vam zdi? Ampak dobro je ozavestiti svoje družbeno mesto. Dobro je vedeti, kje si in kako si tu pristal. Od tu je mogoče vse: od upa do obupa.

Ali mariborska zamera do prestolnice izvira iz dejstva, da je Maribor kot proletarsko mesto doživel in preživel propade velikih zaposlovalcev, medtem ko javna uprava in fakultete Ljubljani ves čas zagotavljajo svež dotok denarja? Se Štajercem zdi Ljubljana razvajena?

Mislim, da se ta zamera med mestoma, ki so jo izumili Avstrijci zato, da so lažje manipulirali s slovanskimi plemeni, preveč potencira. Bodimo realni in mislimo raje slovensko državo: v Ljubljani je zbrano vse, kar šteje v družbi: denar, moč, bogastvo, prestiž. Ta država je hipercentralizirana. Zanemarila je tisto, kar je v prejšnjem režimu ločevalo Slovenijo od drugih na Balkanu: s policentričnim razvojem se je pazilo na to, da bo ta mali košček sveta med Jadranskim in Panonskim morjem dovolj znosen za življenje – tako v Murski Soboti kot Ljubljani. Po osamosvojitvi pa je zavest o celoti propadla. Danes nihče več ne ve, o čem govorite, če začnete govoriti o enakomernem razvoju in enakih možnostih za vse. Pred nedavnim sem nekje prebirala primerjave med vzhodno in zahodno kohezijsko regijo. Razlika med vzhodno Slovenijo in Ljubljano naj bi bila že tako velika, kot je bila v osemdesetih razlika med Slovenijo in Kosovom.

To se mi zdi težko verjetno. Verjamem, da so razlike – toda tolikšne?

Nisem preverjala, se mi pa ne zdi neverjetno. V 25 letih ni nihče v tej smeri niti razmišljal, kaj šele ukrenil. Ampak raje kot o veri se pogovarjajmo o podatkih.

Kje pa je mariborska inteligenca? Kje je civilna družba?

Večno vprašanje. Eni so šli v Ljubljano, drugi v Avstrijo, tretji pa skrbijo za točke in brijejo norce iz Vesne V. Godina.

Kaj pa mestna občina, kakšna je njena razvojna »vizija«? Najprej so mesto reševali s kitajsko tovarno baterij, potem s kuvajtsko univerzo, zdaj pa z avstrijsko lakirnico.

To je za vas vizija?

»Vizija« v navednicah.

Vem, pri nas vizijo potegnejo iz rokava. Ne samo v Mariboru. Butalska je: če bo špičasto, bodo vile, če okroglo, pa lopata. Ko to vizijo kombinirate še s tistim znamenitim kadrovskim kriterijem z začetka osamosvojitve, po katerem ni pomembno, če kaj zna, ampak je pomembno, da je naš, dobite Slovenijo našega čas. Ker so na sceni kar naprej naši, danes skorajda ni več nič naše.

Magna je odlično izhodišče za pogovor o tem, kaj smo in kam gremo. In o tem, kaj nam vlada in kako nam vladajo. Ampak za tako debato očitno ni časa.

Je Maribor kot mesto, ki so ga sprivatizirale te strukture, svarilo, kaj čaka celotno državo, če ne bomo kmalu začeli razmišljati s svojo glavo? Prodani so bili komunala, avtobusni promet, aerodrom in zdi se, da so kapitalske sprege privatizirale tudi mestno občino.

To so naredili zelo na hitro in zelo po tihem. Tako se to dela. Da je avtobusni promet privatiziran, smo lahko brali šele, ko je bil posel že končan. Kot vedno, so privatizirali za nas in v naše dobro. In ne glede na vse učinke je v tej državi privatizacija žal še vedno sinonim napredka.

Kaj pričakujete od volitev – tako državnozborskih kot lokalnih?

Cirkus, kot vedno. Nikjer ne vidim kake ekipe, ki bi se resno pripravljala na volitve za to, da bi spremenila kaj na bolje. Do take ekipe nismo prišli niti skozi vstaje leta 2012.

