Spet smo mednarodni teroristi

Kaj je narobe z Iranom? Če citiramo velikega političnega analitika Noama Chomskega, je razlog, zaradi katerega je Iran postal problematična država, precej preprost. To je nafta. V 70. letih prejšnjega stoletja so namreč z nafto bogate države podržavile svoje energetske vire, »kljub temu pa je Zahod ohranil prepričljiv nadzor nad njimi. Iran je bil izgubljen leta 1979, ko so strmoglavili šahovo diktaturo, uvedeno z ameriško-britanskim prevratom leta 1953. Ta naj bi zagotovil, da bi ta dobrina ostala v ustreznih rokah,« je zapisal Chomsky leta 2010 ob novi zaostritvi ameriških odnosov s to državo. Ko se je Iran s svojo revolucijo leta 1979 osamosvojil, so v ZDA proti tej državi, ki je tretja največja proizvajalka nafte na svetu, uvedli gospodarske ukrepe. To je tedaj pomenilo predvsem zamrznitev iranskega premoženja v ZDA in prepoved trgovanja med ZDA in Iranom.

Odnosi med ZDA in Iranom so nato nihali, tako kot tudi sankcije. Leta 1981 so jih ZDA omilile, leta 1987 spet za kanček zaostrile, ker Iran ni spoštoval ene od pomorskih blokad v Perzijskem zalivu. Amerika je leta 1995 poskušala na Iran pritisniti tudi s prepovedjo vseh investicij v njihovo energetsko infrastrukturo, česar pa druge države – predvsem evropske – niso upoštevale. Sankcije proti Iranu so dobile nov zagon in širši, mednarodnopravni status šele leta 2006, ker Iran ni spoštoval zahtev Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA). Ker Iran ni upošteval resolucije Varnostnega sveta OZN, da naj zaustavi pridobivanje obogatenega urana in omogoči nadzor nad tem programom, so sledile splošno veljavne sankcije Varnostnega sveta OZN. Te, ki jih je morala upoštevati tudi Slovenija, je Varnostni svet sprejel v letih 2007, 2008 in 2010.

S temi sankcijami so ZDA ob nestrinjanju npr. Turčije ali Brazilije poskušale prepovedati poslovanje Irana s posamezniki in nekaterimi podjetji, povezanimi z razvojem jedrske tehnologije. V OZN so tedaj prvič natančno določili imena problematičnih podjetij. Na prvem mestu je bil recimo industrijski kompleks »Amin«, ki je po svetu kupoval temperaturne senzorje, podjetje »AIG«, ki je pomagalo pri razvoju iranskega balističnega orožja, in druga. Sankcije proti Iranu so zahtevale predvsem ZDA, Evropska unija, Rusija in Kitajska pa so se zavzemale za milejše ukrepe. Trdile so, da ima Iran pravico do razvoja jedrske ehnologije za miroljubne namene, prav tako so te države v omenjenih resolucijah zahtevale vključitev Irana v mednarodne ekonomske odnose. Podpirale so recimo razvoj iranske infrastrukture, telekomunikacij ali letalstva.

Različen odnos do Irana je predvsem po letu 2010 povzročil precejšnja trenja med EU in ZDA. Ameriška administracija je namreč v sankcijah določila, da bo vsako banko, ki prek podružnice deluje tudi v ZDA, doletela kazen, če bo znotraj svoje poslovne mreže v katerikoli državi poslovala s poslovnimi subjekti iz Irana, kaj šele, če bi šlo za posredno poslovanje z ameriškimi subjekti. Maja 2015 so recimo ZDA največjo francosko banko BNP Paribas kaznovale z rekordnimi 8,9 milijarde dolarjev kazni, ker banka med letoma 2004 in 2012 ni upoštevala teh ameriških ekonomskih sankcij proti Iranu. To je bila največja sankcija, ki so jo ZDA kadarkoli uveljavile proti katerikoli banki. Francija je potezo razumela kot pritisk nanjo in na celotno EU glede evropske politike do Irana. Njihova centralna banka je tedaj še posebej izpostavila, da BNP Paribas pri posredovanju denarja med posamezniki in podjetji iz ZDA in Irana »ni kršila francoskega ali evropskega zakona«. Toda ZDA se niso pustile. Podobno so kaznovale vse glavne evropske banke, ki so poslovale z Iranom in so imele izpostave tudi v Ameriki.

