Mitja Vrhovnik Smrekar, skladatelj

Uglasbeni Shakespearovi soneti, ki jih je lani v okviru tematskega festivala Shakespeare za vedno v Cankarjevem domu pripravil s svojo matično skupino Bossa de Novo ter igralcema Borisom Cavazzo in Urško Taufer, razkrivajo njegov pristop v skladateljskem delu. S Primožem Vitezom, prijateljem in pevcem Bossa de Nove, sta izbrala nekaj sonetov iz obeh delov zbirke sonetov angleškega barda; torej iz prvega, namenjenega moškemu, in drugega, namenjenega temni gospe. Najbolj znanega med njimi, Sonet 130, ki v prevodu Janeza Menarta nosi naslov Ne, ona nima žametnih oči, pa sta pripravila v kar petih izvedbah – v angleškem izvirniku, portugalščini, italijanščini in dvakrat v slovenščini. Z različnimi uglasbitvami istega soneta sta hotela poudariti, da gre v Shakespearovih sonetih za variacijo ene in iste teme, ljubezenskega »razmerja med dvema človekoma«, saj to »žene človeštvo naprej na mikroravni in na splošno«.

Tako zastavljen projekt, poimenovala sta ga Shakesoneti, je pravzaprav razkril, v čem je posebnost njegovega postopka pri uglasbovanju besedil in zakaj je pri svojem delu tako uspešen. Glasbo namreč snuje na podlagi besedila, saj ta s svojimi poudarki, ritmom in pavzami implicitno že vsebuje melodijo. »Na njeni osnovi gradim vižo in aranžma. Formalne in vsebinske značilnost besedila izpostavim z melodijo, njegov ritem pa skušam ohraniti z aranžmajem,« pojasnjuje. Jezik s svojimi fonetičnimi značilnostmi torej narekuje izbiro melodije in aranžmaja. To je vidno tudi iz njegovih različnih uglasbitev Soneta 130. »Včasih se mi zdi, da bi moral dati piscu besedila pol honorarja,« pravi.

V skoraj tridesetih letih ustvarjanja je napisal glasbo za okrog 150 gledaliških predstav za otroke in odrasle. Že dolgo sodeluje z režiserjema Ivico Buljanom in Matejo Koležnik. Napisal je glasbo za 14 celovečernih filmov. Med njimi so Ko zaprem oči, Gremo mi po svoje, Ekspres, Jebiga, Sladke sanje, Distorzija in tudi biografski film o Francetu Prešernu z naslovom Pesnikov portret z dvojnikom. Ustvaril pa je tudi komorno opero, dvojni violinski koncert in oratorij. V devetdesetih je z Matjažem Pograjcem, sošolcem na fakulteti za računalništvo, kasneje pa priznanim režiserjem, kot avtor glasbe sodeloval v mednarodno priznanem plesno-gledališkem projektu Betontanc, sočasno pa je pisal tudi glasbo za godalni Kvartet Enzo Fabiani.

Odraščal je ob Bobu Marleyju, z glasbo bendov iz t. i. angleškega novega vala, skaju in folku. Nikoli ni imel nobenih vnaprejšnjih predsodkov do določene glasbene zvrsti ali izvajalca. »Ni me sram povedati, da sem fan Chrisa Ree,« priznava. Takrat in zdaj je poslušal le tisto, kar ga je zanimalo, se ga dotaknilo, v čemer se je našel. Ni pa kar vse povprek sistematično raziskoval določenega žanra. Z novimi »odkritji« v zakladnici glasbe je od nekdaj rad seznanjal kolege, zato ne preseneča, da se je konec osemdesetih uveljavil kot didžej v takrat znani ljubljanski diskoteki Turist. Z Andrejem Ilcem in Primožem Pečovnikom so izmenjaje se vrteli glasbo ob torkih in četrtkih in v istem večeru predvajali afriško glasbo, rap in bende, kot so Smiths, Cure, Cabaret Voltaire, Princa in denimo Sudancea Abdela Aziza El Mubaraka. »Bilo je zabavno izbirati zaporedje tako različnih skladb in z njo snovati dramaturgijo večera,« se spomni.

Njegov glasbeni izraz je tudi odsev njegovega zanimanja za modularno razmišljanje. Postopek skladanja je podoben matematiki ali programiranju, saj je tudi za ti področji značilna podobna struktura, »a moraš seveda vedeti, kdaj iz nje izstopiti, da bi skladba, z vsemi vanjo vnesenimi človeškimi napakami, delovala organsko«. S tem ustvarjalnim kredom se loteva ustvarjanja glasbe za gledališče, pri čemer za Buljanove predstave pripravlja bolj brechtovske songe, za Koležnikovo pa ambientalne skladbe, podobne vzhodnjaškemu glasbenemu izročilu, kjer »v ospredju ni toliko ‘dogodek’, temveč trajanje in ‘barva’, ki jo nudi glasbena podlaga«.

V zadnjem času je napisal glasbo za predstavi Lutkovnega gledališča Ljubljana Virginija Volk režiserja Fabrizia Montecchija in Nekje drugje režiserja Tina Grabnarja, v münchenskem Residenztheatru je sodeloval pri predstavi Phaedras nacht (režija Martin Kušej), v SNG Maribor pa pri Ljudožercih (režija Ivica Buljan).

V prvem desetletju ustvarjanja, takrat se je resna glasba vrnila k tonalnosti, ga je zanimal predvsem »štrajh«, torej pisanje glasbe za godala, danes pa ga zanima zvok električnih kitar, ki je z »vsemi kombinacijami ojačevalcev in načinov igranja zame najbolj vsestranski inštrument«.

Močno pa si želi s svojim matičnim bendom Bossa de Novo nadaljevati tudi projekt Shakesoneti in razširiti repertoar z uglasbeno poezijo drugih pesnikov, pa čeprav se zaveda, da lahko članom benda – kot velja za večji del (slovenske) glasbene scene – ponudi le veliko vaj, malo koncertov in skoraj nič zaslužka.