Dežela norcev

Slovenija je država, ki izdela največ laserjev na prebivalca. V podjetju Fotona v ljubljanski industrijski coni Stegne, kjer je zaposlenih 250 delavcev, izdelajo tretjino vseh t. i. trdninskih laserjev na svetu; to je laserjev, ki za izvor svetlobe izkoriščajo kristale. Poleg Fotone laserje izdelujejo še v drugih obratih, ki so jih ustanovili nekdanji njihovi kadri. V ljubljanskem tehnološkem parku podjetje Optotek izdeluje laserje, namenjene očesnim operacijam, podjetje LPKF v Naklem na Gorenjskem pa laserje, namenjene izdelovanju elektronskih vezij. »V Sloveniji je res zelo veliko laserskega znanja. In to je posledica zgodbe o Fotoni. Gre za tehnologijo, ki ni serijska in v kateri lahko naša država tekmuje globalno,« pravi Matjaž Lukač, sedanji direktor Fotone, ki smo ga obiskali na sedežu podjetja. Razkazal nam je proizvodne linije, podzemne proizvodne prostore in hodnike, ki so nekoč, zaradi njihovih povezav z obrambno industrijo, veljali za nedostopne.

Proizvodnja laserjev je slovenska strateška panoga. V nekdanjem podjetju Iskra, v njegovem Zavodu za avtomatizacijo, je nekaj entuziastov pod vodstvom Zvonka Krevelja že leta 1964, zgolj nekaj let po izumu laserja, izdelalo prvi slovenski plinski – helijev – laser. Tako je nastal Iskrin Sektor za elektrooptiko, v začetku zgolj neke vrste »garaža« s stolom in svetilko, znotraj katerega so začeli nastajati proizvodi, ki še danes veljajo za vizionarske. Leta 1971 je bil recimo ustanovljen program holografije, katerega vodenje je prevzel Jože Petkovšek. »Krevelj je bil vizionar, želel je, da smo pripravljeni na nove tehnološke preboje,« razlaga. Program holografije je bil podlaga za razvoj tridimenzionalnega optičnega računalniškega spomina, podlaga za proizvodnjo optičnih vlaken, ki so jih v elektrooptiki začeli izdelovati leta 1979, in podlaga za razvoj brezžičnih naprav za prenos informacij s pomočjo laserja. Tako so leta 1984 prenašali TV-signale s sarajevskih olimpijskih iger. Nekatere od teh naprav danes hranijo v Tehniškem muzeju Slovenije, vojaške izdelke, kot je njihov slavni tankovski detektor laserskih žarkov, pa v kleti skladišča v Stegnah.

Fotona je bila nekoč ena od največjih slovenskih državnih skrivnosti, za katero so delale zahodne države kot podizvajalke, in ne obratno, kot danes.

Fotona je bila nekoč ena od največjih slovenskih državnih skrivnosti, za katero so delale zahodne države kot podizvajalke, in ne obratno, kot danes. Ena njihovih največjih skrivnosti je bil recept za prizme, ki lomijo laserski žarek in prepuščajo vidno svetlobo. Recept za naparevanje 37 plasti različnih slojev na steklo je s pomočjo izračunov prvega računalnika, ki ga je dobil Institut Jožef Stefan, sestavil fizik Erik Vrenko. Petkovšek se spominja: »Bili smo najboljši na svetu. Nekoč smo dobili toliko naročil za vojaške laserske daljinomere, da naš laboratorij za tanke sloje ni zmogel izdelati dovolj prizem, zato smo iskali podizvajalce v Nemčiji. Dobavili smo jim naše prizme in specifikacije. Čez nekaj časa so prišli k nam šokirani. Njihove merilne naprave so ponorele, kazale so številke, ki so se jim zdele matematično nemogoče. Naše prizme so bile tako dobre, da jih niso znali izdelati brez naše dodatne pomoči. Ugled, ki smo ga tedaj imeli, je bil izjemen,« se spominja Petkovšek.