Čeprav se izjave zdijo nore – recimo trditev, da je naša država glavna pralnica denarja za nezakonit iranski jedrski program –, pa njihov učinek na mednarodno skupnost nikoli ni bil zanemarljiv.

Leta 2009 je ameriško sodišče kaznovalo banko Lloyds TSB s 350 milijoni dolarjev, Credit Suisse s 536 milijoni dolarjev, Barclays z 298 milijoni dolarjev, ABN AMRO s 500 milijoni dolarjev, Standard Chartered s 300 milijoni dolarjev, ING Bank s 619 milijoni dolarjev, RBS s 100 milijoni dolarjev. Niti največje in najuglednejše evropske banke se ameriškim sankcijam zaradi poslovanja z Iranom niso mogle izogniti. HSBC so ZDA kaznovale z 2 milijardama dolarjev, ker je med letoma 2001 in 2007 izvedla 25 tisoč bančnih transakcij v višini 19 milijard evrov z Iranom. Angleška Standard Chartered Bank je opravila za več kot 250 milijard dolarjev transakcij z Iranom; dobila je milijardo evrov kazni. Nemška Deutsche Bank je pred letom dni dobila 258 milijonov evrov kazni zaradi 11 milijard dolarjev transakcij z Iranom, druga največja nemška banka Commerzbank 1,45 milijarde dolarjev kazni za transakcije v višini 253 milijard dolarjev. Največjo italijansko banko Intesa Sanpaolo so ZDA decembra lani kaznovale z 235 milijoni dolarjev zaradi iranskih poslov.

To je torej kontekst, v katerega sodi zadnje razkritje o domnevnem pranju iranskega denarja prek slovenske NLB, ki naj bi bila po izjavah nekaterih politikov kar glavna pralnica denarja za iranski jedrski program. Preiskovalna komisija za bančni primanjkljaj pod vodstvom poslanca SDS Anžeta Logarja je namreč pri pregledovanju dokumentov zaznala več nenavadnih transakcij med letoma 2008 in 2010. Ugotovili so, da je iranski državljan, sicer rezident iz Londona, Iraj Farrokhzadeh leta 2008 v NLB odprl bančne račune za štiri svoja podjetja. Nakazila na te račune so večinoma prišla iz iranske izvozne banke »Export Development Bank of Iran«, nakazana pa so bila na bančne račune v nekatere davčne oaze in na račune drugih bank predvsem iz EU. Zaradi velikega števila nakazil – skupaj naj bi jih bilo okoli 9000 v vrednosti okoli 700 milijonov evrov – je NLB opravila tudi notranjo revizijo.

O transakcijah so bili med letoma 2008 in 2010 obveščeni tako urad za preprečevanje pranja denarja kot tudi Banka Slovenije, policija in obveščevalna služba Sova. Ta je konec leta 2010 o primeru obvestila tudi tedanji državni vrh, na čelu s predsednikom vlade Borutom Pahorjem in predsednikom države Danilom Türkom. Urad za preprečevanje pranja denarja je iranske transakcije na izrecno vprašanje NLB sicer dovoljeval, a samo do konca leta 2010. Konec julija 2010 je namreč Svet EU sprejel odredbo št. 668/2010, v kateri je dopolnil seznam iranskih podjetij in bank, s katerimi je prepovedano poslovati. Na tem seznamu se je med drugim znašla že omenjena Export Development Bank of Iran. V uredbi Sveta EU piše, da zato, ker je iranska izvozna banka poslovala z iranskimi orožarskimi podjetji, tudi s podjetji, povezanimi z razvojem njihovega jedrskega programa.

Ker je uredba Sveta EU začela veljati avgusta 2010, NLB pa je sporni račun zaprla decembra 2010, je vprašanje, ali je mogoče sploh govoriti o kršenju sankcij ali prej o spoštovanju uredb EU. Iz NLB so zato tudi sporočili, da v zadnjih osmih letih v zvezi s primerom niso prejeli nobenega prekrškovnega ali kazenskega ukrepa, prav tako v banki niso seznanjeni, da bi se takšni postopki izvajali ali da bi zaradi tega z njimi katerakoli banka prekinila sodelovanje. »Zato smo nekoliko začudeni nad sedanjimi očitki oziroma izjavami, ki so se pojavile v medijih,« so sporočili iz banke. Večino zgoraj omenjenih evropskih bank so ZDA kaznovale predvsem zato, ker so v ZDA nakazovale denar iz Irana, pri čemer so zabrisale identifikacijske podatke pošiljateljev. A NLB v ZDA nima samostojnih poslovalnic, ki bi morale še pred letom 2010 upoštevati omenjene stroge ameriške pogoje glede poslovanja z Iranom.

