Narodnozabavni rock

V soboto zvečer so na prvem programu nacionalne televizije predvajali dokumentarec Zvezdana Martiča Revolucionarne zabave naših mladosti. Videli smo, da je bilo v dokumentarec vloženega malo denarja, malo truda in malo estetskega čuta, vendarle pa mu je vseeno uspelo zastaviti pomembno vprašanje: Zakaj mladi, celo študentje, poslušajo Modrijane in narodnozabavno glasbo?

»Mogoče je narodnozabavna glasba punk tega časa,« je dejal frontman ansambla Modrijani Blaž Švab, eden od najbolje artikuliranih sogovornikov tega dokumentarca. Blaž Švab si v nasprotju z Janijem Kovačičem ali Tuliem Furlaničem, ki sta se z upravičenostjo Zaslužnih implicitno in eksplicitno razglašala za nosilca revolucije in glas generacije, ni nadeval zvenečih nazivov, ampak je povedal, da imajo približno dvesto nastopov na leto, ogromno tudi po študentskih klubih, ki so bili včasih organizatorji alternativnih in avantgardnih koncertov, danes pa se prav nič ne sramujejo tega, da so videti kot vaške veselice.

Blaž Švab ve, da »glasba odseva, kar ljudje čutijo in doživljajo, in spodbuja, da tisto, kar je že v ljudeh, pride ven«. Če Zaslužni, kot denimo Tulio Furlanič, jadikujejo, da se današnje generacije ne znajo upirati in da v njihovi glasbi ni revolucionarnosti, jim mladi, denimo Tilen Prašnikar iz skupine Koala Voice, povedo, da je največja revolucija internet in da »če bi se dogajalo dovolj pizdarij, bi se ljudje uprli« – ampak ker se ( jim) ne, ni razloga za upor. Ali kakor je z eno najboljših poant dokumentarca na koncu postregel Gregor Tomc, t. i. uporniki, ki so zajahali valove punka in rocka, so bili zasidrani v srednjem razredu in uporništvo je bilo le modni dodatek, ki je postal »in« predvsem v sezoni 68/69 in nato vztrajal vse do osamosvojitve, ko je punk postal državotvoren, rock osamosvojiteljski, njuni nosilci pa so postali klasika ali t. i. »novi razred«.

Posebej prikupen del dokumentarca so bili arhivski posnetki, ki so lepo pokazali, kako se je spremenil svet. Če je fant v sedemdesetih (?) razlog za obisk zabav videl v tem, da tam »seksaš s puncami in tako naprej«, smo po letu 2000 dobili ponarodeli odgovor, ki ga je za večnost arhiviral YouTube, in pravi »plešeš, piješ, fukaš«. Skratka, koncept zabav ostaja isti, embalaža pa se nekoliko spreminja. Pardon, da si bomo drznili zapisati kaj takšnega, pa vendar: Ali je študentska zabava s Šank Rockom res bolj avantgardna od zabave z Modrijani? In ali ni narod izglasoval, da nas je leta 2010 na Evroviziji zastopal polom v obliki Žlindre s Kalamari, katerih naslov komada se je glasil Narodnozabavni rock? Kaj pa, če je bil kleni slovenski rok vseskozi le hrbtna stran slovenske narodnozabavne glasbe?

In ne nazadnje: ali ni hecno, da si vprašanje o tem, zakaj je narodnozabavna glasba postala tako popularna, zastavljajo na nacionalki, televiziji, ki je vse elitne termine premaknila pod kozolec in na senike, kjer se veselijo le »po domače«?