Skrajna desnica se bo spet okrepila, če se gospodarski položaj v Evropi ne bo izboljšal

Portugalska leva koalicija dokazuje, da obstajajo učinkoviti gospodarski modeli za reševanje dolžniške krize in spodbujanje gospodarstva, ki ne povzročijo revščine večine v korist peščice

Dobra novica za Evropo je, da skrajna desničarka Marine Le Pen maja ni postala predsednica Francije. Slaba novica je, da program zmagovalca volitev in novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona lahko na naslednjih volitvah omogoči vrnitev Marine Le Pen, na spletni strani Foreign Policy in Focus piše upokojeni profesor novinarstva Conn Hallinan. Macron namreč napoveduje, da bo ukinil 120 tisoč delovnih mest v javnem sektorju, proračunske izdatke namerava znižati za 60 milijard evrov, ukiniti 35-urni delovni teden, dvigniti upokojitveno starost, zmanjšati pogajalsko moč sindikatov in znižati davke za podjetja.

Malo verjetno je, da bo s tem programom okrepil šibko francosko gospodarstvo, zagotovo pa bo povečal bedo brezposelnih mladih in starejših. S tem bo Nacionalni fronti podaril orožje za predsedniške volitve leta 2022. Da zmaga Macrona pomeni, da bo čez pet let slavila Marine Le Pen, opozarja tudi sociolog Didier Eribon.

Evropa je v gospodarski krizi, ki jo je na eni strani povzročila sestava Evropske unije oziroma njenih institucij, na drugi strani pa sama narava kapitalizma. Ta povezava je spravila v težave gospodarstva 27 članic Unije, pahnila v revščino desetine milijonov ljudi ter pripomogla k vzponu rasističnih, skrajnih desničarskih gibanj, ki jih nekaj porazov na volitvah ni zatrlo, opozarja Conn Hallinan.

Da bi prikrili prave razloge za krizo, politiki širijo mit, da je prezadolženost rezultat prevelikega trošenja ter šibkega gospodarstva zaradi previsokih davkov, neprožne delovnopravne zakonodaje, ki ovira gospodarstvo in zavira rast. Dejansko je del problema sam kapitalizem kot ekonomski sistem, ki združuje velike zmogljivosti za proizvodnjo in gospodarsko zmedo. Kapitalizem ima problem z dvema vrstama krize, s ciklično in strukturno. Ciklična (recesija) se pojavi vsakih deset let. Evropa in ZDA sta imeli recesijo v začetku 80. in 90. let prejšnjega stoletja, pa v prvih letih tega stoletja. Recesija je boleča in neprijetna, a se običajno konča v 18 mesecih.

Da bi prikrili prave razloge za krizo, politiki širijo mit, da je prezadolženost rezultat prevelikega trošenja ter šibkega gospodarstva zaradi previsokih davkov, neprožne delovnopravne zakonodaje, ki ovira gospodarstvo in zavira rast.

Vsakih 40 ali 50 let pa se pojavi strukturna kriza, kakršna je bila leta 1929, ki ji je sledila velika depresija. Po izbruhu strukturne krize se kapitalizem reorganizira. V 30. letih prejšnjega stoletja je tako nastal kapitalizem prerazporeditve z uporabo moči države, ki je zagnala gospodarstvo in ublažila zmedo, ki spremlja takšne reorganizacije. Del težav sta odpravila uvedba zavarovanja za primer brezposelnosti in zagotovitev socialne varnosti, prek javnih del so zaposlili del brezposelnih, dovoljeno je bilo sindikalno organiziranje in stavka.

Naslednja strukturna kriza je prišla konec 70. let prejšnjega stoletja, ki je zgled za reševanje sedanje krize, s katero se spopadata Evropa in ZDA. Tako kot med recesijo 1979-1981 smo tudi danes priča zniževanju davkov za podjetja in bogate, deregulaciji podjetij in finančnega sektorja, privatizaciji javnih ustanov, napadov na sindikate. Hkrati je kapitalizem postal globalen.

Globalizacija je omogočila visoko rast, a z veliko žrtvami. Zaradi oslabitve moči sindikatov (delno z neposrednimi napadi, delno z veliko ponudbo poceni delovne sile v državah v razvoju) so plače v Evropi in ZDA stagnirale ali padle, razlika med bogatimi in revnimi se je povečala. Študija organizacije Oxfam je pokazala, da 1 odstotek ljudi nadzira polovico svetovnega bogastva, 20 odstotkov najbogatejših ima v lasti 94,5 odstotka bogastva. Tako je za 80 odstotkov ljudi na svetu ostalo le 5,5 odstotka vsega svetovnega bogastva.

