Niall McCann

»Opraviti imamo z veliko potlačene jeze«

Leta 1997 se je skupina škotskih glasbenikov, zbranih okrog neodvisne založbe Chemikal Underground, z avtobusom in izdatnimi količinami alkohola odpravila na gostovanje v majhno francosko mesto Mauron. V dvajsetih letih, ki so minila od takrat, so nekateri med njimi zasloveli, denimo Alex Kapranos, ki je pozneje ustanovil skupino Franz Ferdinand. Druge, denimo Kapranosovega prijatelja iz otroštva RM Hubberta, je pogoltnila depresija. Tretji, na primer ustanovitelj založbe Stewart Henderson, pa si kljub upadu prodaje plošč, ki jo je zakrivil vzpon spletnega piratstva, še vedno vztrajno prizadevajo, da bi glasbenikom, ki so prišli za njimi, zagotovili vsaj neke vrste prihodnost.

Izgubljeni v Franciji, film irskega režiserja Nialla McCanna, ki smo si ga lahko ogledali na letošnjem festivalu Kino Otok, je vse naštete predstavnike jedra neodvisne glasbene scene v škotskem Glasgowu spet posedel na avtobus in jih odpeljal na pot spominov in tovarištva v Mauron, da bi skupaj premislili, kaj se je v času, ki je od takrat minil, zgodilo z njimi, s svetom in z rokenrolom.

Štiriintridesetletni dublinski dokumentarist se je filma lotil z zavedanjem, da glasbeni dokumentarec nikdar ne bi smel biti zgolj glasbeni dokumentarec. Zato je Izgubljeni v Franciji bolj kot karkoli drugega zgodba o tem, kako je z zatonom socialne države, ki bi mladim prek socialne podpore omogočila, da iz entuziastov zrastejo v ustvarjalce, morda za vedno minila doba, v kateri so otroci delavskega razreda lahko še upali, da bodo nekoč postali zvezdniki, in so mesta, kot je Glasgow, lahko še upala, da bodo postala središča dogajanja.

Čeprav je McCann svoj prvenec, prav tako glasbeni dokumentarec, posvečen britanskemu kantavtorju Luku Hainesu, naslovil z na videz optimističnim naslovom Umetnost bo odrešila svet in rad zagotavlja, da se bori proti nostalgiji, se zdi, da na tihem vseeno verjame, kako se je vse, kar je bilo na svetu lepega, končalo s koncem 20. stoletja.

Pravite, da je zelo težko narediti film o ljudeh, ki niso pizde. Zakaj?

Ljudje hočejo nesrečo. Predvsem pri filmu, kot da zgodbe ne bi imele resnične teže, če ne bi bile žalostne. Mislim, da se s tem izgubljajo odtenki, zavedanje o kompleksnosti sveta. Zato je pomembno pripovedovati tudi zgodbe, v katerih je vsaj nekaj upanja.

Ampak vaš film Izgubljeni v Franciji vseeno ni zelo vesel.

Ne verjamem v srečne konce, verjamem pa, da je treba poskušati storiti največ, kar lahko, in vztrajati tudi, kadar že vnaprej veš, da ti bo spodletelo. Ker slej ko prej vsakomur spodleti. Ampak res je, moj film ni vesel. Je pa film o dobrih ljudeh.

Alexa Kapranosa, pevca skupine Franz Ferdinand, ste v filmu vprašali, ali se počuti krivega, ker je njegovi zasedbi uspelo. Vsem poštenim ljudem spodleti? Je uspeh neetičen?

Ni, ampak zgolj to, da je nekomu uspelo, še ne pomeni, da je tudi dober. Alex je seveda zelo nadarjen. A tudi marsikdo, s katerim je odraščal, je bil zelo nadarjen, pa ni imel tovrstne sreče. Ne vem, ali je tržna uspešnost res najboljše merilo za kakovost umetnosti.

Film o škotski glasbeni sceni, ki ga je posnel irski režiser; to zveni kot nekakšno keltsko zavezništvo, iz katerega so bili naklepno izključeni Angleži. Čutite kaj postkolonialne jeze do Anglije?

Vsi, ki so vključeni v film, so glasovali za škotsko neodvisnost. Mislim, da je določena mera postkolonialne jeze neizogibna. Verjamem, da je treba marsikaj tudi odpustiti, a zdi se mi problematično, da so nekatere države prostodušno zagospodarile nad drugimi brez posledic – glede tega niti v šolah še niso vzpostavili neke smiselne naracije. Kot na primer nikdar ne učijo, da je bila irska krompirjeva lakota v 19. stoletju v resnici genocid.