A da se je v Sloveniji ta panoga razvila, ni bila samo zasluga entuziastov, ampak tudi posledica dolgoročnih strateških, celo političnih odločitev v tedanji vladi in na univerzi. To je bil še čas, ko je bil podpredsednik slovenske vlade nekdanji direktor Instituta Jožef Stefan Boris Frlec, direktor Fotone pa Erik Vrenko, fizik z mnogimi patenti, kasneje, v osemdesetih, tudi minister za raziskave in avtor slovenskega programa mladih raziskovalcev. Da je recimo Slovenija v osemdesetih nato lahko razvila termovizijske kamere – še eno od področij uporabe laserjev –, je morala država v okviru Rantovega inštituta hladilne tehnike (IZR) v Škofji Loki razviti tehnologijo hlajenja med minus 269 in minus 80 stopinj, v srbskem rudniku Bor pa so morali sprejeti program za pridobivanje redkih kovin, potrebnih za izdelavo optičnih komponent. Vse to so bile dolgoročne, razvojne odločitve, usklajene v najvišjih vrhovih politike in akademske skupnosti.

Država nima več strategov in vizionarjev. Imamo samo kratkoročno usmerjene finančne špekulante, ki imajo vpliv na odločevalce.

Koliko je na koncu to podjetje vredno? Vrenko, ki je pri vodenju Fotone nasledil prezgodaj umrlega Krevelja, pravi, da je ceno takšnega vrhunskega podjetja nemogoče določiti. »Ko je v sedemdesetih prišlo do vojne med Izraelom in Egiptom, ki jo je Egipt izgubil zaradi svojih nenatančnih tankov, sem šel na sestanek v Egipt. Po nekaj dneh sem domov prišel s prvo pogodbo v višini – preračunano na današnji dan – 200 milijonov evrov. Prinesel sem 200 milijonov evrov, od katerih je bilo 75 odstotkov čistega dobička. In to je bila samo ena od pogodb z mnogimi državami. Koliko je potem vredna Fotona, me sprašujete? Vrednosti takšne tehnologije ni mogoče oceniti. To je zame vsebina moderne suverenosti. Bistvo Fotone je intelektualno znanje, to so patenti, ki jih nihče ne bi smel odtujiti.«

Anekdot je sicer še več. Pred napadom na Srbijo leta 1999 naj bi ameriška vlada pri Fotoni preverjala, ali ima srbska vojska njihove sisteme za nadzor protiletalskih topov Bofors, razvit še v osemdesetih, a že takrat s t. i. visokofrekvenčnim laserjem in računalnikom, ki je znal predvidevati položaj letala. Ker niso bili prepričani, ameriški bombniki domnevno niso leteli nad Srbijo pod štirimi kilometri. Fotona je razvila celo modrozeleni skener za podmornice, ki namesto sonarja veliko bolj učinkovito in neslišno skenira okolico. Leta 2003 pa so razvili najboljši daljnogled z daljinomerom na svetu; tudi te so večinoma izvažali, zadnje večje naročilo je šlo v Indijo: »Konkurenca je s svojimi laserskimi daljinomeri učinkovita do 7 kilometrov. Mi pa do 30. Naš moto je, da so naši produkti v vsem najboljši na svetu,« se pohvali Lukač, ki nam razkaže ogromne kletne prostore. Nekateri, v katerih nameravajo širiti proizvodnjo, so že opremljeni s filtri za prah.

Država je za Fotono dobila 18 milijonov evrov kupnine. Zdaj bo država 18 milijonov evrov namenila v obliki subvencij Magni Steyr za postavitev »lakirnice« v Hočah pri Mariboru.

V devetdesetih se je začela Fotona osredotočati na medicino. Danes proizvajajo najboljše laserje za uporabo v zobozdravstvu, ginekologiji in plastični kirurgiji – prodajajo jih po vsem svetu. V Fotono je država v preteklih desetletjih vložila ogromno razvojnih sredstev. Samo v zadnjih desetih letih, med letoma 2003 in 2013, kar 16,5 milijona evrov. Največji del od tega – 12 milijonov – ministrstvo za obrambo, 3 milijone evrov pa pomenijo najrazličnejša nepovratna sredstva in spodbude, ki jih je izplačala agencija za tehnološki razvoj, ministrstvo za znanost, agencija za raziskovalno dejavnost ali sklad za podjetništvo. Januarja leta 2014 je država podjetje v naglici, kot prvo z znanega seznama petnajstih podjetij, namenjenih privatizaciji, prodala ameriškemu skladu Gores za 18 milijonov evrov. Vlado je tedaj vodila Alenka Bratušek, finančno ministrstvo pa Uroš Čufer. Gores v Fotono kljub drugačnim obljubam ni investiral. Je pa z njo veliko zaslužil ob preprodaji. Konec aprila jo je prodal naprej kitajskemu skladu Agic Capital za okoli 100 milijonov evrov, kot so pisali ameriški mediji.