To ni le problem držav v razvoju. V Nemčiji, ki je največje gospodarstvo v EU in četrto največje na svetu, je leta 2000 najbogatejših 20 odstotkov prebivalcev zaslužilo 3,5 odstotka več kot 20 odstotka najrevnejših. Danes je ta razlika v korist bogatih pet krat večja, prihodki 10 odstotkov najrevnejših so celo padli. Nemška kanclerka Angela Merkel rada reče, da bi se morale države obnašati kot »varčna švabska gospodinja«. Če je ta švabska gospodinja med 10 odstotki najrevnejših, ni pomembno, kako varčna je, saj je bankrotirala, pravi Conn Hallinan.

Globalizacija je po njegovih besedah povzročila nestabilnost z oblikovanjem krize akumulacije. Peščica ljudi ima ogromno denarja, veliko preveč pa zelo malo, vsekakor ne dovolj, da bi lahko porabili, kar globalno gospodarstvo ustvari. Globalni kapitalizem se kopa v denarju, a kje ga porabiti? Odgovor so finančne špekulacije, ki so se še posebej razširile, ko je bila odpravljena zakonodaja, ki jih je omejevala.

V Evropi se je večina špekulacij dogajala pri prometu z zemljišči. V Španiji in na Irskem se je med letoma 1999 in 2007 cena zemljišč povečala za 500 odstotkov. Na Irskem se je v istem času znesek kreditov za nepremičnine povečal s 5 milijard evrov na 96,2 milijarde evrov, kar je bilo več kot polovica bruto domačega proizvoda (BDP) države. Zadolženost gospodinjstev v Evropi se je med letoma 1999 in 2007 povečala v povprečju za 39 odstotkov. Očitno je bilo, da je nastal balon in vsak balon enkrat poči. To se je leta 2007 zgodilo v ZDA in posledice tega poka so se hitro razširile tudi v Evropo.

Globalni kapitalizem se kopa v denarju, a kje ga porabiti? Odgovor so finančne špekulacije, ki so se še posebej razširile, ko je bila odpravljena zakonodaja, ki jih je omejevala.

Ob tem Conn Hallinan izpostavlja, da države EU, ki jih je kriza najbolj prizadela, niso sodile med najbolj zadolžene države. Španija, Portugalska in Irska so imele ob izbruhu krize zmeren proračunski primanjkljaj in presežek. Njihov problem niso bile potratne vlade, ampak dvig obrestnih mer, zaradi česar se je podražilo njihovo zadolževanje. Ta problem je postal še hujši z odločitvijo, da bodo z davkoplačevalskim denarjem reševale banke, ki so zašle v težave zaradi špekulativnih kreditov, ki so jih dodeljevale za nakup nepremičnin. Tako so navadnim državljanom Portugalske, Španije, Grčije in Irske naprtili plačilo dolgov bank, od katerih si nič niso izposodili.

Ker nobena od kriznih držav v proračunu ni imela denarja za reševanje bank, so si ga izposodile pod pogoji, ki jim jih je predpisala trojka mednarodnih posojilodajalcev Mednarodni denarni sklad (IMF), Evropska centralna banka (ECB) in evropska komisija. Kar 89 odstotkov teh posojil so dobile banke. Isti dan, kot je bilo objavljeno, da bo trojka reševala Grčijo, so se recimo delnice francoskih bank podražile za 24 odstotkov.

Državljanski odbor za revizijo javnega dolga je leta 2014 ugotovil, da med 60 in 70 odstotkov dolga držav ni posledica preveč potratne javne porabe, ampak zniževanja davkov za podjetja in bogate, pa dviga obrestnih mer. Z dvigom obrestnih mer služijo posojilodajalci in špekulanti. Odbor je ugotovil, da je večina proračunskega primanjkljaja držav rezultat »političnih odločitev«, ki preusmerjajo bogastvo od enega razreda k drugemu. Ker večine dolga ni mogoče odplačati, saj je neodplačljiv, ga bo del treba v prihodnje odpisati, enako kot je bil po drugi svetovni vojni odpisan dolg Nemčije.