Namesto njih je roko dvignil akademik, ki je iskal službo, potem ko je izgubil habilitacijo.

Res je. Torej je čas, da se zamislimo ne samo nad politiki, ampak tudi akademiki. Kar nekaj se jih je že zvrstilo na položajih.

Je bil torej upor leta 2012 zamujena priložnost?

Za Fištravca in njegove zagotovo ne: način, kako so si prilastili tisto energijo, je vrhunski. Drugače pa se ni treba nič zgražati nad vstajami. To je revolt, ki ne prinese spremembe. To, da greš na trg in se dereš, da so v občinski hiši lopovi, dobro vpliva na počutje, spremembe pa ne prinese. Za spremembo je treba kaj več, predvsem pa trdno in vztrajno delo. Vsakodnevno delo. In malo smisla za svobodno življenje svobodnih ljudi. In veliko veselja do življenja. Res je, Fištravec je prišel na oblast na vstajniškem valu. Kot intelektualec je hitro pogruntal tisto, kar prakticira vrsta politikov v Sloveniji – da je najbolje nič delati, ker kdor dela, ima težave. Če že kaj, potem samo tisto, kar onemogoča spremembe. Mi potrebujemo spremembe, ne oni. Njim je dobro. Mi ne smemo odnehati. Tisto, kar je v osemdesetih pisal Taras Kermauner, še vedno velja; treba je vstati od mrtvih in vsak dan revolucionirati svoje življenje.

V predvolilnem času stopi v ospredje politične retorike skrb za človeka. Pa vsi vemo, kako skrbijo za človeka: poglejte razmere v zdravstvu, poglejte pokojnine, poglejte minimalne plače in poglejte, kako ti ljudje upravljajo državo.

Torej je Maribor še zmeraj vstajniško mesto in so upor proti Thompsonu, angažma civilne družbe ob Magni in pojav samoorganiziranih mestnih skupnosti te mikro vstaje, o katerih govorite?

Veliko nepovezanih stvari ste povezali. Pozabili ste na Borisa Krabonjo, ki je vstal po vstajah in iz tedna v teden rešuje tisto, kar je povzročila s svojimi asocialnimi politikami država – reveže, ki jim je zmanjkalo denarja za položnice. Včasih znori od zla, ki je sistemsko. Več ljudi bi moralo znoreti, da bi se kaj premaknilo.

Prav v imenu človečnosti se je, ne le mariborska, temveč pomemben del celotne slovenske civilne družbe postavil po robu Thompsonu in njegovemu hujskaštvu. Kako ste doživeli dogajanje okoli njegovega koncerta in zdaj odpoved?

Vem, kaj je Thompson na Hrvaškem, ne razumem pa, da lahko zaradi njega nastane takšna galama v Sloveniji. Mislim, da je šlo za provokacijo, ki je odlično uspela. Sama sem se zdrznila, ko so prepovedali njegov koncert. Ne maram, da policija določa, kaj se sme poslušati in kaj ne.

Toda v Sloveniji imamo z ustavo prepovedano širjenje sovraštva in nestrpnosti – Thompson na svojih nastopih počne prav to. O tem ni dvoma.

Zaradi ustaške ikonografije naj ta koncert ne bi bil samo koncert, ampak nekaj več, politična maškarada. Dobro. Ampak mi se tokrat ne bi prvič srečali z ustaško ikonografijo. Ko so na Dobravi z državnimi častmi pokopavali ustaše, nisi mogel spregledati ustaške ikonografije niti v središču mesta, pa se ni odzval nihče od pristojnih. In ustaško ikonografijo lahko srečate v Mariboru tudi ob hrvaškem romanju v Pliberk. Letos je v Pliberku nastala pobuda, da bi ta romanja prepovedali, ker ne gre za noben poklon mrtvim, ampak čisto navaden fašistični zlet.