Štirikrat večja kupnina je upravičena zaradi hitre rasti prodaje Fotoninih produktov, toda to ni bila posledica novih lastnikov, ampak posledica uspešnega prestrukturiranja same Fotone iz obrambnega v civilno podjetje ob začetku tisočletja. Tik pred prodajo podjetja ameriškim lastnikom je Fotonina prodaja medicinskih laserjev zrasla za 27 odstotkov. Lukač, ki se je sprva zavzemal, da bi zaradi strateških razlogov država v njej obdržala vsaj 25-odstotni delež, pravi, da je na to odgovorne opozarjal: »Ko je slovenska vlada Evropski uniji obljubila prodajo Fotone, sem jim pravil: Fotona ima za zdaj še zelo visoke fiksne, razvojne stroške. Ampak ko se bo prodaja povečala, bo dobiček poskočil.« To se dogaja sedaj. Fotono je Slovenija prodala ravno v trenutku, ko bi lahko po 50-letnem razvoju začela dajati rento. Poleg tega, dodaja Petkovšek, je Slovenija »s tem izgubila zelo specifična znanja. Teoretično in praktično znanje, ki smo ga zbirali desetletja. Imam občutek, da smo z enim korakom vse to vrgli v smeti. To je velika škoda. Vsaj osnovne tehnologije, ki jih je Fotona obvladala, bi morali posredovati fakultetam.«

Čas, ko smo v Sloveniji dobili Fotono in razvijali lasersko tehnologijo, je bil tudi čas, ko je bil podpredsednik vlade nekdanji direktor Instituta Jožef Stefan.

Razlog, zaradi katerega se je država po petdesetih letih razvoja odločila za prodajo podjetja, je verjetno banalen, razmišlja Lukač. Po eni strani je država Fotoni namenjala razvojna sredstva, v nadzorne svete je imenovala strokovnjake s primernimi tehničnimi znanji, »nismo pa imeli političnih botrov. Gre za zelo kompleksno, visokotehnološko podjetje, zaradi česar sem tudi sam imel najdaljši staž med direktorji državnih družb. Nihče se ni zanimal za nas in noben politik od nas ni imel nekih koristi. Nismo dajali sponzorskega denarja kakšnemu košarkarskemu klubu, kakšnemu društvu, nismo plačevali reklam, zaradi česar smo bili očitno brez vrednosti,« opisuje Lukač tip »strateškega« razmišljanja novodobnih politikov. V tej primerjavi je vizija novih slovenskih vlad kratkoročna, podjetja so razumljena kot molzne krave. Marko Golob, bivši član Agencije za upravljanje kapitalskih naložb države (AUKN) in finančni direktor Fotone oziroma tedanje Elektrooptike med letoma 1993 in 1997, je še bolj direkten: »Enostavno, država nima več strategov in vizionarjev. Imamo samo kratkoročno orientirane finančne špekulante, ki imajo vpliv na odločevalce,« odgovarja.

Uradno je država Fotono prodajala z neresničnim argumentom – kot so tedaj navedli v finančnem ministrstvu – ker »zaradi slabih finančnih rezultatov in močne tržne konkurence nujno potrebuje vstop strateškega partnerja«. Dejansko pa so za prodajo poleg ameriškega veleposlanika Josepha Mussomelija, ki je odkrito zahteval, da Slovenija podjetje proda ameriškemu skladu, najbolj navijali slovenski finančni solastniki. Drugi največji lastnik Fotone je bil t. i. pidovski baron Igor Lah prek podjetja G. I. Dakota Investments Limited. Imel je v lasti 11,80 odstotka podjetja, sledil mu je Dušan Šešok oziroma njegova Iskra z 10,40 odstotka. Lah je hotel tedaj celo zamenjati nadzorni svet Fotone, ker bi naj bili »nadzorniki in uprava premalo prizadevni za prodajo podjetja«. Kar je razumljivo – če bi Fotona postala strateško podjetje, Lah in Šešok od svojih deležev ne bi imela posebne koristi. Finančno ministrstvo je tako s prodajo Fotone koristilo predvsem njima.