Poleg narave kapitalizma je sedanjo krizo povzročila tudi sestava EU zato, ker so mnoge njene strukture bile namerno oblikovane tako, da koristijo kapitalu in finančnemu sektorju, 500 milijonov državljanom pa omejujejo nadzor na gospodarskimi zadevami.

Prvi problem je, da o vseh ekonomskih zadevah odloča trojka neizvoljenih organizacij, ki nikomur ne odgovarja. Evropski parlament, v katerem sedijo izvoljeni poslanci, ima malo vpliva na finance, enako velja za vlade držav članic. Ko je nekdanji grški finančni minister Janis Varufakis nemškemu finančnemu ministru Wolfgangu Scheubleju dejal, da je njegova levičarska stranka Siriza zmagala na volitvah z obljubo, da bo nasprotovala politiki EU, ki zahteva varčevanje, mu je Scheuble odgovoril: »Ne moremo dopustiti, da bi ene volitve karkoli spremenile«.

Drugi problem je, da vlade držav članic nimajo vpliva na tečaj evra. Nemčija se je bila pripravljena odpovedati marki in prevzeti evro pod pogojem, da proračunski primanjkljaj ne sme preseči 3 odstotkov BDP držav z evrom, javni dolg pa ne sme biti višji od 60 odstotkov BDP. Ta pogoj ustreza nemškemu izvoznemu gospodarstvu, mnogim drugim državam z evrom pa ne. Ker o tečaju evra odloča Evropska centralna banka (ECB), ga države članice ne morejo devalvirati in tako spodbuditi svoje gospodarstvo, ko to zabrede v krizo. To so počele pred uvedbo evra, ko so imele še svoje nacionalne valute.

Nemčija se je bila pripravljena odpovedati marki in prevzeti evro pod pogojem, da proračunski primanjkljaj ne sme preseči 3 odstotkov BDP držav z evrom, javni dolg pa ne sme biti višji od 60 odstotkov BDP.

Tretji problem je, da v območju z evrom vsaka država sama odgovarja za svoj dolg, zato bogatejše članice, ki zberejo več davka, ne pomagajo revnejšim tako kot v ZDA. Politika varčevanja v EU zato ni zdravilo za zmanjšanje dolga, ampak ustvari še več dolga in več varčevalnih ukrepov. Ker je večina levosredinskih strank v EU sprejela politiko varčevanja, so izgubile podporo volivcev.

Sredinska stranka Emmanuela Macrona je na nedavnih parlamentarnih volitvah v Franciji v veliki meri močno zmagala zato, ker so volivci glasovali proti skrajno desničarski Nacionalni fronti Marine Le Pen. Macronovega programa z varčevalnimi ukrepi, omejitvami za sindikate in zniževanjem davkov večina Francozov ne podpira. Ni verjetno, da bo z uresničitvijo tega programa zmanjšal stopnjo brezposelnosti v Franciji in spodbudil gospodarstvo. »Reforma« trga dela in varčevalni ukrepi ne spodbudijo gospodarstva, enako slabo na gospodarstvo vpliva zniževanje davkov.

Če se bodo gospodarske razmere slabšale ali se ne bodo spremenile, bo skrajna desnica spet postala glasna in začela ponujati nacionalizem in rasizem kot enostavne rešitve. Nemci bodo odšli na volišča v jeseni, najbrž tudi Italijani, kmalu utegnejo biti nove volitve v Španiji. Levosredinske stranke se dobro držijo na Portugalskem, kjer so se socialisti povezali z dvema levičarskima strankama. V Veliki Britaniji je laburistom na nedavnih volitvah prinesla uspeh odločna ločitev od sredinske politike, ki jo je uvedel nekdanji predsednik vlade Tony Blair. Zadnja anketa javnega mnenja je pokazala, da je večina Britancev raje podprla levičarski program laburistov kot politiko varčevanja, ki jo ponujajo konservativci.

Portugalska leva koalicija dokazuje, da obstajajo učinkoviti gospodarski modeli za reševanje dolžniške krize in spodbujanje gospodarstva, ki ne povzročijo revščine večine v korist peščice. Vprašanje je, zaključuje Conn Hallinan, ali lahko levica v Italiji, Španiji in Nemčiji sestavi program, s katerim bo odpravila nezadovoljstvo ljudi zaradi neenakosti, ki jo je ustvarila globalizacija.