Se Irska doživlja kot nekdanja kolonija?

Ne, pa bi se morala. Irska ima veliko težav, med katerimi verjetno prednjači ta, da so najprej prišli Angleži in nam vladali nekaj sto let, potem pa smo dobili še cerkev. Dolga leta so bili lastniki vsega Angleži in Irci so životarili kot podnajemniki, potem pa je ta logika kar nekako obstala, le da danes odiramo drug drugega. Moja najemnina, recimo, presega tisoč evrov. Kdo si to lahko privošči?

Film Izgubljeni v Franciji pripoveduje o tem, kako je zaton socialne države negativno vplival na umetnost, vendar pa govori tudi, kako so nanjo negativno vplivale spremembe na trgu glasbenih plošč zaradi vzpona interneta in normalizacije kraje intelektualne lastnine. Zakaj je celo glasbena scena nehala finančno podpirati samo sebe?

Včasih si prodal 30 tisoč singlov po pet evrov in nenadoma si imel polno denarja. Danes pa glasbe nihče več ne kupuje, zato tudi denarja ni od nikoder. Danes pa greš na internet in z njega snameš po deset plošč v pol minute. To je težava, s katero se sooča tudi film, in sama od sebe ne bo izginila. Morda pa se bodo ljudje sčasoma zavedli, da nekaterih umetnosti preprosto ne bo več, če jih ne bodo kupovali. Morda je to preprosto konec neke dobe. Navsezadnje se svet ves čas spreminja.

V času odsotnosti trga vaše filme podpira država, vendar ste ob projekciji v Izoli izrazili zadržke glede tega, da bi s svojo umetnostjo zastopali Irsko.  

Z denarjem vedno pride odgovornost. Kadar te financira država, od tebe pričakuje, da se boš vedel na določen način, meni pa to včasih spodleti. Težko je najti ravnovesje med hvaležnostjo in tem, da ostaneš, kar si. Čeprav pri staranju zelo cenim, da je vsako leto malo lažje. Da mi je malo manj mar. Tudi za film. Včasih sem se tako zelo obremenjeval z delom, da sem komaj opazil ljudi okoli sebe. A če se jim ne posvečaš, ljudje sčasoma odidejo.

Vas zelo obremenjuje krivda?

Krivda je irska folklora. Če boste kdaj iskali Irca, oprezajte za človekom, ki se skriva pod klobukom, da ga nihče ne bi videl. Ali pa nosi dolge hlače pri tridesetih stopinjah, tako kot jaz. Mislim, da gre za katoliške ostaline, pa tudi za to, da je Irska še vedno tako patriarhalna. Grozno je, da svetu še vedno vladajo moški. Ženske so dosti boljše.

A če se vrneva h krivdi – ravno ste posneli film, ki govori o tem, da je umetnik vedno kriv: ali je zvest umetnosti in izkorišča svoje bližnje, da ga vzdržujejo, ali pa se izneveri umetnosti v imenu tržnega uspeha. Kaj lahko umetnik naredi, da bi se krivdi izognil?

Največ, kar lahko naredi, je, da poskuša najti ravnovesje. Mislim, da v svojih filmih skušam najti način, da bi o tem spregovoril. Pomemben del tega je tudi poskusiti razumeti, da naši intimni občutki nikdar niso zgolj zasebna stvar, nanje v veliki meri vpliva družba. Ko sem bil kot otrok hospitaliziran zaradi poskusa samomora, je medicinska doktrina vztrajala, da so vprašanja mentalnega zdravja osebna in ne javna. Sam pa mislim, da je človeka nujno misliti dialektično. Ne bi se rad delal preveč pametnega, a vse bolj sumim, da sta za večino zla na svetu odgovorna patriarhat in kapitalizem. Za irsko nacionalno televizijo sem ravno posnel film o Ircih, ki so odhajali v New York na delo, vzdrževali tradicijo keltskega nogometa, da bi ostali v stiku s svojimi koreninami, a še vedno je njihova življenja diktiralo iskanje delovnih mest. Včasih kaj naredimo tudi iz ljubezni, ampak večinoma ljudje počnemo stvari zaradi denarja.