»Koliko je vredna Fotona, me sprašujete? Vrednosti takšne tehnologije ni mogoče oceniti. To je zame vsebina moderne suverenosti. Bistvo Fotone je intelektualno znanje, to so patenti, ki jih nihče ne bi smel odtujiti.« - Erik Vrenko, nekdanji direktor Fotone

Ta zgodba se ponavlja tudi v drugih privatizacijskih primerih. Recimo pri prodaji Aerodroma Ljubljana. Tudi pri tej privatizaciji so ob pasivni državi pobudo prevzeli zasebni finančni skladi. Ključne strateške odločitve v zvezi z ljubljanskim letališčem so tik pred njegovo prodajo Fraportu sprejemali domači skladi, predvsem Dean Čendak in Zvone Taljat, glavna lastnika finančne skupine Alta. Ker država na skupščinah družbe ni imela glasovalne pravice in je niti ni hotela pridobiti, so glavne poteze vlekli prav oni. Sprva so na skupščini izglasovali sklep, s pomočjo katerega jim je moralo letališče izplačati ves privarčevani denar, namenjen gradnji drugega terminala – 35 milijonov evrov. S tem je letališče izgubilo še 14 milijonov evrov evropskih sredstev. Nato pa so skladi glasovali še za ključne korake pri privatizaciji. »Privatizacija letališča je bil projekt finančnih špekulantov, ki jim je to uspelo ob indiferentnosti parlamenta in vlade ter s pomočjo politike izvršenih dejstev,« je tedaj za Mladino prodajo komentiral dolgoletni direktor letališča Vinko Može. Pravzaprav je večino nedavno privatiziranih podjetij mogoče razumeti s kratkoročnimi interesi nekaterih finančnih vlagateljev, ki so očitno imeli vpliv na vlado.

A prevlada kratkoročno usmerjenih finančnih špekulantov, ki so dobili vpliv na državno politiko, ni od danes. Zgodba o Fotoni je predvsem zelo dobra ilustracija tega procesa, ki se je očitno začel že v sedemdesetih. »Fotona je posledica Iskrinega Zavoda za avtomatizacijo,« razlaga Vrenko, »sredi sedemdesetih je bila ena od 19 sektorjev tega zavoda. Vsi so bili enako napredni. Eden izmed njih je bil sektor, v katerem so v Iskri razvijali mikroprocesorje. Že tedaj so imeli delujočo računalniško telefonsko centralo – to, čemur danes rečemo Siemens 2000.« Tedaj pa se je v Iskri začel spopad med dvema frakcijama. Med tako imenovano trgovsko frakcijo, ki je menila, da so razvojni programi Iskre zapravljanje denarja in da bi morali sredstva usmerjati v trgovino. Na drugi strani pa je obstajala tako imenovana industrijska frakcija, ki je bila prepričana, da je treba dobičke vračati v razvoj. V tem spopadu je zmagala trgovska frakcija. Vrenko pravi, da je bil to prvi znak spremembe, ki smo ji priča še danes: prevlade finančnih špekulantov, ki dobičke odsvajajo iz denarnega toka, speljanega proti trgovinskim mrežam.

Fotona je nekoč že šla skozi bitko, ki jo bije danes. Vodstvo Iskre je leta 1974 sprejelo odločitev o ukinitvi Zavoda za avtomatizacijo. Poleg računalništva so s tem prizadeli tudi Fotono, ki so jo hoteli zapreti. A dogodki, ki so temu sledili, so pokazali, kako zgrešena je bila prevlada finančnih interesov oziroma odločitev o ukinitvi raziskovalnih programov. »Fotono nam je namreč le uspelo rešiti. Bil sem besen. Leta 1974 sem šel v generalštab, v Beograd, prosit za pomoč. General Dušan Vujatović, ki je bil tedaj pristojen za vojaške investicije, nam je ponudil dveletno financiranje. Njihov vložek v Fotono se jim je nato mnogokrat povrnil,« pravi Vrenko. Ko je leta 2014 ob prodaji Fotone prišlo do novega udarca te »krošnjarske« miselnosti, je bil Vrenko besen, a tokrat zaman: »Prodaja Fotone je znak, da aktualni odločevalci niso vedeli, kaj imajo v rokah. Niso razumeli, kaj to pomeni, če imaš svojo industrijo, celo industrijo, ki je najboljša na svetu. Z mojega vidika je bila Fotona uplenjena. Rokohitrsko smo pozabili na petdesetletno akumulacijo v družbo znanja, s prodajo smo zapravili priložnost, da se nam renta povrne,« pravi.