Čeprav se ne zdi, da bi v NLB glede poslovanja z Iranom kršili mednarodno ali evropsko pravo, pa so v SDS začeli široko politično akcijo. Evropska poslanka Romana Tomc je recimo o omenjenem primeru obvestila evropsko komisijo in jo prosila za komentar. Razkritje o pranju denarja v NLB naj bi se tako »počasi selilo tudi na evropski parket in v prihodnje se bo s tem vprašanjem morala ukvarjati tudi evropska komisija«, so sporočili iz stranke. Branko Grims, predsednik parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb, je dejal, da je »situacija slabša, kot bi si kdo lahko sploh predstavljal«. Najbolj dramatičen pa je bil predsednik stranke Janez Janša, ki je na zadnjem taboru stranke SDS dejal, da podobnega primera ni nikjer na svetu in da bodo naslednje parlamentarne volitve pomenile spopad z mafijsko državo: »Verjamem, da se bo na koncu ugotovilo tudi, da je marsikatera bomba, ki je eksplodirala v Evropi v zadnjih letih, plačana prek sredstev, ki so šla prek naše največje državne banke.«

Ni pomembno, ali se dejstva ne ujemajo. Glavno je, da so politični nasprotniki SDS predstavljeni na najhujši možni način. Danes kot podporniki mednarodnega terorizma.

Čeprav se takšne izjave v Sloveniji zdijo nore – recimo trditev, da je naša država glavna pralnica denarja za nezakonit iranski jedrski program – pa njihov učinek na mednarodno skupnost nikoli ni bil zanemarljiv. Zaupanje med Slovenijo in evropsko komisijo, ki je od Slovenije zahtevala poglobljen pregled bank, se je recimo porušilo leta 2012 prav zaradi precej nespametnih izjav tedanjega političnega vrha. Februarja 2012 je Janša, da bi utrdil svojo oblast, dejal, »da na ministrstvu za šolstvo oktobra ne bo denarja za plače učiteljev«, na ministrstvu za finance »da ni načrtovanih vseh sredstev za plačilo obresti, ki jih bo morala država plačati«, avgusta pa, da Sloveniji že čez mesec dni »grozi nelikvidnost in da je možnost zadolževanja države, ki je nujno potrebno zaradi vračanja zapadlih kreditov in obresti, že zdaj skrajno otežena, praktično onemogočena«. Ekonomist Jože P. Damijan je tedaj Janšo javno vprašal, ali je »prišteven«. A prepozno. Evropska komisija se je že začela pripravljati, da v Slovenijo pošlje trojko.

Aktualna iranska akcija stranke SDS je podobna njeni akciji iz leta 2010. Takrat je SDS tujim veleposlanikom poslala pismo v angleščini o »zlu pod slovenskim soncem«. Avtor pisma, dolgoletni zunanji minister Dimitrij Rupel, je tedaj v pismu z retoričnimi vprašanji predsednika republike Danila Türka obtožil spodbujanja mednarodnega terorizma. Tistega leta je namreč Türk nagradil Tomaža Ertla za njegova dejanja ob osamosvajanju Slovenije. Ker pa je bil Ertl leta 1979 na čelu tedanje Službe državne varnosti (SDV), Türk pa v republiški konferenci SZDL predsednik komisije za narodnostna vprašanja, in to ravno v trenutku, ko je na avstrijskem Koroškem eksplodirala podtaknjena bomba, so v SDS skonstruirali zgodbo kontinuitete komunističnega terorizma mednarodnih razsežnosti. Afera z iranskimi nakazili denarja prek NLB za zdaj poteka podobno. Ni pomembno, ali se dejstva ne ujemajo. Glavno je, da so politični nasprotniki SDS predstavljeni na najhujši možni način. Danes kot podporniki mednarodnega terorizma.

Preberite tudi članek Boruta Mekine »Primer Iranca v predkazenskem postopku: Bo Slovenija dokazala, da je Iran ilegalno sestavljal atomsko bombo?«.