»Včasih si prodal 30 tisoč singlov po pet evrov. Danes pa glasbe nihče več ne kupuje. Morda pa se bodo ljudje sčasoma zavedli, da nekaterih umetnosti preprosto ne bo več, če jih ne bodo kupovali.«

Ste vi naredili kaj iz ljubezni?

Film Izgubljeni v Franciji sem naredil iz ljubezni. Obožujem Glasgow, ljudje tam so neverjetno prijazni. Irci so večinoma vsiljivi, Glasgowčani pa so v resnici prijazni. In ti ljudje, ki so sestavljali glasbeno sceno konec devetdesetih, so nekaj, kar sem hotel ohraniti v spominu, ker to so stvari, ki izginjajo. Ko sem bil mlad, sem na primer hotel biti Godard, pa so me prepozno obvestili, da ne moreš več biti Godard, ker je umetnosti, kot jo je poznalo 20. stoletje, v nekem smislu konec.

Videti je, da se 20. stoletja spominjate z veliko naklonjenostjo. Ste nostalgični?  

Nostalgija je nevarna, ker v nekem smislu pomeni sovražnost do sedanjosti. Vem pa, da sem nagnjen k sentimentaliziranju preteklosti. Vsakič, ko berem časopis, mi je malo tesno glede sedanjosti. V Londonu je bil spet teroristični napad in Donald Trump je predsednik Združenih držav Amerike. Še vedno sem tudi šokiran, ko ugotovim, da imam na Facebooku prijatelje, s katerimi nikdar ne bi hotel na pivo, zdaj pa gledam slike njihovih porok. Človek se v takem svetu težko počuti udobno.

Ste, ko ste bili mlajši, čutili napetosti na britanskem otočju?

Odraščal sem pod mejo s Severno Irsko, zato so bile te stvari ves čas prisotne in so ves čas povzročale zmedo. Kraju, kjer sem živel, se je ljubkovalno reklo El Paso, ker je bil republikanska trdnjava, kamor so pribežali vsi, ki so se na severu znašli v težavah. Mislim, da je IRA naredila marsikaj problematičnega, a hkrati razumem tudi to, da če psa brcaš dovolj dolgo, lahko pričakuješ, da te bo slej ko prej ugriznil. Danes se v resnici soočamo s podobnimi težavami. Theresa May kar naprej ponavlja, da se bomo morali resno pogovoriti o terorizmu, a o tem se noče resno pogovarjati, temveč želi samo zvaliti krivdo na muslimane, ne da bi pomislila, da bi pri vsem skupaj še najbolj pomagalo, če bi prenehali bombardirati naključne države na Bližnjem Vzhodu in prodajati orožje Savdski Arabiji. Čeprav vsi nenehno govorijo o odprtem dialogu, ga ni videti nikjer. Mislim, da imamo opraviti z veliko potlačene jeze, o kateri nihče ne govori, ker jo liberalizem v imenu politične korektnosti prepoveduje, in potem se ta čustva namesto v artikulacijo izrodijo v alt-right.

Kako pa mislite, da je prišlo do tega, da ljudi danes lažje mobilizira desnica kot levica?

Kot je nekoč rekel bend Manic Street Preachers, liberalna levica je uničila vsak delček naše mladosti. Levica se je izneverila veliko ljudem. V Veliki Britaniji odgovornost za to verjetno nosijo Blair in njegovi.

Menda ste po svojem prvem filmu, Umetnost bo rešila svet, resno razmišljali, da ne bi posneli nobenega več.

Toliko sem vložil v tisti film, toliko energije, časa, da sem nekako predpostavil, da bo po koncu vse dobro. Pa ni bilo. Saj nikoli ni, še v ljubezni ne. Še vedno se spomnim, kako je bilo biti mlad in verjeti, da mora samo priti ljubezen in se bo vse razrešilo samo od sebe. To so bili lepi občutki. Čeprav, kaj pa govorim, v resnici sem sovražil mladost. Sovražil sem dvajseta. Ko je bil moj oče star šestindvajset let, je imel hišo in dva otroka, jaz pa do takrat nisem dosegel ničesar, saj danes na Irskem ne moreš kupiti hiše, tudi če bi jo hotel. A bolj ko razmišljam, bolj verjetno se mi zdi, da se vsi počutijo, kot da odraslost in uspeh zgolj igrajo. Le da nekateri to bolje skrivajo.