Ampak sama vidim problem drugje. Če bi bila ta družba normalna, Thompsonu ne bi padlo niti na kraj pameti, da bi imel koncert v Mariboru. Če bi že prišel, bi ga pričakala prazna dvorana. Ker je čisto jasno, da ljudje ne skačejo okrog z morilskimi simboli. Vprašanje, ki se vsiljuje samo po sebi, je naslednje: kaj se je zgodilo z nami, da se takšni tipi, kot je Thompson, med nami dobro počutijo? Kdaj smo vse pozabili? Komu koristi, da smo vse pozabili? Odgovor ni lahek, ampak poskusimo. Zame je Thompson simptom – simptom družbe, ki tone v barbarstvo.

Eden izmed takih simbolov je tudi keltski križ, ki je posebej priljubljen pri Violah. Kljub temu jim je župan Fištravec stopil v bran.

Saj o tem govorim. Po kompletni reviziji zgodovine, ki se dogaja na najvišjih ravneh, po omalovaževanju holokavsta, po morbidni retoriki najprej o izbrisanih, potem pa še o beguncih, se zdaj vsa država ukvarja s hrvaškim ustaškim simpatizerjem. To, da so ga Janševi nemudoma vzeli v bran, je pač znak, da se je predvolilni politični karneval začel in da se bodo na njem spet šli partizane in domobrance. To je realnost naše politike.

Kakšen je torej sploh domet slovenskih elit?

Domet je jasen: biti in obstati na oblasti. Skrbeti, da se nič bistvenega ne spremeni in da se ne zamerijo tistim, ki bi lahko kaj spremenili – velikim, ne pa morda državljanom. Zgodba o Magni se mi zdi nadvse poučna, ker je skozi njo postalo jasno to, kar vemo, ampak se potem ob neskončnem zamegljevanju dejstev izgubi: da država ni servis državljanov, ampak multinacionalk. Da se politika ne boji svojih državljanov, ampak trdorokcev v Bruslju, ki odločajo, kaj bomo v Sloveniji prodali in kaj ne. Naši predstavniki v parlamentu ne govorijo v našem jeziku, oni govorijo v jeziku moči. To že vemo, ampak vseeno; v slovenskem političnem prostoru ne potrebujemo novih obrazov, ampak nove politike, ki bodo znale artikulirati potrebe ljudi. Bodimo pravični in priznajmo, da to ni samo slovenski problem, da se s krizo parlamentarne demokracije srečujejo povsod. In če kdaj, potem zdaj, ko so na pohodu dobro organizirane militantne politične sile, potrebujemo rehabilitacijo in zagovor demokracije.

Dobro je vedeti, kje si in kako si tu pristal. Od tu je mogoče vse: od upa do obupa.

Ali kje vidite te nove politike, ki bi delali v korist skupnosti?

Ni lahkega odgovora na to vprašanje, ampak vas bom razočarala: jaz vidim kup ljudi, ki se iz dneva v dan trudijo, da bi bilo bolje. Glejte našega Trčka, cel dan se v parlamentu muči, da bi kaj razložil tistim, ki jim ni mogoče nič razložiti. To, da smo tako hitro posvojili tisto krilatico o umazani politiki in pokvarjenih politikih, najbolj koristi resničnim pokvarjencem v tem poslu. In zaradi tračarjenja ne boste dobili v politiko več nobenega poštenega človeka. Vsaka para bo lahko pljunila na njega. In dokler bodo lepe duše razlagale, da si ne bodo mazale rok s politiko, bodo v politiki umazanci. Ni druge.

Vi bi šli v politiko?

Bog ne daj!

Vidite, ni tako preprosto.

Saj nihče ni rekel, da je. Najpreprosteje je sedeti doma in na socialnih omrežjih pljuvati po vsem, ne samo po politikih. Včasih, ko smo se zgražali nad pritlehnostjo vladajoče politike, so nas učili, da imamo takšno politiko, kot si jo zaslužimo. Seveda smo bili užaljeni, ampak dialektike med vladanimi in vladajočimi ne gre čisto odmisliti. Kdo jih pa voli? Kdo jim pa natika odlikovanja? Kdo jim aplavdira?