Vse izvirnejša fuzija

Ko je zagrebška zasedba Žen, ki jo sestavljajo same članice, februarja letos nastopila na domačem festivalu Ment, ki kot »showcase« festival daje priložnost manj uveljavljenim domačim in tujim glasbenikom, smo slišali kar nekaj očitkov na račun njene odrske zadržanosti. Ja, članice zasedbe, razen občasnega nagovora, z občinstvom skoraj ne komunicirajo. Oziroma z njim komunicirajo skoraj izključno prek svoje glasbe in (stripovskih) vizualij.

Pač v shoegazerski maniri, ki so si jo na začetku devetdesetih izmislili britanski rockovski introvertiranci.

No, čeprav se trojec (četrta članica je vizualna umetnica) tudi s svojo glasbo opira na shoegazenje, pobudo ves čas narekuje logika sorodnega atmosferičnega postrocka, ta pa se priložnostno umakne še elementom math, kraut in noise rocka. To so pri domačemu občinstvu priljubljeni rockovski podžanri, zato moramo priznati, da nas je presenetilo, da je bil torkov nastop Žen v ljubljanskem Kinu Šiška skromno obiskan. Morda je to posledica slabše popotnice z njihovih prejšnjih ljubljanskih koncertov, a škoda, da je tako. Glasba zasedbe Žen na prvi posluh morda res ni najbolj atraktivna, toda njene članice prepričajo tako z mojstrskimi glasbenimi zasuki kot izvrstno uigranostjo.

Po osmih letih skupnega ustvarjanja bi njihova uigranost seveda morala biti samoumnevna. Je pa hkrati res, da bendi potrebujejo predvsem odrsko kilometrino, in to si Žen pridno nabira. Marca in aprila so dekleta oddelala dvotedensko turnejo po baltskih državah, prav s koncertom v Kinu Šiška pa so zaključila aktualno, dvotedensko zahodnoevropsko turnejo. Ja, zdi se, da je Žen uspelo izkoristiti Mentovo vpetost v evropsko glasbeno prizorišče, s svojo glasbo pa je zasedba prepričala tudi nekatere ameriške rock poznavalce. Ena od skladb z druge plošče Jantar je bila denimo komad dneva cenjene seattelske radijske postaje KEXP, njihovo glasbo pa je menda priporočil tudi soustvarjalec javnega glasbenega mnenja Anthony Fantano. Ne gre sicer za tip glasbe, ki bi polnil arene, ima pa, če bi zasedba še pogumneje drugačila postrockovsko šablono, nedvomno potencial za to, da se prikupi širšemu občinstvu.

Sodeč po novejših skladbah, ki imajo skoraj več skupnega z rockovskimi avanturisti Battles kot z že malo utrujeno estetiko atmosferičnega postrocka, zasedba očitno išče bolj svoj izraz. Čeprav gre v osnovi za klasično rock zasedbo, z bobnom, basom ter kitaro/vokalom, širino glasbi dajejo tudi dodatno sintovsko plastenje zvoka in elektronske ritmične matrice. Zaradi slednje bendi sicer pogosto delujejo togo, toda v primeru Žen, verjetno zaradi njegove uigranosti, skladbe dobijo mnogo bolj dinamično podobo. Takrat, ko zatresejo v ritmih (britanskih) novovalovcev, tudi plesno.

No, dobršen del repertoarja so tudi tokrat sestavljale atmosferične postrockovske skladbe, ki slonijo na skupinskem zvočnem plastenju in zamaknjeni, krautrockersko repetitivni ritmiki. In tudi tukaj se Žen znajde suvereno. Še bolj pa prepriča na videz lahkotno, a dobro premišljeno in spretno spajanje raznoterih rockovskih stilov. Dekleta bi si vsekakor zaslužila večjo pozornost in bolje obiskan koncert.