Nekoč, še ne tako davno, je Iskra v Pekingu postavljala semaforje, slovenska podjetja so gradila največje jezove in hidroelektrarne na Bližnjem vzhodu, turbine iz Litostroja so veljale za svetovni standard, na svojem zadnjem posnetku je iraški diktator Sadam Husein sedel na stolu, narejenem v Sloveniji. Hrvoje Drašković, zadnji predstavnik Ljubljanske banke (LB) v Zagrebu, se recimo spominja, da je bila pred petindvajsetimi leti LB »vesoljska ladja« v primerjavi z ostalimi igralci: »V ostalih bankah, recimo na Hrvaškem, so referentke pisale na indigo papirje in jih metale v škatle. Mi smo imeli IBM-ove računalnike, povezane v mrežo,« pravi. Zdaj je simbol razvoja postala lakirnica. Je to res cena, ki smo jo morali plačati za vstop v EU? Je v globaliziranem trgu takšno nazadovanje šibkejših neobhodno, ali je kriv tudi napačni pristop? V letih po osamosvojitvi je Slovenija pomagala gospodarstvu, a večinoma tako, da je vanj brezglavo zmetala ogromne kupe denarja – skoraj milijardo evrov na leto – v upanju, da se bo to razvijalo na avtonomen način. A posledica te vere v avtonomni trg, ne da bi imeli politiki načrt industrijske politike, je tudi, da je država za Fotono dobila 18 milijonov evrov kupnine. Zdaj pa bo država teh 18 milijonov evrov v obliki subvencij namenila kanadski Magni Steyr za postavitev »lakirnice« v Hočah pri Mariboru. Kje je napredek, če danes temu rečemo »razvoj«?

Zgodba o Fotoni je žal samo ena od mnogih že nerazumljivih, povsem norih odločitev, ki so jih zadnja leta sprejele slovenske vlade. Letališče smo prodali skupaj s pisto, namesto da bi zgolj oddali koncesijo kot druge vzhodnoevropske države. Ko smo prodali NKBM, je finančni minister Dušan Mramor v vladi Mira Cerarja dejal, da je to »dobra novica«. A banko smo prodali ne samo daleč pod ceno dokapitalizacije, ampak skupaj s Poštno banko – še na Hrvaškem so ob razprodaji svojih bank za lastno varnost obdržali ta tip banke. Cerar je januarja letos na poslansko vprašanje, kako je lahko država Helios prodala za 144,8 milijona evrov, na kar ga je po zgolj dveh letih avstrijski lastnik naprej preprodal za 572 milijonov evrov, odgovoril, da so v vmesnem času novi, avstrijski lastniki Helios »peljali v pravo smer«. Dejansko pa so vrednost podjetja povečali z odpuščanjem delavcev; Helios pod avstrijskimi lastniki ni predstavil nobenega novega produkta.

Da je bila prodaja Mercatorja Agrokorju ena največjih neumnosti desetletja, danes verjetno ne dvomi nihče. Ampak do te prodaje je na koncu prišlo zaradi odločitve NLB, da Mercator proda. Še pred tem pa je finančno ministrstvo pod vodstvom Janeza Šušteršiča v vladi Janeza Janše na čelo NLB kadrovalo dotlej neznanega Janka Medjo. Šlo je za premišljeno potezo – policijska preiskava je kasneje pokazala, da je bil Medja tesen sodelavec Agrokorja. Katera vlada stori kaj takšnega, še celo v nasprotju s priporočili svojih varnostno-obveščevalnih služb? Zakaj jih potem plačujemo? In potem je tukaj še Telekom, ki bi ga Cerarjeva vlada skorajda prodala za nekaj sto milijonov evrov, če ne bi tedaj v javnost prišle cenitve kupcev – objavili smo jih v Mladini –, ki so računali, da je Telekom Slovenije dejansko vreden do 2 milijardi evrov. Njihove analize so kasneje potrdili rezultati poslovanja Telekoma. In jih potrjujejo še danes.

Preberite si tudi članek NLB, vredna tri milijarde avtorjev Vasje Jagra in Boruta Mekine.